Po letu 1950 je bilo mnogo intelektualcev prepričanih, da je širjenje socializma neizbežno. Izkazalo se je, da so se motili. V osemdesetih je v tekmi zmagal kapitalizem. V drugem desetletju 21. stoletja so mnogi intelektualci prepričani, da se liberalni socializem na Zahodu razvija. Bodo tudi oni razočarani?
Analiza v tem članku trdi, da je liberalni socializem obdržal osnovne značilnosti socialistične doktrine: vladni nadzor nad gospodarskimi dejavnostmi in dajanje prednosti vnaprej določenemu izidu (skupnemu dobremu). V nasprotju s surovo silo socializma iz prejšnjega stoletja liberalni socializem »podkupuje« ljudi, da prostovoljno zamenjajo vladavino prava z vladanjem po pravu. Njegovi predstavniki upajo, da bo to mogoče doseči s svobodnimi in demokratičnimi volitvami ter z razvodenelimi zasebnimi lastninskimi pravicami. Razvoj liberalnega socializma na Zahodu od znotraj je torej proces s še vedno negotovim izidom.
Kot kažeta preglednici v članku, liberalni socializem ne dosega večjega napredka. Poleg tega volilni rezultati v mnogih evropskih državah ter volitve na državni in lokalni ravni v Združenih državah ne kažejo, da se je sredinsko volilno telo pomaknilo v levo. Čeprav so privrženci socializma znani po ohranjanju »vere« v nedokazane dogme, ni nobenih znakov, da kapitalizem v Severni Ameriki in Evropi opušča boj. Buchanan je trdil, da je uspeh socializma v 21. stoletju odvisen zgolj od tega, ali bo politično-intelektualni eliti uspelo pripraviti posameznike, da se bodo »bali biti svobodni«. Je torej socializem neizogiben?
Seveda ni neizogiben. In če ni, ali se bomo morali sprijazniti s še enim socialističnim eksperimentom? Naj na to vprašanje odgovorim s parafraziranjem treh velikih zahodnih voditeljev:
Zmagoslavje socializma je odvisno od tega, da svobodni ljudje ne ukrenejo ničesar (Edmund Burke); težava socializma je, da ti nazadnje zmanjka denarja drugih ljudi (Margaret Thatcher); in če se proti socializmu ne bomo borili zdaj, kdaj se bomo? Če se ne bomo mi, kdo se bo? (Ronald Reagan).
Liberalni socializem je obdržal osnovne značilnosti socialistične doktrine: vladni nadzor nad gospodarskimi dejavnostmi in dajanje prednosti vnaprej določenemu izidu (skupnemu dobremu).
Opredeljujoča značilnost 20. stoletja je bil boj med kapitalizmom in socializmom. Napetosti med tema sistemoma so se porajale že prej, toda v 20. stoletju se je narava tekmovanja med kapitalizmom in socializmom bistveno spremenila.
Lenin je namreč to tekmovanje iz predvsem ideološke razprave iz 19. stoletja spremenil v nasilen spopad za prevlado enega sistema nad drugim.
Politično-vojaški spor iz prve polovice 20. stoletja se je v poznih štiridesetih letih razvil v hladno vojno. Ta se je, z občasnimi vročimi prekinitvami, nazadnje razširila na preostali svet. Toda v epicentru stoletnega spopada med kapitalizmom in socializmom sta bili Evropa in Severna Amerika.
Socializmu v 20. stoletju ni uspelo posnemati gospodarskih, političnih in državljanskih dosežkov kapitalizma. V zgodnjih devetdesetih letih je socializem v Sovjetski zvezi in Vzhodni Evropi razpadal od znotraj in za seboj puščal gospodarsko revščino in intelektualno praznino.
Toda v Evropi in Severni Ameriki se socializem ponovno poraja. Vendar je nekaj pomembnih razlik med socializmom 20. stoletja in tem, ki se poraja danes. Da bi se zavedali pomena teh razlik in njihovih posledic, velja na kratko opozoriti na izvore in glavne značilnosti kapitalizma in socializma iz 20. stoletja.
