Ko je Benedikt pred tremi leti razglasil svoj odstop in upokojitev, ni bilo malo komentarjev, ki so obujali spomine na srednjeveške razkole v Cerkvi in čase več konkurenčnih papežev. Protipapeži v francoskem Avignonu so konec 14. in v začetku 15. stoletja načenjali avtoriteto rimskih papežev in zaskrbljeni glasovi so opozarjali, da bi lahko bilo tako tudi položajem Benediktovega naslednika. Še posebno zato, ker je upokojeni papež napovedal, da bo še naprej živel Vatikanu. Nekateri skušajo položaj z dvema živima papežema celo povezati s prerokbami svetega Malahije, ki naj bi napovedovale konec Cerkve, Frančišek n aj bi bil zadnji papež, Rimu pa bi grozilo uničenje. Kredibilnost prerokbe je sicer majava – Vatikan je uradno ne prizna, številni zgodovinarji in teologi menijo, da je nastala dobrih štiristo let po smrti Malahije, irskega svetnika iz 12. stoletja.
Ne tako radikalen
A v 21. stoletju smo, ko je nepojmljivo, da bi se mogočna kardinalska frakcija, nezadovoljna s papežem, preselila v Francijo, izbrala svojega papeža in računala na podporo Françoisa Hollanda. Abdikacije z visokih položajev ne povzročijo več nujno pretresov, mednarodnih kriz in verskih razkolov. Tranzicija od Benedikta XVI. do Frančiška je bila načrtovana in vsaj navzven mirna – menjave v rimski kuriji, obremenjeni s finančnimi in pedofilskimi škandali, so nekatere (zamenjane in njihove zaveznike) le pretresle. Čeprav Frančišek prav vsem vernikom ni po volji, si je težko predstavljati, da bi s svojimi reformami in občasno provokativnimi izjavami tako zamajal Vatikan, da bi se z njim končala dvatisočletna institucija. Tudi še zdaleč ni tako radikalen ali tako na levo usmerjen, kot mu očitajo kritiki: je oster nasprotnik splava, ki mu pravi »absolutno zlo«; ni pripravljen podpreti prejemanja obhajila za ločene in ponovno poročene; pri vprašanju o istospolnih porokah lahko njegovo stališče povzamemo kot odločen »ne«. Glede njegovega nasledstva pa: napovedal je, da njegovo papeževanje ne bo prav dolgo, da pa se tudi ne vidi v pokoju. Verjetnost ne samo dveh, temveč kar treh papežev v Vatikanu je tako majhna.
»Ščiti mi hrbet«
Slovesnost, ki sta se je prejšnji teden udeležila Benedikt in Frančišek, je bila namenjena miritvi konservativcev v Katoliški cerkvi, ki pogrešajo Benediktov bolj tradicionalni pristop. Ne morejo se ogreti za njegovega naslednika, ki si je s svojimi izjavami prislužil očitke, da je komunist. Tradicionalisti se tudi ne morejo sprijazniti z Benediktovim načinom slovesa in njegovim sedanjim statusom. Papež je papež od dne, ko je izvoljen, pa do svoje smrti ali do dne, ko jasno pove, da zapušča položaj in da je to njegova svobodna odločitev. Še vedno niso vsi prepričani, da Benedikt ni bil prisiljen v odstop. Naziv »zaslužnega papeža«, ki ga je dobil Benedikt ob upokojitvi, zanje ne bi smel obstajati, kot tudi ne bi smela sočasno biti dva papeža. V zadnjih tednih se je okrepila debata o avtoriteti papeža Frančiška, če nedaleč stran še vedno živi papež emeritus Benedikt XVI. Ali je Frančišek dejansko edini naslednik svetega Petra?
Le nekaj dni pred praznovanjem Benediktove obletnice je bilo to vprašanje Frančišku tudi neposredno zastavljeno. Na letalu, s katerim se je vračal iz Armenije, je novinarjem odgovoril, da je Benedikt v vseh pogledih upokojen in da ima Katoliška cerkev le enega poglavarja. Še več, Benedikt mu tradicionaliste spravlja z grbe, je namignil Frančišek. Z molitvami ščiti moja ramena in hrbet, je dejal o svojem predhodniku, ki mu še vedno pravi »njegova svetost«. To čast je Benedikt obdržal tudi po odstopu, ko je bil ob skoraj ves, a le ne vsa vpliv, ki ga je imel kot papež.
