Oriana Fallaci je dolgo molčala. Kot vojna poročevalka je bojišča po svetu nehala obiskovati po zalivski vojni v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Do konca je verjela, da je za njeno bolezen (rak) kriv iraški diktator Sadam Husein, ki je med invazijo na Kuvajt požgal naftne vrtine, ona pa je vdihavala strupene pline. Živela je v New Yorku in v svoji hiši v Toskani, predavala je na Harvardu, Yalu, Columbii in Chicagu, vmes hodila na kemoterapije. Dokler ni prišel 11. september 2001, ko so v koordiniranem terorističnem napadu islamisti povzročili smrt 2.996 ljudi, ranjenih jih je bilo več kot 6.000. Fallacijeva je prekinila svoj molk, se prenehala zdraviti, sprejela povabilo urednika italijanskega dnevnika Corriere della Sera, napisala dolg komentar, ki je kasneje (dopolnjen) izšel kot knjiga z naslovom Bes in ponos.
Od takrat naprej je glasno in ostro kritizirala predatorski islam, v zadnjem intervjuju pred smrtjo junija 2006 je o nameravani gradnji džamije, nedaleč od Siene v rodni Toskani, za New Yorker dejala: »Ne želim videti te džamije, ki je zelo blizu moje hiše v Toskani. Ne želim videti minareta, visokega 24 metrov, v pejsažu Giotta, če jaz v njihovih državah okoli vratu ne smem nositi križa, ne smem imeti Biblije. (…) Če bom še živa, bom odšla do mojih prijateljev v Carraro, v mesto marmorja. Tam so vsi anarhisti; z njimi bom vzela razstrelivo in dvignila džamijo v zrak.«
Vojna dopisnica
Oriana se je rodila 29. junija 1929 v stari in premožni meščanski družini v njej zelo dragih Firencah. Že zgodnjo mladost je posvetila boju proti totalitarizmom, kot 14-letno dekle se je pridružila italijanskemu odporniškemu gibanju (skupina Giustizia e Libertà), ki so ga proti fašizmu vodili komunisti. »Bila sem deklica, ki se bori proti nacizmu in fašizmu,« je zapisala mnogo let kasneje. Spoznala je, da socialisti (levičarji) niso prav nič boljši od fašistov, strinjala se je z znano »šalo«, da se v Italiji fašisti delijo v dve skupini: na fašiste in antifašiste. Ker je ljubila svobodo, je bila najbolj razočarana nad kolektivizmom, ki hoče nadzorovati posameznikovo življenje, ga usmerjati in zatira svobodo govora. Levici je obrnila hrbet, nikoli več je niso marali.
Po osvoboditvi Firenc leta 1944 je nastal časopis Jutranjik osrednje Italije (Il Mattino dell'Italia centrale), pri katerem je Fallacijeva postala dopisnica. Kasneje je sodelovala s političnim tednikom L'Europeo in revijo Epoca, leta 1958 je izdala prvo knjigo Sedem grehov Hollywooda (sama je želela dati naslov Hollywood skozi ključavnico). Sicer že zelo znana je svetovno slavo dosegla kot vojna dopisnica v šestdesetih in sedemdesetih letih. Poročala je iz Vietnama, o tako imenovani šestdnevni vojni (eni izmed arabsko-izraelskih vojn; Arabci ji pravijo tudi junijska vojna) in indijsko-pakistanski vojni; leta 1968 je bila hudo ranjena, ko je poročala o spopadih med policijo in demonstranti v Ciudadu de México. Nezavestna se je zbudila v mrtvašnici, kamor so jo prinesli z drugimi trupli. Kasneje je rekla, da sicer ne mara Mehičanov, toda če bi imela pištolo ter bi morala izbirati med Mehičani in muslimani, bi streljala proti muslimanom.
Globalna novinarska zvezda
Leta 1969 je izdala prvo uspešnico, knjigo o vietnamski vojni: Nič, in tako bodi (Niente, e così sia), v začetku 70. let je spoznala Alexandrosa Panagoulisa. Skupaj sta preživela štiri leta, dokler ni aktivist Panagoulis umrl v atentatu. Umor naj bi naročila grška vojaška tajna služba. Bil je njena velika ljubezen, leta 1979 mu posveti knjigo Moški (Un uomo).