Nekaj osnovnih značilnosti kapitalizma in socializma v 20. stoletju
Večino družbene zgodovine zahodnega sveta v zadnjih treh desetletjih se je to, kar je delovalo, zamenjevalo z nečim, kar je zvenelo dobro. Thomas Sowell
Preobrazba postsrednjeveške družbe v kapitalizem se je začela v 15. stoletju in potekala več stoletij. Med družbenimi in gospodarskimi silami, ki so bile na delu v Evropi po koncu srednjega veka, so bili tudi ponovno odkritje grške in rimske zapuščine, napredki v kmetijstvu, konkurenca med religijami na trgu zveličanja duš, vloga novih meja kot laboratorija za preizkušanje novih idej, vzpon podjetništva in uvedba bančnih posojil.
V odgovor na te in druge sile, ki so delovale v postsrednjeveški Evropi, se je kapitalizem porajal od spodaj navzgor kot sistem, zasnovan na zasebnih lastninskih pravicah, svobodni menjavi in vladavini prava. Ta formalna pravila so ustvarila spodbude za medsebojno sodelovanje posameznikov, ki so se zavzemali za lastno korist, svobodo odločanja in samoodgovornost. Kapitalizem je torej proces, v katerem posamezniki prostovoljno sodelujejo za dosego osebnih ciljev in s tem ustvarjajo red.
Socializem so iznašli francoski učenjaki v 17. in zgodnjem 18. stoletju. Tako kot njihova privrženca Owen v Angliji in Debs v Združenih državah so verjeli v možnost obstoja pravične in skladne družbe. Naloga intelektualne elite naj bi bila odkriti pravila, potrebna za dosego takšne družbe. Nato pa naj bi politična elita ta pravila udejanjila in uveljavljala. Vodilno pravilo je bila odprava zasebnih lastninskih pravic. Vzpon socializma je potemtakem potekal od zgoraj navzdol. Tako je bilo v Rusiji leta 1917 in v Vzhodni Evropi po letu 1940.
Spisi Karla Marxa so imeli odločilen vpliv na vsiljevanje socializma v 20. stoletju. Marx se je strinjal, da je odprava zasebnih lastninskih pravic glavna naloga socializma. Vendar so se njegova stališča pomembno razlikovala od stališč socialistov iz njegovega časa. Marx je kritiziral nemške socialiste, ker so vztrajali na dohodkovni enakosti, in francoske socialiste, ker so verjeli, da je treba socializem samo razumsko odkriti, pa bo osvojil svet.
Marx je menil, da mora kapitalizem odigrati zgodovinsko nalogo; njegovo rojstvo in smrt nista odvisna od človeške volje. Lenin, sicer pristen Marxov učenec, je marksizem obrnil na glavo in socializem s silo uveljavil v državi, ki je šele začela doživljati kapitalizem. V letih po drugi svetovni vojni pa je Stalin vsiljevanje socializma od zgoraj navzdol razširil na vse vzhodnoevropske države, razen na Grčijo.
Temeljna institucionalna razlika med kapitalizmom kot sistemom od spodaj navzgor in socializmom kot sistemom od zgoraj navzdol je bila v 20. stoletju torej naslednja: vladavina prava v kapitalizmu proti vladanju po pravu (Rechtstaat) v socializmu. Vladavina prava daje prednost pravu pred vlado in politiko ter posamezniku pred skupnostjo.
