Težko je verjeti, da je FBI porabil skoraj leto dni in pri primeru zaposlil kar 147 agentov, da bi nazadnje nekdanja državna sekretarka in favoritinja za demokratsko predsedniško nominacijo ušla le z opominom in dobro lekcijo za bodočnost. Zavzetost preiskovalcev tudi priča, da gre za nekaj več kot od republikancev ustvarjeno in podžgano afero. Odvisno od razpleta preiskave Clintonovi grozi celo kazenski pregon zaradi malomarnega ravnanja z informacijami, ki zadevajo nacionalno varnost. Za nekoga, ki upa, da se bo naslednje leto vselil v Belo hišo, je to resna ovira na poti do Ovalne pisarne.
FBI-ju se ne mudi
Ogromno je odvisno od njenega napovedanega pogovora s preiskovalci FBI, ki jim bo morala osebno pojasniti svoje ravnanje s kočljivimi podatki. FBI želi zaslišati tudi njene najtesnejše sodelavce, med njimi že malce razvpito Humo Abedin, v javnosti najbolj znano pomočnico Clintonove, s katero sodelujeta že iz časov, ko je bila Hillary prva dama ZDA. Abedinova naj bi bila bila prejemnica nekaterih kočljivih elektronskih sporočil, ob njej pa še peščica najtesnejših sodelavcev.
»Ne mudi se nam s preiskavo,« je prejšnji teden dejal direktor FBI James Comey. Da želi biti urad temeljit in dobro izpeljati preiskavo, kar je pomembneje od ažurnosti, je pojasnil.
Ob senci preiskave FBI, ki si je med kampanjo ne želi noben kandidat, se vsa zadeva vleče že od začetka lanskega leta, FBI pa po elektronski pošti Clintonove z izredno vnemo in velikim številom preiskovalcev koplje že od avgusta. Če je sprva preiskavo še poskušala odpraviti z levo roko in se pretvarjala, da ne gre za resno zadevo, ki naj bi jo republikanci in njeni nasprotniki v medijih podobno napihnili kot Bengazi, jo mora v aprilu 2016 vse skupaj že resno skrbeti. Grožnja potencialnega kazenskega pregona je resna, afera pa je tako trdoživa, da vpliva na predsedniško kampanjo in daje snov njenim nasprotnikom.
Nezanesljivi superdelegati
Njen demokratski tekmec Bernie Sanders jo je še oktobra lani branil pred očitki in trdil, da so Američani siti zgodbe o njeni elektronski pošti, toda zdaj je predsedniška kampanja na točki, ko lahko afero izkoristi proti njej. V dirki za demokratsko nominacijo Clintonova še zdaleč nima zagotovljene zadostne podpore za julijsko konvencijo stranke. Prednost ji dajejo tako imenovani superdelegati, ki ne glasujejo po volji volivcev svojih zveznih držav, temveč se sami odločijo, katerega kandidata bodo podprli. Po volitvah v dobri polovici držav je imela prejšnji teden med navadnimi delegati dokaj skromno prednost: 1280 delegatov proti Sandersovim 1030. Med superdelegati, pripadniki demokratskega establišmenta, ki očitno navija za Hillary, jo za zdaj podpira kar 469 delegatov, Sandersa pa komaj 31. In superdelegati si lahko še premislijo.
Malomarno in neodgovorno
Za kaj pri zadevi pravzaprav gre? Hillary Clinton bila je med letoma 2009 in 2013 državna sekretarka Združenih držav Amerike. Kot ena najvišjih državnih uradnic in prva diplomatka ZDA je imela seveda dostop do številnih zaupnih informacij in podrobno je bila seznanjena z vsemi vprašanji državne varnosti. Del komunikacije s temi informacijami je potekal po elektronski pošti in protokol zahteva, da uradna komunikacija z občutljivimi podatki poteka le prek zaščitenih strežnikov zvezne vlade. Na kratko – za službene zadeve, tudi trivialne, bi morala državna sekretarka uporabljati izključno svoj službeni elektronski naslov. Namesto tega je pogosto uporabljala svoj zasebni naslov in nekatere zaupne informacije so se znašle na zasebnem poštnem strežniku družine Clinton. Četudi s tem ne bi neposredno ogrozila nacionalne varnosti, je tako ravnanje skrajno malomarno in neodgovorno za nekoga na tako izpostavljenem in kočljivem položaju. Slike ni popravilo njeno zavlačevanje s predajo zasebnega strežnika zunanjemu ministrstvu, potem ko je njeno početje prišlo v javnost, in izbris okoli 32.000 elektronskih sporočil, ki naj bi bila po njenem mnenju zasebne narave.
