No, zgodovinska resnica pa je ta, da drugače pravzaprav ni moglo biti, kajti nepismeni in primitivni Arabci večinoma preprosto niso bili sposobni pametno upravljati velikanskih, nasilno osvojenih ozemelj.
Priznati je treba, da so muslimanski misleci v arabščino prevedli številna dela antičnih filozofov in znanstvenikov in so tako znatno prispevali tudi k pojavu renesanse in humanizma v Evropi 14. stoletja. Vendar moram ob tem dodati, da so to, kor poročajo številni zgodovinski viri, počeli kljub silovitemu nasprotovanju islamskih pravovernikov, ki so obsojali in stalno poskušali preprečiti prevajanje in posledično širjenje »laži in zmot nevernikov«.
Izjemni prispevki Perzijcev in nestorijancev
Avtor prve slovnice arabskega jezika je bil Perzijec Sibavajh, kot gramatika pa sta slovela njegova rojaka al-Farisi in az-Zadžaj. Slavni arabski zgodovinar Ibn Kaldun je priznal: »Učenjaki perzijskega porekla so iznašli pravila arabske slovnice, tudi veliki pravniki so bili Perzijci.
Samo Perzijci so se lotili posla ohranjanja znanja in pisanja sistematičnih znanstvenih del.« Tudi izumitelj algebre al-Kvarizmi je pripadal prastari perzijski kulturi, vodilna predstavnika tedanje medicine v islamskem kalifatu sta bila nestorijanska kristjana – Bakt Išu in Ibn Išak.
Iz zgodovinskih virov je nedvoumno razvidno, da so nestorijanci ustanovili in vodili največjo medicinsko šolo tistega obdobja, bila je v mestu Nisibus v Siriji. Drugo briljantno središče nestorijanske znanosti je bilo v iranskem Jundišapurju; zgodovinar znanosti George Sarton ga je označil kot »glavni intelektualni center tistega časa«.
Versko-pravni edikt (fatva), ki ga je leta 1993 izdal eden od vodilnih klerikov v Savdski Arabiji, šejk Abdel Aziz ibn Baaz določa, da je po koranu in suni naš planet ploščat in od državnih oblasti zahteva, da se »ostro kaznuje« slehernega, ki trdi drugače.
Po vsem tedanjem svetu slovei astronom in astrolog Mašala ibn Athari pa je bil jud. Celo v islam spreobrnjeni angleški lingvist Marmaduke Pickthall je bil prisiljen priznati, da puščavski muslimanski Arabci niso bili sposobni ustvariti vrhunske znanosti in sofisticirane kulture, ampak sta bili ti produkt intelekta podjarmljenih ljudstev.
Tudi na področju tehnične kulture (gradbeništvo, arhitektura, ladjarstvo, namakalni sistemi, prometna sredstva …) niso muslimanski Arabci v bistvu prispevali nič izvirno svojega, temveč so si prisvojili in izkoriščali fascinantne izume osvojenih ljudstev, predvsem Perzijcev, starih Egipčanov in Grkov. So pa bili razni muslimanski »zgodovinarji« že od nekdaj nagnjeni k lažnivim manipulacijam in prisvajanju intelektualnih dosežkov drugih ljudstev in civilizacij.
Tako je razvpiti muslimanski »zgodovinar« (dejansko islamistični propagandist) Kemal Adžram pred desetletji »dokazoval«, da je Arabec Ibn Firnas, ki naj bi bil v 9. stoletju živel v Španiji, »izumil, sestavil in preizkusil prvi leteči stroj«, trdil je tudi, da ladijskega krmila niso skonstruirali evropski pomorščaki, ampak muslimanski, da kompasa niso izumili Kitajci, temveč Arabci in še več podobnih izmišljotin, za katere ni nobenih dokazov …
Sicer pa o tem, kakšen je še dandanašnji odnos muslimanske elite do izsledkov znanosti, najbolje priča versko-pravni edikt (fatva), ki ga je leta 1993 izdal eden od vodilnih klerikov v Savdski Arabiji, šejk Abdel Aziz ibn Baaz: ta določa, da je po koranu in suni naš planet ploščat in od državnih oblasti zahteva, da se »ostro kaznuje« slehernega, ki trdi drugače.