James Buchanan je bistvo odnosa med pravom in politiko v državi z vladavino prava povzel takole: »[Vladavina prava je] izrecno pristranska v prid že obstoječih pravic. Ne zato, ker bi ta struktura vsebovala neke bistvene etične lastnosti, in ne zato, ker je sprememba kot taka nezaželena, ampak iz veliko bolj temeljnega razloga, ker samo takšna pristranskost lahko zagotavlja spodbude za razvoj prostovoljno dogovorjenih sporazumov med posameznimi strankami. Ta pristranskost torej neposredno jamči, da je področje delovanje države učinkovito minimizirano.«
James Buchanan je trdil, da je uspeh socializma v 21. stoletju odvisen zgolj od tega, ali bo politično-intelektualni eliti uspelo pripraviti posameznike, da se bodo »bali biti svobodni«.
Vladanje po pravu pa daje prednost vladi in politiki pred pravom in skupnim dobrim skupnosti (kot ga opredelijo vladajoči) in pred pravicami posameznikov, da si prizadevajo za doseganje svojih ciljev.
Warren Nutter je zajel bistvo vladanja po pravu v Vzhodni Evropi in Sovjetski zvezi v prejšnjem stoletju: »Lenin je genialno prepoznal, kako pomembno je, da sovjetski sistem ozaljša z okraski demokracije. Če ljudje želijo ustavo, pa jim jo dajmo, in vključimo celo listino pravic. Če želijo parlament, jim dajmo tudi to. In sistem sodišč. Če želijo imeti federativni sistem, ustvarimo tudi ta mit. Predvsem pa jim pustimo, da imajo volitve, kajti glasovanje na volitvah je to, kar navaden človek najbolj jasno povezuje z demokracijo. Dajmo jim vse to, vendar poskrbimo, da ne bodo imeli nobenega vpliva na to, kako se stvari vodijo.«
Nutter je dobro prepoznal bistvo. Vse delovanje vlad v Vzhodni Evropi in Sovjetski zvezi je bilo vedno zakonito. Kako to? Kadarkoli se je vlada katere od teh držav odločila nekaj narediti drugače, je napisala zakon, ki je podpiral novo politiko, in ga poslala v parlament. »Zakonodajalci« so se morali hitro sestati in glasovati z dvigom rok. In glasovanje je bilo soglasno.
Kapitalistične institucije po svoji naravi nagrajujejo uspešnost, spodbujajo sprejemanje tveganja, podpirajo razvoj individualnih svoboščin in cenijo držanje obljub. Socialistične institucije izvajajo dohodkovno politiko od zgoraj navzdol, zagotavljajo kritje socialnega zavarovanja, narekujejo izobraževalne izbire ter zavračajo tržne cene in dajejo prednost nadzoru nad cenami.
V devetdesetih letih je socializem v Vzhodni Evropi in Rusiji doletel neslaven konec. Neuspeh socializma v 20. stoletju je prisilil socialiste, da so se vrnili k risalni deski in iznašli drugačen tip socializma. Temu porajajočemu tipu socializma pravim liberalni socializem. V nadaljevanju članka bom opredelil glavne značilnosti liberalnega socializma, analiziral gospodarske sile, ki so na delu v konfliktu med kapitalizmom in liberalnim socializmom v Severni Ameriki in Evropi, okoliščine, od katerih je ta konflikt odvisen in njegov dosedanji potek.
Liberalni socializem: Za iskanje rente gre, tepec
Liberalni socializem ima dva cilja, ki sta skladna s socialističnim naukom: nadzor gospodarskih dejavnosti od zgoraj navzdol in od zgoraj navzdol vnaprej določen izid (skupno dobro). Ima pa tudi dve značilnosti, zaradi katerih se razlikuje od svojih predhodnikov v Severni Ameriki in Evropi: podpira svobodne in demokratične volitve in priznava zasebne lastninske pravice.
Dva zelo spoštovana ameriška učenjaka in en vzhodnoevropski učenjak in politik so obravnavali škodljive učinke, ki jih ima sedanja socialistična politika na vladavino prava v Severni Ameriki in Evropi.
