Svet
Inflacija globalno
02. jun. 2008 9:34
| Osveženo: 10:01 / 09.8.2017
Domala vsi svetovni časniki v zadnjem času veliko pozornosti posvečajo rasti cen surovin in energentov na svetovnih trgih. Nedavno je svetovna cena sodčka nafte presegla 120 ameriških dolarjev, številna špekulativna ugibanja pa kažejo, da bo v prihodnosti cena sodčka nafte na svetovnem več kot dvesto dolarjev. Od začetka letošnjega leta so razprave o inflaciji sveže jutranje žemljice, ki polnijo strani Wall Street Journala, Financial Timesa in Economista.
Nedavna zvišanja cen surovin in energentov ter višji impulz globalnega povpraševanja na svetovnih trgih so zelo potisnili cene navzgor, pri čemer najbolj črnogledi analitiki take razmere enačijo z naftnimi šoki leta 1970.
Porajajoči se trgi ter inflacijski pritiski
Kratek sprehod po nekaterih spletnih straneh centralnih bankah držav v razvoju potrjuje, da se je med letoma 2007 in 2008 rast cen v hitro rastočih azijskih in latinskoameriških ekonomijah znatno povečala. Tako je na Kitajskem inflacija z lanskih treh odstotkov poskočila na letošnjih 8,5 odstotka. V Rusiji je letošnja inflacija znašala kar 14,4 odstotka, medtem ko je prejšnje leto inflacija na letni ravni bila osem odstotkov; 7,8- odstotna inflacija v Indiji je dosegla najvišjo raven v zadnjih štirih letih, v Indoneziji pa je stopnja inflacije namesto prejšnjih devet odstotkov 12 odstotkov. V Čilu je inflacija leta 2008 znašala 8,3 odstotka, v Braziliji pet odstotkov, v Venezueli je bila kar 29,3 odstotka in v Argentini 23 odstotkov, čeprav uradni podatki kažejo »le« 8,9- odstotno inflacijo. Glavni vir inflacijskih pritiskov je rastoče svetovno povpraševanje po surovinah, hrani in energentih, kar je dvignilo svetovne cene goriva in hrane. Visoka gospodarska rast hitro rastočih gospodarstev je deloma rezultat preskušenega izkustvenega dejstva, da države z nižjim realnim BDP na prebivalca rastejo hitreje od razvitejših držav, deloma pa je sad kombinacije fiskalne in monetarne ekspanzije. Taksonomija makroekonomskih šokov uči, da je nenaden šok, denimo fiskalno ekspanzijo, treba nevtralizirati z dvigom obrestnih me, kar ublaži pritisk na rast cen.
Ekonomske politike v domala vseh hitro rastočih gospodarstvih so v ugodnih cikličnih razmerah izbrale kombinacijo nižanja obrestnih mer ter povečevanja javne porabe v deležu BDP. Ekspanzivna monetarna politika umetnega nižanja obrestnih mer je prinesla hud pritisk na cene. Na Kitajskem je osnovna posojilna stopnja upadla na – en odstotek, v Rusiji je 6,5- odstotna obrestna mera, ki jo hoče ruska centralna banka, kar osem odstotkov pod stopnjo inflacije.
VEČ V TISKANI IZDAJI
Domala vsi svetovni časniki v zadnjem času veliko pozornosti posvečajo rasti cen surovin in energentov na svetovnih trgih. Nedavno je svetovna cena sodčka nafte presegla 120 ameriških dolarjev, številna špekulativna ugibanja pa kažejo, da bo v prihodnosti cena sodčka nafte na svetovnem več kot dvesto dolarjev. Od začetka letošnjega leta so razprave o inflaciji sveže jutranje žemljice, ki polnijo strani Wall Street Journala, Financial Timesa in Economista.
Nedavna zvišanja cen surovin in energentov ter višji impulz globalnega povpraševanja na svetovnih trgih so zelo potisnili cene navzgor, pri čemer najbolj črnogledi analitiki take razmere enačijo z naftnimi šoki leta 1970.
Porajajoči se trgi ter inflacijski pritiski
Kratek sprehod po nekaterih spletnih straneh centralnih bankah držav v razvoju potrjuje, da se je med letoma 2007 in 2008 rast cen v hitro rastočih azijskih in latinskoameriških ekonomijah znatno povečala. Tako je na Kitajskem inflacija z lanskih treh odstotkov poskočila na letošnjih 8,5 odstotka. V Rusiji je letošnja inflacija znašala kar 14,4 odstotka, medtem ko je prejšnje leto inflacija na letni ravni bila osem odstotkov; 7,8- odstotna inflacija v Indiji je dosegla najvišjo raven v zadnjih štirih letih, v Indoneziji pa je stopnja inflacije namesto prejšnjih devet odstotkov 12 odstotkov. V Čilu je inflacija leta 2008 znašala 8,3 odstotka, v Braziliji pet odstotkov, v Venezueli je bila kar 29,3 odstotka in v Argentini 23 odstotkov, čeprav uradni podatki kažejo »le« 8,9- odstotno inflacijo. Glavni vir inflacijskih pritiskov je rastoče svetovno povpraševanje po surovinah, hrani in energentih, kar je dvignilo svetovne cene goriva in hrane. Visoka gospodarska rast hitro rastočih gospodarstev je deloma rezultat preskušenega izkustvenega dejstva, da države z nižjim realnim BDP na prebivalca rastejo hitreje od razvitejših držav, deloma pa je sad kombinacije fiskalne in monetarne ekspanzije. Taksonomija makroekonomskih šokov uči, da je nenaden šok, denimo fiskalno ekspanzijo, treba nevtralizirati z dvigom obrestnih me, kar ublaži pritisk na rast cen.
Ekonomske politike v domala vseh hitro rastočih gospodarstvih so v ugodnih cikličnih razmerah izbrale kombinacijo nižanja obrestnih mer ter povečevanja javne porabe v deležu BDP. Ekspanzivna monetarna politika umetnega nižanja obrestnih mer je prinesla hud pritisk na cene. Na Kitajskem je osnovna posojilna stopnja upadla na – en odstotek, v Rusiji je 6,5- odstotna obrestna mera, ki jo hoče ruska centralna banka, kar osem odstotkov pod stopnjo inflacije.
VEČ V TISKANI IZDAJI
