Lastniki podjetja Mediaworks, ki je lastnik časopisa, so dnevnik ukinili iz poslovnih razlogov. Seveda je ves evropski medijski mainstream (podobno kot v primeru Poljske) hitel razlagati, da gre za zaroto premierja Viktorja Orbana, saj je bil časopis do njega kritičen.
Ukinitev časnika zdaj ogroža medijsko svobodo in napoveduje diktaturo, da gre za črn dan za svobodo medijev, so hiteli poudarjati pri angleškem levičarskem mediju BBC, ki je novico uvrstil med najbolj pomembne dnevne vesti, njihovi novinarji pa so madžarskim kolegom sporočili: »Mi smo z vami.«
A se ni zgodilo prav nič tako pretresljivega, kar se po svetu ne bi dogajalo vsak dan. Časnik Nepszabadsag (v slovenščini pomeni Ljudska svoboda) so Madžari preprosto prenehali kupovati. Deloma zato, ker se povečuje uporaba digitalnih medijev, deloma zato, ker se jim ni zdelo, da bi zanj odšteli denar.
Prodana naklada časopisa se je namreč v zadnjih desetih letih znižala za 74 odstotkov oziroma za 100.000 izvodov. Če so še leta 2006 prodali skoraj 140.000 izvodov, so jih lani v povprečju manj kot 40.000 izvodov (tukaj). To je prineslo izgubo v višini pet milijard forintov oziroma 16,4 milijona evrov. Edina rešitev je bila, da se časnik ukine, saj bi bilo nespametno od lastnika, da bi vztrajal in povečeval izgubo.
Tako da v ozadju ni prav nobene zarote, časnik je preprosto dosegla nevidna roka trga. Takega padca bralcev namreč ne more nadomestiti še tako dobra marketinška služba, ki trži oglasni prostor. Opozicijski socialisti so kljub temu pozvali Madžare, naj protestirajo. In so res. Nekaj tisoč jih je bilo, organizator trdi, da nekaj deset tisoč. Je pa zanimivo. Če bi ta »silna množica«, ki je na trgih vzklikala v podporo Népszabadsága in izganjala Orbana iz Madžarske, redno in vsak dan kupovala »priljubljeni dnevnik«, potem ne bi bilo nobenega razloga, da bi ga ukinili. A ga očitno niso.
In še nekaj. Nepszabadsag je nastal leta 1956, kot naslednik Szabad Nép (Svobodni ljudje). Sprememba imena ni naključna. Časopis je bil od madžarske socialistične delavske stranke, besedna zveza »svobodni ljudje« pa ni po okusu socializma (preveč poudarja svobodo posameznika), veliko bolj diktaturi pristoji »ljudska svoboda«. No, tudi po padcu Berlinskega zidu je časnik ostal pod vplivom socialistov, a samo do leta 2015, ko so (kaviar) levičarji pokazali svoj pravi obraz.
Svoj več kot četrtinski delež v »svojem« časopisu so prodali družbi Mediaworks, ki je v lasti Vienna Capital Partners (VCP). Zakaj? Ker že od leta 2008 posluje z izgubo! Preiskovalni novinarji (seveda ne novinarji Nepszabadsaga) so razkrili, da so se socialisti oziroma, pozor, njihova fundacija za svobodno novinarstvo že več mesecev pogajale o ceni. Po teh transakcijah je bil časnik v 99,88-odstotni lasti podjetja Mediaworks in v 0,12-odstotni lasti uredništva.
»Transparentni« socialisti niso želeli povedati, koliko so za delež iztržili (neuradni viri so navajali med 330.000 in 370.000 ameriških dolarjev), uredniki in novinarji Nepszabadsaga, ki danes protestirajo proti ukinitvi, pa so večkrat zavrnili, da bi vstopili v časnik z večjim deležem in postali pomembnejši lastniki. Povedano drugače. Tako novinarji in uredniki kot njihovi ideološki voditelji v vrstah socialistov so natančno vedeli, da je poslovni model Nepszabadsaga nevzdržen.
Ampak saj veste, kako gre pri levičarjih: za tuj denar za svoj račun. Dokler so jim drugi plačevali in krili izgubo, je bilo dobro, ko je bilo potrebno dati kaj iz svojega žepa, niso ne želeli ne hoteli. In zdaj, ta levičarska pisunska drhal, za ukinitev Nepszabadsaga obtožuje Viktorja Orbana in medijsko nesvobodo. No, ampak najbrž ne bo prav nič pomagalo – tudi »srce parajoča« pisma ne.