Richard Epstein je dejal, da »[predlagana] Ustava Evropske unije dopušča tolikšno prevlado v centru, da bo … ko se bo prah polegel, več vlade in manj svobode za vse«. Karl Brunner je trdil, da imajo institucionalne spremembe od zgoraj navzdol isti skupni imenovalec: »Žrtvovanje razumnosti … uvedeno z razliko med željami, poveličevanimi kot družbene vrednote, in rezultati tržnega procesa.«
Vaclav Klaus je bil še bolj neposreden, ko je pripomnil: »Štirinajstega novembra 2008 je Evropska komisija odobrila resnično, ne izmišljeno Bastiatovo Peticijo svečarjev proti konkurenci Sonca in uveljavila 66-odstotno carino na sveče, uvožene s Kitajskega. Nikoli si ne bi mislil, da lahko 160 let star esej postane resničnost, toda to se je zgodilo.«
Uspeh liberalnega socializma v Severni Ameriki in Evropi je odvisen (1) od zmage socialističnih in prosocialističnih strank na volitvah ter ohranjanja volilne večine; in (2) od uspešnosti socialističnih voditeljev pri oviranju in spreminjanju zasebnih lastninskih pravic, ki spodbujajo učinkovitost. Liberalni socializem je jasen proces, ki poteka znotraj demokracij v Severni Ameriki in Evropi, in če bo uspešen, bo postopno izrinil tamkajšnje kapitalistične institucije. Zdaj pa si poglejmo razmere, ki vplivajo na obe vprašanji.
Liberalni socializem in svobodne volitve
Politično-intelektualna elita je stvor, ki išče rento. Vir rente je v njeni moči, da predlaga, sprejme, podpira, uveljavi in/ali izvede nova pravila igre; nekaj, za kar je vladanje po pravu zelo primerno. Toda nespodbitni gospodarski uspeh kapitalizma pri zviševanju življenjskega standarda intelektualno-politični eliti otežuje iskanje učinkovitih argumentov v prizadevanjih, da bi pridobila podporo za več nadzora nad gospodarskimi dejavnostmi. Politično-intelektualna elita je morala najti vzrok in našla ga je prav v gospodarski učinkovitosti kapitalizma. Kako?
Pravica posameznikov, da si prizadevajo za svoje subjektivne cilje, v kapitalizmu povezuje dohodke s produktivnostjo in spodbuja sprejemanje tveganja. Posledično je razporeditev dohodka v kapitalizmu hkrati poštena in neenaka. Toda politično-intelektualna elita je prezrla vzroke za dohodkovne neenakosti in je, ob podpori osrednjih medijev, razglasila kapitalizem za nemoralen sistem.
Politika prerazporejanja nato zahteva širjenje vladnih programov. Več programov pomeni večje proračune in čedalje večjo vlogo vlade v gospodarstvu. Stranski produkt večje vloge vlade v gospodarstvu je ta, da je več ljudi odvisnih od vladnih programov: to je, število ljudi, ki na volitvah glasujejo za preživljanje, narašča. Posledično je mogoče pričakovati, da bo podpora strankam, ki se zavzemajo za prerazporeditvene politične ukrepe, naraščala od enih volitev do drugih. Skratka: liberalni socializem je sistem ustvarjanja rente.
Prerazporeditvena politika je torej proces, ki ustvarja, od enih volitev do drugih, naraščajočo politično podporo težnji, da se konkurenčni trg zamenja z vladnim nadzorom nad uporabo sredstev. To pomeni, da vladanje po pravu vodi v kulturno spremembo: od dela za preživljanje do glasovanja za preživljanje. Seveda pa kosilo ni zastonj. George Stigler je to pravilno povedal: »Država je morebitna podpora ali grožnja vsaki industriji. S svojo močjo, da prepove ali prisili, da vzame ali da denar, država lahko – in to tudi počne – selektivno pomaga ali škoduje velikemu številu industrij.«
Prerazporeditvene politike v državah OECD pri širjenju bogastva niso bile zelo učinkovite; Ginijev količnik v državah članicah ostaja pozitiven, čeprav se je z 0,018 iz obdobja 1985–1995 znižal na 0,002 v obdobju 1995–2005. Domnevam, da ti rezultati kažejo, da je vladavina prava globoko zakoreninjena v neformalnih pravilih v državah Severne Amerike in Evrope.
