V Državnem zboru RS je poslanka vladajoče postkomunistične stranke Julijana Bizjak Mlakar izpostavila predvsem zdravstveni sistem na Kubi, ki naj bi bil zgled celotnemu svetu.
Poslanec opozicije in človek, ki bi ga mnogi demokrati v RS radi videli na predsedniških volitvah 2017, Franc Breznik je ugovarjal s svojo izkušnjo bivanja na tem otoku v letu 2001. Ker je bil to čas, ko je bil Fidel Castro še docela na oblasti, njegovo pričevanje navajamo v celoti. Če bi govorili o današnji Kubi, bi bilo stanje še slabše: a ljubitelji socializma bi ugovarjali: češ, Castra ni več na oblasti, pa je to logična »regresija«. V deželah nekdanje SFRJ poznamo isti refleks: v osemdesetih in devetdesetih letih je bilo v očeh mnogih ljudi vse narobe zato, ker »ni bilo več Tita«. Niso se niti najmanj zavedali, da je bilo vse narobe zato, ker je od leta 1945 do 1980 bil Tito. In da če njega ne bi bilo, bi bilo veliko bolje.
Franci Breznik sam je pričevanje o svojem bivanju na Kubi pripravljen potrditi pred katerikoli sodiščem: enako zgodbo je za mariborski časopis Večer popisal tudi svetovni popotnik Gregor Preac, Slovenec.
Kar se tiče kubanskega zdravstvenega sistema: plača diplomiranega zdravnika je 20 ameriških dolarjev mesečno. Zobozdravnik deluje na ulici: na vrtalnikih in svedrih iz 30. let 20. stoletja si ljudje lahko dajo brusit ali popravljat zobe: večino zob se tako ali tako izruje pri brivcih, kot v srednjem veku. Elektrike za svedre večinoma ni: elektro-napeljava v Havani je iz petdesetih let prejšnjega stoletja: en kabel ljudje napeljejo na drugega, tega na tretjega, tega na četrtega... Kratki stiki so najbolj pogosto dejstvo takšne »elektrike«. Interneta v Havani tudi danes ni, izjema so hoteli za tujce in centralna knjižnica.
Pa tudi sicer: v centru Havane se vsak dan podre (delno ali popolnoma) kakšna zgradba. Tiste, ki ostanejo, nudijo možnost, da njihovi stanovalci vstopijo v najbolj zaželen klub v prestolnici, to je v klub »krmača«. Hladilnikov namreč ni, zato mesa ni mogoče niti zamrzniti niti ohlajati. Ljudje, ki so v klubu, na balkonih gojijo pujse: vsak dan kdo zakolje kakšnega in potem meso delijo, pač glede na obveznosti, ki jih članstvo v klubu prinaša. Danes ti meni kos, jutri jaz tebi. "Tri kotlete za soseda iz drugega nadstropja, prvi vhod", se pogosto sliši v pritličju.
Kubo »povezuje« velika avtocesta od Havane do Santiago de Cuba. Ta nima niti ograje niti izvenivojskega križanja z železnico, preprosto zato, ker je bila zasnovana v 40. letih 20. stoletja. Zato železnica poteka vselej pravokotno na avtocesto. Na srečanje z vlakom opozarja zgolj mala lučka. Smrtne nesreče ob trčenjih so postale del vsakdana tako kot redukcije elektrike.
A najhujša je redukcija morale: vsak je vsak trenutek pripravljen prodati vse. Tujca na teku iz enega dela plaže na drugega najprej ogovori otrok. Vpraša ga, če želi seksualno izkušnjo. Ko pove, da ga to nikakor ne zanima, mu ponudi svojo sestro. Ko tudi tu ni odziva, mu ponudi mater, misleč, da ga zanimajo starejše ženske.
Mož zagrne zaveso, ko tujec pride v njegovo stanovanje občevat z njegovo ženo. Vmes gleda televizijo in stiska zobe. Evropejec bo za uro užitkov plačal toliko, kolikor družina zasluži v nekaj mesecih.
Edina zgradba, ki je kolikor toliko ohranjena je hotel, v katerem je Castro gostil Tita ob priložnosti vrha neuvrščenih v Havani leta 1979. Neuvrščeni so po definiciji tisti, ki jih nihče noče. To je klub pedofilov, ljudožercev in generalov podivjane vojaške hunte. Josip Broz se je poročils Pelagio Belousovo, ko ji je bilo 13 (trinajst!) let. Kasneje jo je s skupaj s še eno od svojih žena (Elzo Bauer) predal NKVD-ju. Eno so zaprli, drugo ustrelili: Tito pa je v poročilu tajni politični policiji zapisal, da predstavljata "madež" v njegovem življenju, ker da sta "trockistki".
Josip Broz se ni objemal samo s Fidelom Castrom: objemal se je tudi z Idijem Aminom Dado in še z mnogimi, ki so zgled krvoločnosti do današnjega dne (zadnja članica neuvrščenih danes v Evropi je Belorusija Aleksandra Lukašenka). Fidel Castro je bil poligamen: koliko žena, skritih ljubic in otrok je imel, ni jasno. Idi Amin Dada je bil poleg pedofila in poligamneža še ljudožerec: BBC je poročala, da je imel v hladilniku pogosto kose političnih nasprotnikov. In glave preminulih soprog. Podobno so vedeli povedati za Patrica Lumumbo.
Tito je bil vodja neuvrščenih zato, ker je uteleševal lastnosti svojih neuvrščenih podanikov: pedofilijo, poligamijo in kanibalizem. Kot Stalin je uničeval predvsem svoje ljudi: lastnih državljanov je dal pobiti 580 000 tisoč (Aleksandar Ranković, jugoslovanska skupština, referat, 1. februarja 1951). Največ je pobil Hrvatov in Slovencev: pripadnikov dveh narodov, iz katerih je izšel.
Socializem in neuvrščeni: Castro in Tito kot svetovni proces? Hasta la victoria siempre!