Oče Benedikt
V treh letih po menjavi na vrhu Cerkve je bilo nekaj priložnosti, da sta se oba papeža pojavila skupaj, in vselej sta kazala vesel obraz. Aprila letos je Frančišek obiskal Benedikta ob njegovem 89. rojstnem dnevu. Ta od upokojitve že dobra tri leta živi v samostanu Matere Cerkve (Mater Ecclesiae) za vatikanskimi zidovi, le nekaj sto metrov stran od Frančiškove rezidence. Odpovedal se je po naročilu izdelanim rdečim čevljem, še naprej se oblači v bela, a nekoliko poenostavljena papeška oblačila. Prav slednje marsikoga moti – tako se v Vatikanu oblači le en in edini papež. Če se je res odpovedal papeževanju, bi se moral tudi beli opravi, temu najbolj vpadljivemu simbolu papeškega položaja, menijo. Vpadljivost kompenzira s tem, da se redko pojavlja v javnosti in običajno v družbi Frančiška, naziv zaslužni papež pa sliši le ob redkih javnih slovesnostih, ki se jih udeleži. Drugače ima menda raje, da mu pravijo oče Benedikt, je konec leta 2014 dejal v edinstvenem intervjuju z nemškim novinarjem Jörgom Bremerjem. Ni hotel biti znan kot zaslužni papež, je a bil februarja 2013 ob odstopu menda prešibak, da bi lahko preprečil podelitev tega naziva, je povedal Bremerju. Njegov naslednik je močnejši, je še poudaril v istem intervjuju. Močno prisoten in močan je Frančišek, on zaradi fizične in duševne šibkosti tega ne zmore.
Bega že z obstojem
Danes je Benedikt še šibkejši, je pred meseci priznal prefekt papeške hiše in Benediktov osebni tajnik škot Georg Gänswein. Dolgoletni sodelavec upokojenega papeža je razkril, da papež težko hodi brez pomoči in ga primerjal s svečo, ki »počasi, mirno medli«. Še vedno naj bi bil več kot dovolj priseben in luciden, vendar že prešibak, da bi lahko še napisal kako knjigo. Vatikan je po teh izjavah javnost hitel mirit s pojasnilom, da Benediktovo stanje vseeno ne zbuja skrbi, le leta so ga ujela. Za zidovi samostana bere, piše pisma, igra na klavir in se trudi čim manj opozarjati nase. Molči tudi, ko Frančišek potegne poteze, ki mu zelo verjetno niso pogodu. A dokler je živ, bo nekatere begal že s tem, da obstaja – še en papež, ki pa ni papež.
Biografija Josepha Ratzingerja
Joseph Aloisius Ratzinger se je rodil 16. aprila 1927 v bavarskem mestecu Marktl. Pod nacizmom je bil kratek čas član Hitlerjeve mladine, ko je postalo članstvo leta 1994 obvezno – družina je bila sicer odločno protinacistična, mladega Josepha je bolj privlačila Katoliška cerkev.
Leta 1943, ko je bil Ratzinger že v semenišču, so ga z drugimi semeniščniki vpoklicali v pomožne enote nemške protiletalske obrambe. Bil je tarča zavezniški bomb, reviji Time je leta 1993 povedal, da je na madžarski meji videl madžarske Jude na poti v koncentracijska taborišča. Po koncu vojne je bil nekaj mesecev v zavezniškem ujetništvu, konec leta 1945 se je lahko vrnil na semenišče.
Leta 1951 je bil posvečen v duhovnika, skupaj z njim je bil posvečen tudi njegov starejši brat Georg, ki je kasneje postal zborovodja slavnega deškega pevskega zbora Regensburger Domspatzen. Joseph je šel po drugačni, akademski poti. Dve leti po posvečenju je z disertacijo o svetem Avguštinu doktoriral na univerzi v Münchnu.