Liberalni socializem in zasebne lastninske pravice
Sprejemanje zasebnih lastninskih pravic še ne pomeni, da se liberalni socializem odreka bistvu socialističnega nauka: vladnemu nadzoru nad izidom gospodarskih dejavnosti. Toda zasebne lastninske pravice ustvarjajo konflikt med spodbudnimi učinki zasebnih lastninskih pravic in cilji politične in intelektualne elite v Severni Ameriki in Evropi.
Da bi ta konflikt razrešila in spodbujala prehod v liberalni socializem, je politična in intelektualna elita sklenila omejiti zasebne lastninske pravice. Ta del članka zato začnimo z nekaj besedami o pomenu zasebnih lastninskih pravic in z njimi povezanih gospodarskih posledic.
Lastninske pravice niso odnos med posamezniki in stvarmi. Opredeljujejo odnos med posamezniki glede na dostop do redkih dobrin in njihovo uporabo. Med mnogimi različnimi lastninskimi pravicami so najbolj znane zasebne lastninske pravice, državno lastništvo (pogosto imenovano javno ali družbeno lastništvo) in skupnostno lastništvo.
Fisher je že leta 1923 zapisal: »Lastninska pravica je svoboščina ali dovoljenje za uživanje koristi bogastva – v njegovem najširšem pomenu – ob sočasnem prevzemanju stroškov te koristi … Treba je opozoriti, da lastninske pravice, v nasprotju z bogastvom ali s koristmi, niso ne stvarni predmeti ne dogodki, ampak so abstraktni družbeni odnosi. Lastninska pravica ni stvar.«
Kapitalistične institucije po svoji naravi nagrajujejo uspešnost, spodbujajo sprejemanje tveganja, podpirajo razvoj individualnih svoboščin in cenijo držanje obljub.
Dve glavni sestavini, ki zasebne lastninske pravice ločujeta od drugih vrst lastninskih pravic, sta izključnost uporabe in prenosljivost lastništva. Izključnost uporabe ustvarja močne spodbude za posameznike, da svoja sredstva namenijo za najbolj vredne oblike uporabe. Prenosljivost lastništva pa ustvarja spodbude, da se sredstva v zasebni lasti selijo od manj produktivnih k visoko produktivnim uporabnikom. Izključnost uporabe in prenosljivost lastništva skupaj ustvarita proces, ki razporeja sredstva v najbolj vredne oblike uporabe.
Učinki spodbud izključnosti in prenosljivosti lastništva so nujen, vendar ne zadostni pogoj za razporejanje sredstev za njihovo najboljšo uporabo. Učinkovitost učinkov zasebnih lastninskih pravic v dani državi je odvisna od verodostojnosti (uveljavljanja) in stabilnosti (trajnosti) njenega pravnega sistema. Zakaj?
Ohlapno uveljavljanje zasebnih lastninskih pravic zvišuje stroške menjave in zmanjša spodbude za iskanje najučinkovitejše razporeditve sredstev. Ohlapno uveljavljanje lastninskih pravic tudi zmanjšuje spodbude posameznikom, da sklepajo pogodbe z ljudmi, ki jih ne poznajo ali živijo v drugih jurisdikcijah. Rezultat je ta, da se sredstva ne namenijo za najbolj vredno uporabo.
Omejevanje zasebnih lastninskih pravic v Severni Ameriki in Evropi pomeni spodkopavanje izključnosti (na primer z določanjem namembnosti za zasebna zemljišča) in/ali prenosljivosti (na primer z nadzorom najemnin) zasebnega lastništva z zakoni in s predpisi. Dodatni zakoni in predpisi prenesejo del vrednosti sredstev v zasebni lasti na državo (na primer z licencami, okoljskimi predpisi) ali nelastnike (na primer s kolektivnim pogajanjem, pravicami najemnikov).
