V nekdanjo najmanjšo jugoslovansko republiko smo vstopili na mejnem prehodu Sitnica iz smeri Trebinja proti Herceg Novem. Na cestninski postaji smo plačali tri evre cestnine, čeprav v Črni gori ni avtocest. Dolga in vijugasta cesta nas je peljala do prvega obmorskega letovišča Herceg Novi, po vhodu v zaliv Boke Kotorske. Vreme se je po dežju začelo jasniti in tako smo si lahko ogledali stari del mesta, žal sta bili obe trdnjavi zaprti.
Sredi trga stoji pravoslavna cerkev z veliko srbsko zastavo. V Herceg Novem se večina prebivalcev opredeljuje za Srbe, Črnogorci so v manjšini, Hrvatov je zelo malo, čeprav se sosedi radi hvalijo, da je bila včasih vsa Boka Kotorska hrvaška, dokler je ni Tito podaril Črni gori. Čeprav so se pred desetimi leti Črnogorci z več kot 55 odstotki odločili za samostojno državo, se jih več kot četrtina še vedno počuti Srbe, posebej to velja za cerkev. Večina pravoslavcev je ostala zvesta Srbski pravoslavni cerkvi, le manjši del podpira avtokefalno Črnogorsko pravoslavno cerkev. Zato toliko srbskih zastav na črnogorskih cerkvah.
Ruski sobodajalci
Vožnja okoli zaliva Boke Kotorske traja več kot uro oziroma še več, če se med potjo ustavimo. Kdor želi nadaljevati pot v Tivat na drugem koncu zaliva oziroma naprej v Budvo, lahko uporabi trajekt, ki na drugo stran zaliva pripelje prej kot v petih minutah. Toda mi smo bili namenjeni v Kotor, med potjo smo si ogledali še čudovito letovišče Perast, obdano z dvema slikovitima otočkoma, na enem je cerkvica, na drugem katoliški samostan. Mesto Kotor je pod zaščito Unesca in obdano z velikim obzidjem, na vrh katerega traja vzpon slabo uro ali dobre pol ure za hribolazniške Slovence.
Na vrhu se mesta skorajda več ne vidi, najboljši razgled je na sredini poti. Čudovit pogled na Kotorski zaliv pogosto zastirajo potniške ladje, ki jih je zaradi globine zaliva tam precej. Z njimi pa tudi veliko turistov iz različnih koncev sveta, prav lahko se zgodi, da se znajdete v gneči, iz katere se težko izvijete. Kadar ni ljudi, je ogled mesta res čudovit. Poleg obzidja ga obdaja vodni kanal, ki so ga napeljali iz morja, dostop v stari del mesta je možen skozi troje vrat. Glavni vhod je z morske smeri, kjer je na obzidju še vedno napis s Titovim geslom Tujega nočemo, svojega ne damo.
Nastanjeni smo bili v kraju Prčanj, petnajst minut vožnje od Kotorja. Čeprav smo apartma rezervirali po spletu, smo ga težko našli, zato smo poklicali sobodajalca. Oglasila se je rusko govoreča ženska, ki nam je razložila, da ne govori dobro srbsko, a kljub temu smo se nekako sporazumeli. Bila je Belorusinja, ki je pred tem z možem Poljakom delala v Bruslju, toda hiša, ki jo oddajata, ni njuna last, tam sta le zaposlena. Ugotovili smo, da je to ena od nepremičnin, ki jih kupujejo ruski mogotci in nato oddajajo za turistične namene. V obmorskih krajih je veliko napisov v ruščini za prodajo nepremičnin, očitno je med turisti in investitorji veliko Rusov. Zlasti v Tivatu je mnogo ruskih mogotcev privezalo svoje velikanske jahte v luksuzni marini Porto Montenegro.
Obsojeni na cestne zapore
Naslednji dan smo se namenili v Budvo, Cetinje in Lovčen. Toda pri Budvi nas je ustavil zastoj vozil, saj so ravno takrat popravljali in preurejali ceste. Čez pol ure so cesto odprli in smo lahko nadaljevali vožnjo, žal smo zgrešili odcep proti Cetinju, ki ga zaradi del na cesti nismo opazili. Tako nas je še enkrat čakal polurni zastoj v drugi smeri. A ko bi bilo to vse! Ko smo nadaljevali vožnjo proti Cetinju, je bila cesta zaprta za ves dan – zaradi del. Tako smo se vrnili v Budvo in si ogledali ta biser ob morju, kjer se je že pred glavno sezono trlo turistov od vsepovsod.
Pred stojnicami smo srečali domačina, ki nas je ogovoril v slovenščini. Pred 30 leti je živel in delal na Jesenicah. Zaradi zastoja nam je svetoval obisk sv. Štefana s čolnom, predlagal nam je tudi voznika. Ta nas je pozneje, ko smo si že ogledalo stari del mesta, odpeljal pred pravljični otoček, na katerega pa nismo mogli stopiti. Ves otoček, ki je sicer povezan s celino s cesto, je hotelski kompleks, vstop je samo za goste. Ampak tudi od daleč je čudovit. V Budvo smo se vrnili s taksijem, ki nas je odložil na že omenjenem cestnem zamašku. Od tam smo dobre pol ure pešačili do avta po Slovenski (Slovanski) plaži.
Ko smo naslednjič potovali čez Budvo, smo bili že psihično pripravljeni na zastoj, a sreča nam je bila naklonjena, ravno takrat je stekel promet. Vozili smo se po jadranski magistrali, si najprej še enkrat pogledali sv. Štefan s ceste nad obalo, nato pa nadaljevali proti Baru. Nekaj kilometrov pred njim smo opazili trdnjavo Haj Nehaj, vendar je zaradi slabo označene poti nismo obiskali. Bar je sicer znan po železniški progi Beograd–Bar in po ladijski liniji Bar–Bari. Podobnost imen mest ni naključje, čeprav je eno na italijanski obali, drugo pa v Črni gori. V rimskih časi sta se imenovali Vari (Bari) in Antivari (Bar), kar pomeni nasproti Varija. Antično mesto je stalo precej više od obale, kjer so danes ostanki srednjeveškega Starega Bara.
Zapuščene hiše, trdnjave in cerkve oblegajo le še turisti, zadnji domačini so se od tam odselili na začetku prejšnjega stoletja. Za časa kralja Nikole, nam je pojasnil lokalni vodnik. Ta edini črnogorski kralj (pred njim so bili knezi in vladike) je vladal do prve svetovne vojne, po njej so ga odstavili, ker se je Črna gora pridružila Kraljevini SHS; kralj je umrl v azilu v Italiji in šele leta 1989 so njegove posmrtne ostanke prenesli v domovino. Dan smo sklenili v Ulcinju, najjužnejšem mestu Črne gore, kjer živijo večinoma Albanci, še več jih je tam poleti, ko se tja zgrnejo še turisti iz Kosova. Čez Budvo smo se morali vrniti pred deveto uro, sicer bi za vso noč obtičali pred cestno zaporo.
DRUGI DEL REPORTAŽE V TISKANI IZDAJI REPORTER MAGAZINA, KI JE NA VOLJO PRI PRODAJALCIH ČASOPISOV
