Po sedaj veljavni definiciji geografska regija Makedonija vključuje sedanjo grško upravno regijo Makedonijo, kot tudi celotno makedonsko državo, pa tudi dele Albanije, Bolgarije, Srbije in majhne dele Kosova, navaja Deutche Welle v prispevku, posvečenem zgodovini uporabi imena Makedonije kot geografske, upravne ali politične enote.
Izvorno je bilo antično kraljestvo Makedonija (oziroma Macedon) relativno majhen del sedanje istoimenske grške province. Prvič se je razširilo pod kraljem Perdik I, nato pa se je širilo vse do polotoka Halkidiki in dele blizu meje sedanje Albanije.
Sosednji območji, ko sta Trakija in Peonija, kjer je danes država Makedonija, sta postali odvisni ozemlji makedonske regije. Kralj Filip II. si je nato podredil grško celino, preden je njegov sin Aleksander Veliki zavzel celotno Grčijo. Zavzel je tudi prvi perzijski imperij in meje razširil vse do Indije.
Makedonija je takrat segala vse do reke Ind v Aziji in Nila v Egiptu. Dokler je bil Aleksander Veliki na oblasti, je bila Makedonija helenizirana, posledica česar je bila, da so bili jezik in kultura, ki jih je njegov imperij prenašal na vzhod, grški, navaja Deutche Welle.
Po padcu grškega imperija so Rimljani, ki so občudovali Aleksandra, staro ime Makedonija uporabili za provinco, ki je obsegala večji del severne Grčije in območja severno od njega, vključno z večjim delom sedanje makedonske države. Provinca je nekaj časa segala na zahodu vse do Jadrana in na jugu do osrednje Grčije.
Z razpadom rimskega cesarstva na vzhodno in zahodno so na to območje prišli Slovani. Povsem novo provinco na območju sedanje Turčije je bizantinska cesarica Irena Atenska poimenovala Makedonija. Celotna regija je nato posledično prišla pod Otomansko cesarstvo.
Geografska regija, ki je danes znana kot Makedonija, je enaka delu Otomanskega cesarstva, ki je bilo znano kot Otomanska Vardarska Makedonija. Vključevala je grška in slovanska območja ter je bila razdeljena na tri upravne enote, vendar se je koncept Makedonije ohranil. Tako je nato veljalo še stoletja in koncept se je ohranil.
Kot navaja Deutche Welle, se je v regiji konec 19. stoletja začelo nacionalno prebujanje med Slovani v regiji, ki so se identificirali kot Makedonci.
Po razpadu Otomanskega cesarstva je slovanski oziroma zahodni bolgarski del Vardarske Makedonije postal del Kraljevine Jugoslavije, znan kot Južna Srbija. Ta se je kasneje imenovala Vardarska banovina, ime Makedonija je bilo prepovedano.
Po drugi svetovni vojni je Makedonija postala republika takratne Jugoslavije. Jugoslovanske oblasti so podpirale makedonsko identiteto in jezik, ki so ga kodificirale. Dejstvo, da je makedonski jezik slovanski, pri Grkih ni naletel na odobravanje.
Po osamosvojitvi Makedonije po razpadu nekdanje Jugoslavije leta 1991 so se napetosti z Atenami še zaostrile. Kot navaja Deutche Welle, so bile Atene zaskrbljene zaradi gibanja v Makedoniji za prilastitev dediščine Aleksandra Velikega. Še posebej so se bali koncepta združene Makedonije, ki bi lahko vključevala tudi Aleksandrovo Grčijo. Grčija je novo državo tudi obtožila, da je ugrabila grške simbole, kot je sonce Vergine, simbol antične Makedonije, ki je bilo na prvi zastavi samostojne Makedonije. Leta 1995 je bila država prisiljena spremeniti svojo zastavo tako, da je sedaj naj njej sonce z osmimi sončnimi žarki.
Vendar Grčijo še vedno najbolj moti ime Makedonija, zato je bila v Združene narode sprejeta kot Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija (FYROM). Atene so doslej tudi vztrajale, da če se že uporabi ime Makedonija, mu je potrebno dodati geografski označevalec, kot so Severna ali Zgornja Makedonija.
Pogledi na zgodovino Makedoncev in njihovega jezika se v regiji sicer razlikujejo, zgoraj navedena pa je inačica, ki jo je objavil Deutche Welle.