Fallacijeva si je zvezdniški status pridobila s svojimi pogovori z znanimi svetovnimi voditelji. Rekli so ji kraljica intervjujev. Njeni intervjuvanci so bili med drugim Mohamed Ali, Jaser Arafat, Idi Amin, Mohamed Reza Pahlavi, Haile Selassie, Henry Kissinger, Indira Gandi, Golda Meir, Lech Wałesa, Zulfikar Ali Buto, Sammy Davis Jr., Willy Brandt, ajatolah Ruholah Homeini, Federico Fellini, Sean Connery, Deng Šjaoping. Kogar ni intervjuvala, ni bil pomemben. Nekoč je dejala, da je intervjuvala vse pomembneže, razen Hitlerja in Stalina.
Nesrečni intervjuvanci
Incidenti med pogovori so postali legendarni (Mohamedu Aliju je v glavo vrgla mikrofon, ker je ves čas rigal, Homeiniju je zabrusila, da je tiran in snela tančico, jordanskemu kralju Huiseinu je dejala, da ga ne bo naslavljala z »vaše visočanstvo«, v Henryja Kissingerja je vrtala toliko časa, da je izjavil, da je bila vietnamska vojna nekoristna), reakcije kot tudi kasnejši odzivi intervjuvancev pa tudi. Haile Selassie je s svojega prestola vpil »Kaj hoče ta ženska«, ko ga je vprašala, kaj bo z Etiopijo po njegovi smrti. Osmoljeni Kissinger jo je označil za »prvorazredno lažnivko«, Benito Craxi je o njej dejal, da je »prava kurba«, Arafat se je skušal obraniti tako, da je govoril zelo hitro. Ti odzivi vse povedo o načinu pogovora Fallacijeve s sogovorniki. Ostro je napadla in s tem prisilila sogovornika, da se ujezi, razbesni. Zaradi tega so jo kolegi obtoževali (bralci so jo ljubili), da je pristranska, a sama je menila, da je pravična in na strani resnice, da se drugi skrivajo za neko lažno objektivnostjo.
Ker je bila slavna, so tudi njo pogosto intervjuvali in občutili njeno odločnost. Leta 1981 je Robert Scheer, ki se je z njo pogovarjal, zapisal: »Prvič v življenju mi je žal ljudi, kot so Homeini, Gadafi, perzijski šah ali Kissinger, ki so bili žrtve njenega besa.« Še najbolj se ji je upiral prav Homeini, ki ji je na koncu dejal, da ve, da je na marsikateri črni listi, toda pri njem bo vedno ostala na svetli strani srca.
Vrnitev
Leta 1975 je izdala knjigo Pismo nikoli rojenemu otroku (Lettera a un bambino mai nato), ki so jo kritiki ocenili kot najboljše esejistično delo in je postala njena največja uspešnica in po oceni kritikov njena najboljše esejistično delo, a ji je bilo kasneje žal, da jo je napisala. Njene knjige so postale bestsellerji, še preden so izšle, dokler se v 90. letih zaradi bolezni ni umaknila s prvih strani. Njena vrnitev na svetovno prizorišče je bila po islamističnem napadu na dvojčka centra WTC v New Yorku razburljiv, silovitejša od njenih prejšnjih obdobij.
Muslimani so s knjigo Bes in ponos občutili njeno sveto jezo (prvič je bes muslimanov izzvala v 80. letih s knjigo Insciallah), poimenovala jih je za »goniče kamel«, levičarji in muslimani so jo obtoževali islamofobije, ksenofobije in rasizma, dolga leta zagrizena ateistka se je zatekla k krščanstvu. Proti njej so začeli proces v Italiji, Švicarji so zahtevali, da jim jo izročijo, ker je muslimanska skupnost v tej alpski državi v njenih knjigah prepoznala sovražnost. Na srečo je bil takratni italijanski pravosodni minister Roberto Castelli dovolj razumen in je zahtevo zavrnil, češ da v Italiji velja svoboda govora.
Zaljubljena v Toskano
Čeprav je bila Italijanka, ki je ljubila svojo domovino, je imela o Italijanih svojevrstno mnenje. Poleg povprečne Italije »malih užitkov in malih prevar, prostaške, malenkostne, ozkosrčne, neumne, strahopetne, oportunistične, dvolične, zahrbtne Italije malih hijen, ki ne znajo ne zmagati ne sprejeti poraza, še vedno mussolinijevske Italije črnih in rdečih fašistov«, obstaja tudi Italija pokončnih, srčnih in neupogljivih ljudi, ki skoraj vsi prihajajo iz Toskane (Dante, Machiavelli, Michelangelo, Mazzini, Garibaldi). To je tista Italija, ki jo ljubim, je napisala, čeprav je zelo trpela, ko je videla, da se prestolnica Toskane, rojstni kraj renesanse, pogreza v multikulturnost, ki nima nikakršnega odnosa do veličastne zgodovine.