Krčenje zasebnih lastniških pravic zato pomeni v vmešavanje v prostovoljne menjave na konkurenčnih trgih. Ne moremo dovolj poudariti, kako škodljivo je vmešavanje v cene dobrin in storitev, ker ovira pretok sredstev iz manjvrednih v bolj vredne uporabe. Buchanan je učinke vmešavanja v prostotržno konkurenco povzel z nekaj preprostimi stavki: »Gospodarsko uspešnost si je mogoče predstavljati samo v pomenu vrednosti; toda kako se vrednosti določajo? S cenami, cene pa se pojavijo samo na trgih. V netržnem okolju … kjer se zanemarjajo oportunitetni stroški, na katere vpliva izbira, nimajo cene nobenega pomena.«
Skratka, proces, s katerim krčenje zasebnih lastninskih pravic vpliva na cene, je naslednji: vrednost, ki jo ima neka dobrina za določeno osebo, je odvisna od svežnja pravic, da s to dobrino kaj naredi. Omejevanje zasebnih lastninskih pravic zmanjša ta sveženj pravic. Zmanjšanje svežnja pravic do dobrin vpliva na njihovo tržno ceno (ker vpliva na njihovo redkost; nadzor najemnin ima denimo enak učinek kot zaplemba dela stavb v zasebni lasti). Omejevanje zasebnih lastninskih pravic potem ustvari vrzel med ceno glede na redkost dobrin in storitev ter njihovo dejansko ceno. Ta razlika pa povzroči, da je razporejanje produktivnih sredstev manj učinkovito.
Stroški omejevanja zasebnih lastninskih pravic so šibkejše spodbude za prihodnje ustvarjanje bogastva. Obseg teh stroškov je odvisen od vloge, ki jo pravni sistemi pripisujejo zasebnim lastninskim pravicam. V angloameriški pravni tradiciji zasebne lastninske pravice služijo subjektivnim preferencam lastnikov premoženja. Posledično angloameriška pravna tradicija varovanja verodostojnosti in stabilnosti zasebnega lastništva ovira omejevanje zasebnih lastninskih pravic. Poglejmo dva primera.
Leta 1851 je mesto Birmingham zgradilo velik zbiralnik odplak, ki so potem onesnažile reko Temzo. Lastnik zemljišča nizvodno se je pritožil, da onesnaženje ubija ribe ter vpliva na zdravje njegovih krav in ovc. Sodišče je prosil, naj izda sodno prepoved uporabe zbiralnika. Mesto je priznalo, da zbiralnik onesnažuje reko, vendar se je sklicevalo, da gre za javno dobro. Menilo je, da bi 250.000 prebivalcev Birminghama zbolelo za kugo ali kakšno drugo boleznijo, če ne bi dovolili uporabe zbiralnika. Sodnik je zavrnil trditev mesta in dejal, da on ni svet za javno varnost, ampak je njegova naloga tolmačiti pravo, ki je v tem primeru ščitilo pravico lastnika zemljišča, da uživa čisto reko.
Leta 1900 je papirnica v Indiani onesnažila potok. Škodo za lastnika zemljišča nizvodno so ocenili na 250 dolarjev. Papirnica je v obrat vložila okoli 90.000 dolarjev. Papirnica je zaposlovala tudi veliko ljudi iz okolice. Ob izdaji sodne prepovedi obratovanja proti papirnici je sodnik razsodil, da je obrat kršil zasebne lastninske pravice in da obseg investicije [in število delovnih mest] papirnice ni bistven. Menim, da je sodnikov, kot je bil tisti iz Indiane, in odločitev, kakršno je sprejel, vse manj, ker se zamenjuje vse več določb občega prava.
Lenin, sicer pristen Marxov učenec, je marksizem obrnil na glavo in socializem s silo uveljavil v državi, ki je šele začela doživljati kapitalizem.