Najvišja tajnost
»Zasebno pošto sem uporabljala, ker mi je bilo tako lažje,« je Clintonova prvotno pojasnila svojo uporabo zasebnega strežnika in naslova za službene zadeve. Trdila je tudi, da med podatki, ki so se znašli na zasebnem naslovu, ni bilo tajnih informacij. Deloma to drži – v času, ko jih je pošiljala prek zasebnega strežnika, mnoge informacije niso bile opredeljene kot tajne. A razlog za to je preprost – uradniki zunanjega ministrstva in drugih vladnih služb jih tedaj še niso pregledali in jih niso klasificirali kot zaupne ali tajne informacije. Naknadna analiza elektronskih sporočil je razkrila, da se je na zasebnem strežniku znašlo 2100 sporočil z oznako zaupno, 65 jih je vsebovalo informacije z oznako tajnost, 22 sporočil pa je bilo celo označenih kot najvišja tajnost (top secret). Clintonova je morala vedeti, da so lahko podatki retroaktivno označeni za tajne, zato je zaman izgovarjanje, da v času pošiljanja in prejemanja te pošte niso bili zaupni ali tajni.
Grožnja z zaporom
Ali bo Hillary dejansko obtožena, bo nazadnje v rokah zvezne državne tožilke Lorette Lynch. Ta se bo na podlagi dokazov odločila, ali jo bo preganjala. Potencialne obtožbe segajo od malomarnega ravnanja z informacijami, ki zadevajo nacionalno varnost, do laganja v njenih izjavah. Mogoča je celo obtožba zaradi pritiskanja na tretjo stranko za sodelovanje v prikrivanju svojega početja. Za vsako od teh kršitev zakonov je zagrožena zaporna kazen do petih let. Lyncheva je državna uradnica, ki pa jo je nastavila Obamova, demokratska administracija, in kot taka je pod posebnim pritiskom z dveh strankarskih polov ameriške politike. Je tudi v neobičajnem položaju, ko upa, da bo funkcijo državne tožilke ohranila tudi v administraciji morebitne predsednice Hillary Clinton. Vsaj eden prejšnjih zveznih državnih tožilcev, Michael Mukasey, ki je služil v administracijo Georgea W. Busha, meni, da je kriminalni pregon upravičen, podobno menijo tudi nekateri bivši obveščevalci. Očitno je, da se je z uporabo zasebne elektronske pošte poskušala izogniti zakonom, po katerih je elektronska korespondenca državne sekretarke lahko dostopna javnosti. Ni jasno, kaj natančno je bilo med skoraj 32.000 zbrisanimi elektronskimi sporočili, verjetno pa ni šlo le za neproblematično dogovarjanje o družinskih počitnicah ali navodila za vadbo joge. Najbolj obremenjujoče je seveda dejstvo, da so tajni podatki pristali na zasebnem strežniku, ki je domnevno slabše zaščiten od strežnikov ameriške vlade.
Sama sebi največja sovražnica
Ob nastopu položaja državne sekretarke je podpisala dogovor o ohranjanju zaupnih informacij in morala se je zavedati, da ji neprevidno ravnanje s takimi podatki lahko na glavo pripelje celo kazenski pregon. Resda ni indicev, da bi bili med tajnimi podatki tudi taki, ki bi konkretno ogrozili varnost Združenih držav, a vseeno je štiri leta na enem najbolj občutljivih položajev v ameriški politiki svojevoljno in v nasprotju tako z zakonom kot zdravo pametjo zaupne informacije obravnavala podobno brezbrižno kot zasebno korespondenco o poroki hčerke Chelsea. Tudi ji ne pomaga priznanje Colina Powlla, državnega sekretarja v administraciji Georgea W. Busha, ki je pred meseci razkril, da je tudi sam uporabljal zasebni elektronski naslov za zaupne informacije. Powell ni v preiskavi in predvsem se ne poteguje za Belo hišo. Mnogim volivcem verjetno res ni pomembno, kaj in s katerih elektronskih naslovov pošilja Clintonova, a kriminalni pregon predsedniške kandidatke bi bil nekaj, ob čemer bi se zamislili številni neopredeljeni volivci.
Zadeva z elektronsko pošto se je izkazala za velik fiasko izkušene političarke, ki je z afero okrepila nezaupanje nasprotnikov. V najboljšem primeru, če preiskava ne odkrije ničesar, kar bi jo obremenilo, je pokazala izredno slabo presojo in razgalila svojo aroganco. Zanjo ne veljajo pravila, ki veljajo za običajne smrtnike in državne uradnike. Izbranka demokratske stranke ne more iz svoje kože – ko ji že tako ne manjka nasprotnikov, ko je že tako obremenjena z zgodovino slabih odločitev sebe in moža Billa, ko ima že tako skrb vzbujajoče visok negativen rating pri volivcih, se sama spravi v še večje težave.