Leta 1958 je Ratzinger dobil profesuro na kolidžu v Freisingu, leto kasneje na univerzi v Bonnu. Leta 1963 se je preselil na univerzo v Münstru, kjer je ostal do leta 1966 in do selitve na univerzo v Tübingenu – vmes je bil teološki svetovalec kölnskega kardinala Fringsa na drugem vatikanskem koncilu. Čeprav Benedikt danes velja za tradicionalista, je bil v tistih časih zagovornik reform. Razočaran nad marksističnim ozračjem na univerzi je leta 1969 Tübingen zamenjal za bavarski Regensburg, kjer je tedaj že deloval njegov brat. Veliko je pisal in objavljal ter se uveljavil kot eden vodilnih nemških teologov.
Marca 1977 je Ratzinger prevzel vodenje münchenske nadškofije, le nekaj mesecev za tem je bil v Rimu posvečen v kardinala. Na Bavarskem je ostal do leta 1982, ko je bil poklican v Vatikan. Skoraj četrt stoletja (do 2005) je opravljal funkcijo prefekta vatikanske Kongregacije za nauk vere, eno najvplivnejših služb v rimski kuriji. V tej vlogi je branil katoliško doktrino pri vprašanjih kontracepcije, homoseksualnosti in dialoga med religijami.
Ko je leta 1997 dopolnil 70 let, je tedanjega papeža Janeza Pavla II. prosil, naj mu pusti zapustiti ta visok položaj in se zaposliti kot arhivist in knjižničar v Vatikanu. Papež je njegovo prošnjo zavrnil in nekaj let kasneje (2002) ga je čakalo novo povišanje: postal je vodja kardinalskega zbora, ob Janezu Pavlu II. drugi najmočnejši človek v Vatikanu.
Ko je leta 2005 Janez Pavel II. umrl, se je kardinala Josepha Ratzingerja omenjalo kot zelo verjetnega naslednika. Napovedi so držale, konklave so se končali v dveh dneh, ko so kardinali v četrtem glasovanju 19. aprila 2005 izvolili nemškega kardinala. Izbral si je imel Benedikt XVI. v čast papeža Benedikta XV., ki se je med prvo svetovno vojno trudil spraviti vojskujoče se strani, in svetega Benedikta Nursijskega, zavetnika Evrope, z izbiro katerega je spomnil na krščanske korenine celine.
Prej intelektualec kot pa ljudski človek, kot je bil njegov predhodnik, je skušal Benedikt omehčati sloves zadržanega tradicionalista. Zmanjšati je skušal kurijo in okrepiti dialog z drugimi religijami – ne vselej najbolj uspešno. Njegovo papeževanje so zaznamovali pedofilski škandali, ki so sicer izbruhnili že v začetku tisočletja, a Cerkev so leta 2010 pretresla nova razkritja o spolnih zlorabah otrok med duhovništvom na Irskem, v ZDA in v Nemčiji. Kritiki mu očitajo, da je že kot prefekta Kongregacije za nauk vere pomagal prikrivati zlorabe ali da je vsaj naredil premalo, da bi ustavil in kaznoval pedofilske duhovnike.
V osmih letih papeževanja je bilo Benediktovo zdravje že vidno načeto. Še pred izborom za papeža je razmišljal o upokojitvi, vstavili so mu tudi spodbujevalnik srca (to se je razvedelo šele po njegovem odstopu). Vseeno je njegova odločitev o upokojitvi vse presenetila – nekaj podobnega je nazadnje storil Gregor XII., ki se je bil leta 1415 prisiljen posloviti, da bi se tako končal razkol v Katoliški cerkvi. Benedikt je kot razlog za upokojitev navedel slabo zdravje, poslovil pa se je še pred zanj (imel je že 85 let) zelo napornimi velikonočni obredi. 28. februarja je odstopil in se začasno preselil v papeško poletno rezidenco Castel Gandolfo. 13. marca so mu kardinali izbrali naslednika, argentinskega kardinala Jorgeja Maria Bergoglia, ki je postal papež Frančišek. Od maja 2013 Benedikt živi v vatikanskem samostanu Matere Cerkve.