Zato je kdaj s kom tudi sama obračunala. V spominih je opisala srečanje z nekim črncem, ki ji je sredi Firenc hotel prodati ukradeno blago in jo je pri tem odkrito nadlegoval. Zapisala je, da ga je tako sunila v mednožje, da se je kot vreča sesedel na tla, se zvit v klopčič tresel in stokal. In da ji vedno gre na smeh, ko se spomni, da se je njenemu nadlegovalcu mednožje še dolgo treslo in ga še dolgo bolelo.
Kot Greta Garbo
Knjigo Bes in ponos so prodali v nakladi 1,5 milijona, drugi dve knjigi (Moč razuma in Oriana Fallaci intervjuva Oriano Fallaci) nista dosegli naklade prve. Čeprav je zadnja leta preživela v New Yorku, je želela umreti v Toskani. »Bila je zelo borbena ženska. Že lanskega februarja mi je zaupala, da želi umreti v Firencah, in tako se je tudi zgodilo,« je ob smrti povedal eden njenih nečakov, predsednik regionalnega odbora Riccardo Nencini.
Umrla je v petek, 15. septembra, v negovalnem domu Santa Chiara, zasebni bolnišnici v zgodovinskem središču Firenc, kamor so jo sprejeli teden prej. Z njo sta bila sestra Paola in njen nečak Edward, ki je dejal: »Oriana, kot Greta Garbo, ni želela, da bi ljudje vedeli, da je bolna.« Pokopali so jo v nedeljo, 17. septembra, na pokopališču Allori v Firencah. Na nagrobniku piše: Oriana Fallaci, pisateljica, Firence 1929–2006. Ko je potrkala na nebeška vrata, je bila stara 77 let. In globoko verna.
Oriana Fallaci o …
… mladih Evropejcih: »Namesto da bi učili mlade, imamo osle z univerzitetno izobrazbo. Namesto da bi bili prihodnji voditelji, imamo mehkužce z dragimi modrimi kavbojkami in lažne revolucionarje s smučarskimi maskami. In veste kaj? Mogoče je to še en razlog, zakaj imajo naši muslimanski zavojevalci tako lahko delo.«
… življenju (1): »Vedno sem ljubila življenje. Kdor ljubi življenje, se nikoli ne zna prilagajati, podrejati, potrpeti. (…) Kdor ljubi življenje, stoji vedno s puško pri oknu, da ga brani.«
… muslimanih: »Ko bi imela pištolo ter bi morala izbirati med Mehičani in muslimani, bi trenutek oklevala, a potem bi streljala na muslimane, ker so se mi povzpeli na ku**c.«
… multikulturnosti: »V trenutku, ko se odrečete svojim načelom in vrednotam, ste mrtvi, vaša kultura je mrtva, vaša civilizacija je mrtva.«
… islamu (1): »Razmišljanje o tem, češ da obstajata dober in slab islam, je sprto z razumom.«
… volitvah: »Zakaj se ljudje ponižujejo, ko volijo. Jaz nisem glasovala. Ne. Ker imam dostojanstvo. Če bi si v nekem trenutku zamašila nos in glasovala za enega od njih, bi pljunila sama sebi v obraz.«
… cenzuriranju njenih tekstov: »Ko črtajo del teksta, je tako, kot bi brisali del mene.«
… svobodi (1): »Svoboda je prej dolžnost kot pravica.«
… Evrabiji: »Evropa ni več Evropa, je Evrabija, kolonija islama, kjer islamska invazija ne poteka samo v fizičnem, ampak tudi v duševnem in kulturnem smislu.«
… rodni Italiji: »Evropa vse bolj in bolj postaja provinca islama, njegova kolonija. Italija je postojanka te province, njena trdnjava.«
… življenju (2): »Življenje je smrtna kazen.«
… svoji bolezni: »Zame so končane vse vojne, a h koncu gre tudi moja osebna vojna.«
… vojni: »Skoraj nič ne uniči človeškega dostojanstva tako kot vojna, še zlasti krivična vojna.«
... svobodi (2): »Povečana prisotnost muslimanov v Italiji in Evropi je neposredno sorazmerna z izgubo naše svobode.«
… preteklosti: »Ne morete obstati, če ne poznate preteklosti.«
… islamu (2): »Edina umetnost, v kateri so se Alahovi sinovi vedno izkazali, je umetnost posedovanja, zavojevanja in podjarmljenja.«
… o iranskemu verskemu in političnemu voditelju Homeiniju: »Brez Homeinija ne bi bili tam, kjer smo. Škoda, da njegova mati, ko je bila noseča, ni splavila.«