»Strpnost« po muslimansko
Še bolj prozoren (pa tudi nevarnejši) je mit o domnevni izjemni strpnosti muslimanskih oblastnikov do drugače verujočih podložnikov (zlasti kristjanov in judov), iz katerega so se postopoma razvile celo absurdne islamofilske naracije o tem, da so se v muslimanskih imperijih v srednjem veku »sistemsko spoštovale človekove pravice«, da so bili ti »oaze strpnosti in humanizma« ipd.
Kot sem že pojasnil, muslimansko šeriatsko pravo judom in kristjanom, torej pripadnikom drugih dveh t. i. razodetih monoteističnih ver, seveda pod pogojem, da priznavajo muslimansko suverenost ter redno plačujejo glavarino in zemljiški davek, dovoljuje, da ohranijo in prakticirajo svojo vero, obljublja jim tudi varnost premoženja in nedotakljivost verskih objektov, vendar je to v bistvu t. i. pasivna strpnost, ki je svetlobna leta oddaljena od resnične enakopravnosti.
Drži sicer, da so nekatere zelo zmerne (na primer ahmadiji) in ezoterične (zlasti sufiji) ločine znotraj islama praviloma strpne do nemuslimanov, vendar je treba dodati, da sunitski islamisti te ločine stigmatizirajo kot krivoverske in njihove pripadnike, če je le mogoče, preganjajo in celo pobijajo.
O tem, kako so si vodilni muslimani predstavljali – in si še zdaj predstavljajo – »enakopravnost« judov in kristjanov pod muslimansko oblastjo, se lahko poučimo iz t. i. Umarjevega pakta, ki ga je kalif Umar sklenil z voditelji krščanske in judovske skupnosti v Siriji in Palestini kmalu po muslimanskem zavzetju teh prej bizantinskih provinc po odločilni bitki pri Jarmuku pod Golanskim višavjem leta 636.
Spomnimo se le milijonov krščanskih dečkov, ki so jih otomanski Turki nasilno odvzeli staršem in jih vzgojili v fanatične janičarje.
S tem paktom so se tamkajšnji kristjani in judje v zameno za ohranitev svoje vere in osebne lastnine zavezali, da bodo plačevali vse davke, da ne bodo gradili novih cerkva, samostanov in sinagog; da ne bodo obnavljali starih in propadajočih, če ležijo v bližini mošej in bivališč muslimanov; da bodo vsakemu muslimanskemu popotniku tri dni ponujali hrano in prenočišče; da bodo javno izkazovali spoštovanje do muslimanov in jim povsod dajali prednost; da ne bodo nosili nobenega orožja itd.
Prav tako so morali priseči, da svojih sovernikov ne bodo prepričevali, naj ne sprejmejo islama, če bi ti kajpada izrazili takšno željo, nadalje so morali obljubiti, da v prisotnosti muslimanov ne bodo razkazovali križev, nabožnih slik in verskih knjig, da z glasnim nabožnim petjem in recitiranjem ter zvonjenjem ne bodo provocirali muslimanov; da ne bodo jezdili osedlanih konjev itd.
Vsakega objektivnega opazovalca navedene zahteve bolj kot na strpnost in enakopravnost spominjajo na bolj ali manj znosno suženjstvo. Realnost bivanja kristjanov in judov (še bolj pa hindujcev, budistov, animistov, jazidov …) pod muslimanskim gospostvom pa je (bila) pretežno v znamenju diskriminacije, preganjanja, občasno tudi odkritega genocida.
Spomnimo se le milijonov krščanskih dečkov, ki so jih otomanski Turki nasilno odvzeli staršem in jih vzgojili v fanatične janičarje, pa dejstva, da so grozljivo prakso sistematičnega zasužnjevanja Afričanov uvedli Arabci (ne Evropejci!); da o turškem genocidu nad Armenci med 1. svetovno vojno sploh ne izgubljam besed, saj to krvavo dramo pozna ves svet.
mag. Marko Osolnik, diplomat-analitik in publicist
V prispevku navedene ocene in stališča so zgolj avtorjeva.