Ne gre za to, da bi bili drugi svobodnjaki renčeči in grdega pogleda, a Hofer v stranki velja za enega zmernejših politikov s širokim dometom tudi pri volivcih, ki tradicionalno ne podpirajo stranke FPÖ.
Rdeče-črni polom
Kolikšen je njegov domet? Dobrih 35 odstotkov glasov volivcev je zbral v prvem krogu predsedniških volitev, več kot trikrat toliko kot sta vsak posebej nabrala kandidata socialdemokratov (SPÖ) in ljudske stranke (ÖVP), ki Avstrijo tradicionalno oskrbujeta s predsedniki. Tudi sedanji predsednik Heinz Fischer je bil, preden je za čas predsednikovanja zamrznil članstvo, socialdemokrat. A v zadnjem času šepajoča ekonomija, rastoča brezposelnost in predvsem migrantska kriza so spremenile razmerja v avstrijski politiki.
Za obe veliki stranki je rezultat porazen in nekateri komentatorji napovedujejo kar konec druge republike, ki jo je zaznamovalo menjavanje (in občasno sovladje) rdečih in črnih vlad. Modra je barva novih oblastnikov, barva svobodnjakov, in po prvem krogu pogled na volilni zemljevid po deželah in volilnih okrožjih razkriva morje modrine. Hofer je bil najuspešnejši kandidat v vseh deželah, razen na Dunaju, prav tako je bil prvi v večini okrajev. V zveznih deželah ob slovenski in madžarski meji, ki so migrantsko krizo najbolj občutile, ga je podprlo celo več kot 40 odstotkov volivcev.
S palico in pištolo
Zaupanje in podporo 1,5 milijona avstrijskih volivcev si je nekdanji aeronavtični inženir pri letalski družbi Lauda Air in zvezni poslanec od leta 2006 pridobil z bolj umirjenim nastopanjem od strankarskega šefa Heinza-Christiana Stracheja. Manj pomembno od tega, kar reče, je to, kar naredi. Hofer je že več kot desetletje tesen sodelavec in svetovalec Stracheja in bil je med tistimi vodilnimi člani stranke, ki so soustvarjali program in šefa prepričali, naj se v nastopih umiri in da večji poudarek socialni varnosti in ekonomski blaginji, šibkih točkah vladajoče koalicije. Evroskepticizem svobodnjakov ni bil več stalno v ospredju, a jim pa vseeno pomagal ob evrski krizi in dolgi godlji z Grčijo. Nasprotovanje priseljevanju v svobodnjaški retoriki ni bilo v ospredju vse do lans, ko je nenadoma postalo glavna in skoraj edina tema, o kateri so politiki znali govoriti. FPÖ je dodobra izkoristila omahovanje in šibkost vladne koalicije, nepripravljene na migrantske valove.
Hofer si je v nesreči z jadralnim padalom leta 2003 zlomil več vretenc hrbtenice in ostal deloma paraliziran. Pri hoji si pomaga s palico, postal pa je tudi glasen zagovornik pravic invalidov. Druga njegova strast je skrb za okolje – je zagovornik obnovljive energije in skoraj tako zelen kot njegov nasprotnik v drugem krogu, politik Zelenih Alexander Van der Bellen (21,3 odstotka glasov v prvem krogu). Dvakrat poročeni oče štirih otrok se rad pohvali, da brez pištole ne gre nikamor. Je zagovornik pravice do nošenja orožja in tudi na socialnih omrežjih je objavljal fotografije, na katerih strelja. Znamka pištole? Glock, jasno, domača avstrijska pištola in orožje izbire številnih vojsk in policij sveta. V primeru izvolitve se bo moral pištoli za pasom odpovedati, bodo pa zato dovolj dobro oboroženi njegovi varnostniki.
Brez kave za Hoferjeve volivce
Skupaj 6,4 milijona avstrijskih volivcev izbira devetega predsednika države v avstrijski drugi republiki, ustanovljeni po koncu druge svetovne vojne. Milijon in pol jih je v prvem krogu podprlo Hoferja, ki mora ob volilni udeležbi, podobni tisti v prvem krogu (68 odstotkot) nabrati še dobrih 600, 700 tisoč volivcev. Vsekakor se zdi izvedljivo. Izgubi lahko le, če gredo volivci drugih strank in kandidatov na volišča glasovat proti njemu in podpret Alexandra Van der Bellna. Ne bi bilo prvič, da je v drugem krogu zmagal kandidat, ki je po prvem krogu zaostajal – Thomas Klestil je denimo tako zmagal leta 1992, res pa je bil tedaj njegov zaostanek precej manjši.