Pravna tradicija v Zahodni Evropi omogoča lažje omejevanje zasebnih lastninskih pravic. Ta tradicija namreč preprečuje, da bi zasebne lastninske pravice služile subjektivnim preferencam lastnikov premoženja, pri čemer se sklicuje na moralnost in splošno blaginjo. Nemško pravo ščiti zasebne lastninske pravice, če služijo »človeškemu dostojanstvu« in programom družbene blaginje.
V Španiji stroški odpuščanja delavcev omejujejo zaposlovanje; to je, delodajalci in morebitni zaposleni ugotavljajo, da imajo omejeno pravico do iskanja optimalnega donosa za svoj stvarni (delodajalci) in človeški (zaposleni) kapital. V Franciji mora lastnik plačati državi davek (kazen), če želi zapreti podjetje v svoji lasti. Italijanski pravni sistem ščiti zasebne lastninske pravice samo toliko, kolikor služijo družbeni funkciji, kot jo opredeljuje država.
Pomembno vprašanje je, ali omejevanje zasebnih lastninskih pravic pomaga liberalnemu socializmu v Severni Ameriki in Evropi? Indeks gospodarske svobode, ki sta ga skupno objavila sklad Heritage Foundation in Wall Street Journal (v nadaljevanju Indeks), ponuja dokaze, ki so nekoliko osvetlili prehod v liberalni socializem v ZDA in Evropi.
Kot vsi drugi indeksi ima tudi ta tehnične omejitve in metodološke težave. Vendar je, skupaj z vsemi drugimi indeksi, najboljši razpoložljivi vir informacij o gospodarski svobodi na podlagi primerjav med posameznimi državami. Indeks razvršča države v štiri široke skupine: svobodne (80–100 točk); pretežno svobodne (70–79,9), zmerno svobodne (60–69,9), večinoma nesvobodne (50–59,9) in zatirane (0–49,9). Najvišje in najnižje uvrščeni državi po Indeksu leta 2017 sta bili Hongkong z 89,9 točke in Gvineja s 47,6 točke.
Za merjenje gospodarske svobode Indeks uporablja deset kategorij. Ena od teh so lastninske pravice. Kategorija lastninskih pravic meri predvsem (vendar ne samo) pravno zaščito zasebnih lastninskih pravic. Ne opredeljuje pa svežnja pravic, ki so zaščitene. Ker se vsebina svežnja pravic od države do države razlikuje, kategorija lastninskih pravic ni najbolj zanesljiv vatel za merjenje omejevanja zasebnih lastninskih pravic.
Za leto 2017 daje Indeks v kategoriji zasebnih lastninskih pravic Nemčiji 82,9 točke, Združenim državam pa 81,3 točke. Ti številki v bistvu pravita, da bolj omejene zasebne lastninske pravice v Nemčiji uživajo več pravne zaščite kot manj omejene zasebne lastninske pravice v Združenih državah. Številke ne povedo kaj dosti o svežnju pravic, ki so zaščitene. V resnici je informacija o lastninskih pravicah zajeta v večini drugih kategorij, ki jih uporabljajo vsi indeksi svobode.
Kategoriji svobode dela in poslovne svobode prinašata dragocene informacije o svežnju zasebnih lastninskih pravic po državah. Točke v kategoriji svobode dela merijo vmešavanje države v pravice posameznikov, da delajo za plačo, ki se jim zdi sprejemljiva, nadzor plač, podporo delavskim sindikatom in druge predpise v prid delovne sile. Točke za poslovno svobodo merijo pravico delodajalcev, da najemajo in odpuščajo delavce, odpirajo in zapirajo svoja podjetja, in druge predpise, ki vplivajo na stroške poslovanja.
To delo posvečam spominu na slovenskega profesorja Ljuba Sirca, spoštovanega prijatelja, uglednega strokovnjaka in nepopustljivega borca za individualno svobodo in vladavino prava.
