Priljubljenost nemške kanclerke Angele Merkel in podpora njeni politiki še kar upadata. V anketi javne televizije ARD je kar 81 odstotkov vprašanih izrazilo dvom v vladni način reševanja migrantske krize. Le še 46 odstotkov Nemcev jo podpira, kar je njena najnižja podpora po avgustu 2011. Še aprila lani se je s 75 odstotki zdela neranljiva, pa si je nato sama zadala morda usodni udarec z odprtjem meja in vabilom množicam beguncev. Sledil je plaz migrantov, skupaj 1,1 milijona v letu 2015. Preveč za veliko in bogato Nemčijo? Morda. Vsekakor pa preveč za povprečnega Nemca, ki je obrnil hrbet Merklovi. Januarja je anketa revije Focus pokazala, da je že 40 odstotkov Nemcev noče več gledati v kanclerski pisarni v Berlinu. Če je še septembra nasmejana pozirala za selfije s prosilci za azil, ji danes ne pade na pamet, da bi se pustila fotografirati z njimi. Pomenljiv je podatek, da je med nezadovoljnimi z njeno migrantsko politiko kar 67 odstotkov volivcev bavarske CSU, sestrske stranke njene CDU. Obema je zdrsnila podpora na nacionalni ravni – 35 odstotkov Nemcev bi volilo za njuno zavezništvo, če bi bile volitve v tem trenutku.
Evro in migranti
Izgubljeni odstotki so med drugim šli tudi k stranki Alternativa za Nemčijo (AfD), najglasnejši nasprotnici priseljevanja in islamizacije v nemški politiki. Omenjena anketa ji je prisodila 12-odstotno podporo na nacionalni ravni, v nekaterih zveznih deželah je še občutno višja. Ena takih je nekdanja vzhodnonemška dežela Saška-Anhalt, kjer bodo 12. marca deželne volitve. Ankete AfD napovedujejo že 15 odstotkov glasov. Volitve bodo na isti dan še v deželah Baden-Württemberg in Porenje-Pfalška, kjer ima AfD nekaj nižjo podporo, vseeno pa lahko v obeh računa na okoli 10 odstotkov glasov. Morda še kakega več – stranka se v anketah vztrajno dviga že od jeseni, odkar je migrantska kriza postala tema številka ena v Nemčiji. Nemci so vse bolj zaskrbljeni, med volivci vre od nezadovoljstva in AfD profitira.
Evrska kriza je bila pobudnik nastanka Alternative, ki je izkoristila nezadovoljstvo mnogih Nemcev zaradi načina reševanja krize in splošnega stanja Evropske unije in evrskega območja. Gospodarsko nestabilne, zadolžene južne države kot breme dobro stoječim, bogatim državam severa – evroskepticizem AfD v taki Evropi ni bil nič posebnega, a rastoča podpora stranki je že leta 2013 zaskrbela vladajočo politiko. Za las je zgrešila vstop v zvezni parlament in se nato leta 2014 prebila v Evropski parlament. A pravi vzpon stranke se je začel, ko je krizo evrskega območja kot osrednjo temo v nemški družbi izrinilo priseljevanje.
Alternativa na desni
V nemški politiki vse od druge svetovne vojne ni šlo bolj desno od krščanske demokracije. Z drugo tradicionalno veliko stranko, socialnimi demokrati (SPD), je CDU blokirala poskuse neonacistov, da postanejo omembe vredna politična sila, na levici pa so bili skrajni levičarji marginalizirani v frakcijsko razklano Levico (Die Linke). Na omembe vredno desno alternativo v CDU niso računali, dokler je niso sami pomagali ustvariti in razviti.
Začelo se je z evrom in nostalgijo za nemško marko. Hamburški profesor ekonomije Bernd Lucke je bil nekdaj član CDU, a razočaran nad odzivom Berlina na evrsko krizo je jeseni 2012 s somišljeniki, med katerimi so bili ekonomisti, novinarji in tudi nekaj politikov, začel snovati stranko, ki je zagovarjala ukinitev evra in evrskega območja. Kot valuta je evro spodletel, je bil njihov argument: južne evropske države gospodarsko niso bile dovolj močne, da bi ga lahko obdržale, bogatejše severne države pa so plačevale stroške neuspešnega reševanja juga. Na začetku 2013 je bila uradno ustanovljena AfD, ki je ob v ekonomske teme usmerjenih evroskeptikih Luckejevega kova pritegnila tudi konservativne in nacionalistične elemente. Njihove interese je v tričlanskem vodstvu nove Alternative za Nemčijo zastopala Frauke Petry, druga dva člana sta bila Lucke in nekdanji urednik Frankfurter Allgemeine Zeitunga Konrad Adam. Že jeseni je AfD skoraj uspelo priti v parlament – petodstotni volilni prag je stranka zgrešila za komaj 0,3 odstotka. Naslednjo pomlad jo je val evroskepticizma, ki je zaznamoval evropske volitve maja 2014, ponesel v Evropski parlament. Alternativa je dobila sedem evropskih poslancev in okrepila vse glasnejšo skupino evroskeptičnih strank. Dobrih novic še ni bilo konec. V naslednjih nekaj mesecih se je na deželnih volitvah na Saškem, v Turingiji in v Brandenburgu prebila v deželne parlamente z opazno podporo okoli desetih odstotkov. V letu 2015 je uspeh ponovila še v dveh zahodnih deželah in prišla v parlamenta v Hamburgu in Bremnu.