Napadi na favorita so se začeli skoraj takoj po prvem krogu. »Ofenziva proti desnici« pravijo na levici gibanju, ki bo v prihodnjih treh tednih pred drugim krogom skušalo torpedirati Hoferja z agresivno kampanjo na socialnih omrežjih, v medijih in tudi s protesti. Največji je napovedan za 19. maj, ko so »vse protifašistične sile« pozvane na demonstracije na dunajskem Heldenplatzu (Trgu junakov) pred Hofburgom, nekdanjo habsburško palačo in danes rezidenco avstrijskih predsednikov. Prihaja tudi do manjših, kar bizarnih oblik protesta. Dunajska kavarna je denimo razglasila, da Hoferjevi volivci niso dobrodošli. »Če sodiš med teh 35 odstotkov, pojdi, prosim, naprej,« tako napis na tabli pred lokalom Fett und Zucker odganja potencialne goste za »napačnimi« političnimi prepričanji.
Vzpon svobodnjakov
Van der Bellen bi teoretično lahko bil vesel takega skupnega nastopa proti Hoferju, a energija svobodnjakovih nasprotnikov je usmerjena predvsem v napadanje Hoferja in ne v agitacijo za kandidata Zelenih. Avstrijci se zdijo precej bolj razklani kot ob drugih predsedniških volitvah, ko pogosto niti ni bilo pravega volilnega boja. Jasno, ko pa so vodilni kandidati prihajali iz dveh strank, ki sta bili pogosto celo koalicijski partnerici. Svobodnjaki so nekaj drugega, politična sila, ki se še vedno ni popolnoma otresla stigme Jörga Haiderja in jo vladajoči rdeče-črni politiki zavračajo kot skrajno desno, za sodelovanje nesprejemljivo opcijo. Seveda samo do trenutka, ko je treba sestavljati koalicijo.
Ne le v Hofburgu, svobodnjak bi se lahko kmalu vselil tudi v Ballhausplatz, sedež avstrijskih kanclerjev. Po volitvah leta 1999 je ljudska stranka že sklenila koalicijo s svobodnjaki, tedaj ob pogoju, da v vladi ne bo Haiderja. Sodelovanje svobodnjakov v vladi je Avstriji tedaj nakopalo celo sankcije Evropske unije, po razkolu v FPÖ čez nekaj let pa so se rdeči in črni politiki za kratek čas nadejali, da so se znebili zoprnega političnega nasprotnika. A medtem ko je Haider izgubil politično relevantnost na nacionalni ravni, so se svobodnjaki pod vodstvom novega šefa Heinz-Christiana Stracheja znova dvignili, si iz volitev v volitve krepili podporo in dve leti pred novimi parlamentarnimi volitvami diši po njihovi zmagi. Morda prezgodaj, toda trend rasti podpore FPÖ ni nenaden fenomen. Že mesece prepričljivo vodijo v javnomnenjskih raziskavah, ki jim napovedujejo podporo okoli tretjine volivcev, socialdemokratom in ljudski stranki pa v najboljšem primeru slabo četrtino glasov. Oboji skupaj bi imeli premalo za novo veliko koalicijo in FPÖ bi verjetno znova ponudila roko ÖVP.
»Islam ni del naše kulture«
Na nove volitve morda tudi ne bo treba čakati dve leti. Hofer pravi, da bi kot predsednik lahko tudi razpustil vlado, če se ne bi izkazala z delom, in boljšega trenutka za kaj takega verjetno ne bo našel. Avstrijci so siti rdeče-črne vladavine, koalicija socialdemokratov in ljudske stranke je po zadnjih volitvah leta 2013 komaj sestavila vlado in se nato vse prej kot izkazala z izvajanjem nujnih strukturnih reform. Upad podpore vladi kanclerja Wernerja Faymann gre neizogibno tudi na račun migrantske krize. Samo lani je Avstrija sprejela 90.000 prosilcev za azil in bila tranzitna država za stotisoče, ki so potovali po balkanski poti. Dolgo je trajalo, preden je vlada konkretneje ukrepala s postavljanjem ograj na meji in v zadnjih tednih tudi z zaostrovanjem azilne zakonodaje in ukrepi za omejitev priseljevanja. Take ukrepe podpira več kot 70 odstotkov Avstrijcev. »Najprej Avstrija,« sta v tem času vztrajala svobodnjaška stranka in Norbert Hofer. Slednji morda v nastopih in z retoriko ni tako oster kot Strache, a z vztrajanjem, da »islam ni del naše kulture« piha na dušo številnim Avstrijcem, ki jih je strah poplave priseljencev iz muslimanskih držav.