Bilo je 29. marca 1948, ko je Truman v obrazložitvi podelitve odlikovanja Mihailoviću dejal: »General Dragoljub Mihailović se je na izjemen način izkazal kot vrhovni poveljnik jugoslovanskih oboroženih sil, pozneje tudi kot vojni minister, ko je od decembra 1941 do decembra 1944 organiziral in vodil pomembne sile proti sovražniku, ki je okupiral Jugoslavijo. Z neverjetnim naporom njegovih neustrašnih enot je bilo rešenih in varno vrnjenih svojim enotam veliko pilotov Združenih držav Amerike. General Mihailović in njegove oborožene sile so odigrale pomembno vlogo pri zmagi zaveznikov, čeprav niso bile redno oskrbovane in so se borile v skrajno težkih pogojih.« Bil je to zaslužen poklon generalu, ki so ga komunisti leta 1946 usmrtili. Odlikovanje je bilo na slovesnosti v Beogradu šele leta 2005 izročeno njegovi hčerki Gordani.
V šolskih učbenikih in zgodovinskih knjigah, ki jih še vedno pišejo socialistično zgodovinarji, še danes ne boste prebrali ničesar o Operaciji Halyard oziroma Operaciji zračni most. Načrtovati so jo začeli marca 1944, prva akcija na terenu pa je bila izvedena konec maja istega leta.
V romunskem mestu Ploesti je bila že od leta 1856 rafinerija nafte, ki je bila za Nemce tudi med 2. svetovno vojno zelo pomembna. Skoraj vse nemške tovornjake in tanke v regiji je poganjalo romunsko gorivo. Angleži in Američani so jo avgusta leta 1943 skušali uničiti v Operaciji val. Njihovi bombniki so jo preletavali v nizkem letu in bombandirali, vendar se Nemci niso kar tako odpovedali energiji in so b okolici rafinerije postavili zelo močno protiletalsko obrambo. Sestreljenih ali poškodovanih je bilo več sto zavezniških letal. Nekaterim je uspelo, da so se kljub poškodbam na letalu vrnili v baze v Italiji, drugi so morali zasilno pristati v Jugoslaviji, državi, o kateri niso vedeli veliko. Piloti so imeli navodili, če slučajno pristanejo na tem ozemlju, naj se izogibajo enotam Mihailovića in naj rajši poiščejo Titove ljudi. Toda zgodilo se je ravno nasprotno. Partizani se za zaveznike sploh niso zanimali, niti jih niso reševali, ampak so to naredili četniki. To je bilo v času, ko je Mihailović že izgubljal podporo zaveznikov, in to predvsem zaradi lažnih poročil, ki jih je britanski obveščevalec v Atenah, za katerega so Angleži leta kasneje ugotovili, da je bil pravzaprav agent Stalinove tajne službe, pošiljal v London.
Število rešenih zavezniških pilotov je naraščalo iz dneva v dan, četniki so jih v nekaj mesecih rešili med 500 in 700. Zaradi vse manjših zalog, se je postavilo vprašanje, kaj z njimi oziroma kako jih rešiti. Na srečo je bil s četniki George Musulin, Američan srbskega porekla, ki je od začetka vojne ostal ujet v Jugoslaviji in se kasneje pridružil četnikom. Poleg tega je bil oficir OSS (Office of Strategic Services), delal je tudi za obveščevalno službo ameriške mornarice. In Musulin je bil tisti, ki je prevzel poveljstvo nad reševanjem.
Ker so potrebovali pristajalno stezo, je Mihailović ukazal, da se pri mestecu Pranjani južno od Beograda zgradi pristajalna steza. Nekateri, ki so se po vojni rešili iz krempljev Titove vojsko, so povedali, da se je vodstvo partizanov, potem ko se je izvedelo za gradnjo, smejalo, češ da jim ne bo uspelo. Pa jim je, in to kljub temu, da so partizani, ki so se bali, da zaslug ne bi pobrali četniki, izdajali podatke Nemcem. Nemci so tako vedeli, kaj se dogaja, vendar se jim ni niti sanjalo, koliko pilotov je v resnici rešenih. Zagrozili so, da bodo uničili mestece, če jim ne izročijo zavezniških pilotov. Ker četnici tega niso hoteli, so Nemci začeli napadati in med drugim v bližini Pranjanov uničili celo vas, prebivalce pa pobili.