Beg ekonomistov v anonimnost
Med letoma 2013 in 2015 se je v Nemčiji nekaj spremenilo. Vzpon Islamske države na Bližnjem vzhodu, rastoče število priseljencev iz muslimanskih držav in pogostejši konflikti teh priseljencev z vrednotami sodobne Nemčije so fokus javnosti in stranke AfD preusmerili iz krize evra in problematičnih južnih težav na problem priseljevanja in nevarnost skrajnega islama. Na vzhodu Nemčije je prišlo do vzpona gibanja Pegida, ki je svarilo pred islamizacijo države, drugje so radikalni muslimani provocirali s samovoljnim razglašanjem šeriatskih con v nemških mestih. V Alternativi je glavna tema za dviganje podpore postala nasprotovanje priseljevanju, kar je izzvalo konflikt z ekonomsko-liberalno strujo Luckeja in somišljenikov. Julija lani je kongres stranke za predsednico izvolil Petryjevo in Lucke ji je s stisnjenimi zobmi čestital, nato pa v znak protesta zaradi spreminjanja AfD v »Pegidino stranko« izstopil. V naslednjih dneh mu je sledilo še pet od sedmih evropskih poslancev, dva tedna po porazu na kongresu AfD pa je Lucke s somišljeniki ustanovil Zvezo za napredek in preboj (Allianz für Fortschritt und Aufbruch ali na kratko Alfa). Nova stranka se je usmerila v skoraj izključno ekonomske teme, zahteva ali »grexit« ali pa izstop Nemčije z evrskega območja. V aktualni nemški politiki na začetku leta 2016 je Alfa s takimi stališči praktično neopažena.
»Strah me je za mojo državo«
Drugače je z AfD in njeno novo voditeljico. »Policija mora ustaviti migrante, ki nezakonito vstopajo v državo. Če je treba, naj uporabijo orožje,« je konec januarja dejala Petryjeva v intervjuju in izzvala pričakovano burne reakcije. Vodilne nemške stranke so njene izjave obsodile in spomnile na še ne tako davne čase, ko so na nekdanji vzhodnonemški meji streljali prebežnike. Vodja SPD in minister za gospodarske zadeve in energetiko Sigmar Gabriel je zahteval, naj varnostne službe začnejo nadzorovati AfD. Policijski sindikati so Petryjevi očitali »radikalno in nehumano« razmišljanje. V anketah se je podpora stranki še dvignila.
Frauke Petry (rojena Marquardt) je doktorica kemije in poslovna ženska, ki se pritožuje, da ji je politika uničila zakon. Poročena je z evangeličanskim pastorjem Svenom Petryjem, s katerim imata štiri otroke, a lani je razkrila, da se ločujeta. Krivo naj bi bilo njeno razmerje s strankarskim kolegom Marcusom Pretzlom, a mož se je tudi distanciral od njene politike. Včlanil se je v CDU in svoje farane poziva k sprejemu beguncev. Od Frauke se je obrnil k Angeli, katere migrantsko politiko sesuva njegova odtujena žena. »Merklova mora oditi« je najpogostejši slogan na plakatih na zborovanjih AfD. Ločitev je potencialno oslabila položaj Petryjeve pri konservativnih volivcih. A nič zato, če njej spodrsne, ima AfD v pripravljenosti novega aduta. Björn Höcke je najbolj priljubljen politik stranke, ki na zborovanja pritegne do 8000 ljudi. Migranti so grožnja »tisočletni Nemčiji«, uničujejo nemško kulturo in nacionalno identiteto, svari Höcke. »Strah me je za mojo državo. Tako je, ko se počutiš kot tujec v svoji domovini.«
Dolgoročno je AfD vse prej kot zanesljiv igralec v nemški politiki. Tudi po odhodu Luckejeve struje je še vedno frakcijsko precej razklana. Höcke velja za radikalnejšega od Petryjeve in ne skriva ambicij, da jo izrine z vrha stranke. Že lansko poletje je napovedal, da bo trenutna predsednica enkrat padla in da je pripravljen počakati na ta trenutek. Tudi niso prav vsi ekonomisti sledili Luckejevemu eksodusu iz AfD, v Bremnu in Hamburgu je še vedno precej somišljenikov bivšega šefa. Predvsem pa stranka razen nasprotovanja priseljevanju nima drugih argumentov za nagovarjanje volivcev. Grexit? Koga to zdaj briga. Trenutno ima le enega aduta v rokavu, in če bi se Merklova odločila spremeniti migrantsko politiko, bi lahko odvzela zagon AfD.
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA
