Nekaj je sicer gotovo. V Makedoniji, v nekdanji najbolj južni republiki Jugoslavije, vre, prišlo je do nasilja. Če ne bo hitro prišlo do umiritev strasti in ne bodo v zahodni Makedoniji živeči Albanci dojeli, da živijo v Makedoniji in ne v Albaniji (v makedonskem parlamentu so celo prepevali albansko himno), ker je Makedonija država Makedoncev in ne Albancev, ter se levičarska SDSM ne bo sprijaznila s porazom na parlamentarnih volitvah (zmagala je VMRO), lahko pride do državljanske vojne.
Za razlago smo prosili političnega analitika Cvetina Chilimanova, uglednega urednika angleške izdaje novic pri makedonski tiskovni agenciji (MIA), ki za makedonske televizije ter tuje medije pogosto komentira in razlaga dogodke v državi, ki je za preprečitev novega vala migrantov iz Grčije proti osrčju Evrope naredila več, kot katera koli druga članica EU.
Kaj se sploh dogaja v Makedoniji?
V bistvu je Social-demokratska stranka (SDSM) uresničila načrt, ki ga je napovedovala že dolgo časa - da s silo izberejo novega predsednika parlamenta, upajoč, da na ta način prekinejo razpravo, ki so jo začeli poslanci VMRO-DPMNE. Pred mesecem dni je namreč VMRO blokiral poskus ustoličenja nove vlade, ki bi jo sestavljali SDSM in vse albanske stranke skupaj, in sicer tako, da so začeli z dolgimi razpravami v parlamentu, v katerih so od SDSM zahtevali, da se odreče Tiranski platformi - dokumentu, ki so ga pripravile tri albanske stranke in v katerem zahtevajo spremembo imena, zastave in himne Republike Makedonije, uvedbo albanskega jezika na vseh ravneh in v celi državi ter opravičilo za genocid nad Albanci, ob tem pa še nekaj drugih nacionalističnih zahtev. Desettisoči so vsak dan protestirali v Skopju in po drugih mestih proti tem poskusom v parlamentu, da bi se formirala vlada v tej sestavi, protestirali so in zahtevali nove volitve, SDSM pa, vedoč, da bi naslednje volitve zagotovo izgubili (ker je vse to s Tiransko platformo prišlo na dan šele po decembrskih volitvah, torej njihovi volivci niso vedeli, da glasujejo za uničenje Makedonije, op.a.), vztraja, da se mora oblikovati vlada z anti-makedonsko koalicijo, čeprav so prav oni zgubili na volitvah decembra. Minimalno večino lahko zberejo le, če za njimi stojijo vse albanske stranke.
Albancem je to ustrezalo?
Da. Albanske stranke so to igro sprejele, ker v njej vidijo možnost, da se pogovarjajo s slabšo makedonsko stranko (na volitvah je zmagala konservativno usmerjena VMRO; op. a.); s tem dobijo veliko število ministrov v vladi in izpolnijo vse zgoraj navedene nacionalistične zahteve - pa čeprav so albanske stranke razdeljene med sabo in del njih ne bi sodeloval v vladi, vendar bi zanjo glasovali izključno zato, da se oblikuje.
Kaj se je sploh zgodilo na glasovanju v parlamentu?
VMRO je odlašal z razpravo in zahteval pogovore. Na dan incidenta je vodja SDSM Zoran Zaev najprej dejal, da ne more več čakati in da bodo oni izpeljali sejo parlamenta kjerkoli, če je treba na drugem mestu, vse zato, da bi prekinili legitimno razpravo v parlamentu. Ko je včeraj popoldne predsednik parlamenta Veljanoski (iz VMRO) razpustil parlament, so poslanci SDSM, DUI in Alijanse ostali in nadaljevali govore. VMRO je blokiral prehod do sedeža predsednika parlamenta, zato so se zbrali v kotu parlamenta in tam najavili, da začenjajo novo sejo in predlagali Talata Džaferija, ki je bil leta 2001 gverilski komandant, za novega predsednika parlamenta. Glasovali so in čeprav jih očitno ni bilo 61 (kar predstavlja minimalno večino v parlamentu), je eden izmed njih razglasil, da je Džaferi izbran, ta pa se je zahvalil. Člani VMRO so začeli kričati: »To je puč!«. SDSM je namerno povzročila ta incident, in to točno v času, ko se redno (včeraj 60. dan op. a.) pred parlamentom zbira veliko ljudi, ki sodelujejo v protestih. In jasno je bilo, da bodo njihova dejanja povzročila, da množica vdre v parlament.
In to se je tudi zgodilo.
Točno tako. Namesto, da bi se rešili, so se člani SDSM zaprli v eno od sob, povlekli so s seboj tudi novinarje in jih na ta način izpostavili nevarnosti. Ko je masa vstopila v parlament, je iskala poslance SDSM. Ko so jih našli, so nekajkrat udarili Zaeva in nekaj njegovih poslancev, njegovo namestnico Šekerinsko so pocukali za lase, na koncu paa so pretepli vodjo Alijanse Albancev Zijadina Selo. Ta je tedne in tedne provociral, kako bo odpustil vse Makedonce iz vseh resorjev, ki jih bo dobil v bodoči vladi, kako je makedonski narod izmišljen in podobno. Stranka SDSM je očitno računala na to, da bo do incidenta prišlo in da naj bi s tem dobili podporo tujcev. Poslanci VMRO in policija so jih ščitili, kolikor so jih lahko, vendar je tudi veliko njih okusilo pesti protestnikov. Ko so prišle nove policijske enote, je policija prevzela nadzor nad parlamentom, ki je sedaj zaprt.
Kaj še zahtevajo Albanci?
Nekaj sem že povedal, dodal bi, da so to Tiransko platformo naredili kot odgovor na potezo SDSM, da si pridobi albanske glasove, obljubljajoč, da bodo ponovno odprli Ohridski sporazum iz leta 2001. Zaev je verjetno kupil oziroma od vplivnega ameriškega veleposlaništva dobil desettisoče glasov Albancev in je tako ublažil svoj poraz, ko ga je spet (že desetič zapored) premagal VMRO; vendar pa je s tem prikrajšal albanske stranke za njihove glasove. Albanci so odgovorili s to hiper-nacionalistično platformo, ki je narejena v Tirani s pomočjo socialističnega premiera Albanije Edija Rame. Predsednik Ivanov je dejal, da bi vlada, osnovana na podlagi dokumenta iz tuje države, postavila Makedonijo v podrejeni položaj. Hkrati je tudi kategorično zavrnil, da bi dal mandat za sestavo vlade Zaevu, čeprav je ta imel podporo 67 poslancev (od tega 18 Albancev).
Precej umazano vlogo so odigrali tudi predstavniki tujih držav.
Tujci, predvsem socialistične države v Evropi, evropska diplomatska služba EEAS, ki jo vodi socialistka Mogherini, in ostanki Obamove administracije so močno pomagali Zaevu. Še pred incidentom v parlamentu je Mogherini priznala Džaferija za novega predsednika parlamenta, kasneje je sledila ameriška ambasada (ki še vedno deluje brez nadzora Bele hiše in Trumpove administracije). V času celotne krize so tuji diplomati, predvsem iz levičarskih držav (Italija, Švedska, pa Nizozemska in Nemčija, kjer ministrstva za zunanje zadeve vodijo socialisti), izražali svojo podporo Zaevu, da bi ta lahko ta napadal VMRO z nezakonito posnetimi pogovori in preprečil, da bi VMRO sestavil vlado v nasprotju z našimi običaji, kjer vlado sestavita zmagovalka med makedonskimi strankami (konkretno sedaj VMRO) in zmagovalka med albanskimi strankami (konkretno sedaj DUI). VMRO nima take podpore in solidarnosti v desnih krogih v Evropi, kar ni primer samo pri nas. Vidi se, da je bila ta poteza SDSM vodena zaradi pritiska, ki se počasi stopnjuje s strani nove ameriške administracije in zaradi ocene, da če tega ne naredijo sedaj, bo jutri, ko bodo Trumpovi ljudje obvladovali State department, že prepozno. Moramo se spomniti, da se je vojna leta 2001, ki zelo spominja na to krizo, začela točno v takem medprostoru med demokratsko in republikansko administracijo v Washingtonu.
V Makedoniji ima velik vpliv George Soros. Kakšna je bila njegova vloga?
Soroseve skupine so bile zelo aktivne ob krizi, in to s plačanimi protesti, z uporabo njihovih medijev, preko katerih so širili nezakonito posnete pogovore in napadali desno vlado. Sedaj ko je jasno, da je narod za VMRO, si ne upajo na ulice, vendar uporabljajo diplomatske kanale in tuje medije, ki jih nadzirajo. Nekaj ur preden sta komisar Johannes Hahn in Federica Mogherini škandalozno izjavila, da priznavata Džaferija za predsednika parlamenta, se je Hahn osebno srečal z Georgom Sorosom. Ta milijarder in njegova široka mreža v Makedoniji in Evropi delujeta z namenom, da bi postavili socialistično vlado v Makedoniji, v nasprotju z večinsko voljo državljanov. S tem so izzvali politični in etnični konflikt, verjetno tudi novo migrantsko krizo, glede na to, da je Makedonija sedaj prva linija na migrantski Balkanski poti.“
Kaj zdaj nameravata storiti SMSM in VMRO?
SDSM mora za vsako ceno oblikovati vlado, VMRO pa zahteva nove volitve, na katerih bi lahko državljani povedali, kaj si mislijo o Tiranski platformi. Predsednik je pozval vse stranke na pogovor, a jasno je, da bo SDSM zavrnila to pobudo, ker vedo, da vsak razgovor vodi k novim volitvam, oni pa so, če do volitev pride, mrtvi.