Akcija reševanja je poskusno stekla 28. maja 1944. Kot prva je bila evakuirana vojaška misija, ki jo je vodil general Charles Armstrong, med rešeni je bilo tudi nekaj pilotov. Takrat je jugoslovanska tla zapustil tudi George Musulin. Operacija je potem malo zastala, saj so se zavezniki dokončno odpovedali generalu Mihailović, četniki pa so se vse bolj zbliževali z Nemci. »Če se moram odločati, kaj je prioriteta, potem je to zagotovo boj proti komunizmu, manj proti Nemcem,« naj bi takrat dejal Mihailović. Kljub temu je nadaljeval z reševanjem ameriških in angleških vojakov.
Z improviziranega letališča v Pranjanih se je reševanje nadaljevalo 9. avgusta, ko je pristala prva skupina letal C-47 in odpeljala večjo skupino pilotov. Zavezniška transportna letala, ki so jih spremljali lovci, so pristala še 10., 14., 16., 26 in 27. avgusta. Rešeni so bili tudi nekateri tuji civilisti, ki jih je vojna ujela na Balkanu, ter vojaško-politična misija, ki sta jo vodila Adam Pribićević in kapetan Zvonimir Vučković. Za četnike je bilo največje razočaranje spoznanje, da so bila letala, ki so priletela prazna. Vojaško opremo, orožje in strelivo so namreč odvrgli nad partizanskim ozemljem. Angleški vojaški obveščevalci so čez mnogo let priznali, da je bila to ena največjih napak, ki jih je med vojno naredila zavezniška vojska. Celo več. Partizani so celo napadli mestece, tako da so se četniki umaknili na območje Mačve in tam iz mesta Koceljevo septembra nadaljevali z reševanjem ameriških pilotov. Kasneje so se umaknili v gorovje Ozrena v vas Boljanić v bližini Doboja, od koder so decembra rešili še zadnjih 38 zavezniških pilotov.
To je bil tudi zadnji uradni stik zaveznikov z generalom Dražem Mihailovićem. Z njim so pretrgali vse vezi, napadali so ga partizani, proti koncu vojne se je umaknil v Bosno. Da ga rešijo, so mu Angleži in Američani neuradno še enkrat ponudili, vendar je zavrnil, češ da ne verjame, da bi ga komunistična oblast po vojni ubila. In ravno to se je zgodilo. Heroja 1. svetovne vojne in poveljnika jugoslovanske vojske med 2. svetovno vojno so partizani ujeli, komunistična oblast ga je obsodila na smrt. Ko so to izvedeli ameriški piloti, so angažirali ameriško javnost, da bi prišla na dan resnica o Mihailoviću in da bi mu bilo zagotovljeno pošteno sojenje. Revolucionarno sodstvo je šlo celo tako daleč, da mu je očitalo, da naj bi zakrivil tudi smrt zavezniških pilotov. Eden od teh, David O'Connell, ki jih je rešil prav general Mihailović, je leta 1946 protestiral pred jugoslovanskim veleposlaništvom v New Yorku z napisom: »Titovo sodišče pravi, da me je Mihailović ubil, toda on me je v resnici rešil.«
V Operaciji Haylard so poleg četnikov sodelovali: George Musilin, George Vujnovich, Michael Rayachich, Arthur Jibilian, Nick Lalich in Jack Mitrani. Uradno je bilo rešeno 604 zaveznikov, od tega 513 Američanov. Zanimivo je, da je ameriška revija Time Dražo Mihailovića med vojno razglasila za osebnost leta. To je bil poleg Nikole Tesle eden redkih posameznikov s tega dela Evrope, ki je prišel na naslovnico te ugledne ameriške revije in bil razglašen za osebnost leta. Mihailovićevo hčerko Gordano, ki je leta 2005 v Beogradu prevzela odlikovanje, ki ga je ameriški predsednik Truman posmrtno podelil generalu, so takrat obiskali preživeli piloti. Med njimi sta bila tudi George Vujnovich in Arthur Jibilian.
Leta 2010 je srbski minister za obrambo Dragan Šutanovec, ki se je med snemanjem filma Coriolanus v Srbiji srečal z igralcema Ralphom Fiennesom in Gerardom Butlerjem, zavzel, da bi o tej junaški akciji v Hollywoodu posneli film. »To je bil velik dogodek. Tedaj so meščani rešili okoli 500 ameriških pilotov in članov posadke, mi pa iz tega nismo naredili veliko zgodbo. Ena največjih zgodovinskih krivic je, da je odlikovanje generalu Draži Mihailoviću za zasluge v Srbijo prišlo šele pred nekaj leti,« je takrat dejal Šutanovec.
