V Sloveniji se nadaljuje potvarjanje zgodovine in neokusno čaščenje komunističnih zločincev. Kje je bila policija in kje so bili mestni redarji, ko so vandali z rdečimi komunističnimi simboli mazali ljubljansko stolnico? Zakaj postavljamo kipe diktatorju? Se res vračamo v svinčene čase partije in Tita?
Ob zadnjih dogodkih, ko je bila pred prvomajskimi prazniki z rdečimi napisi, komunističnimi simboli in rdečimi zvezdami popisana ljubljanska Stolnica, po Sloveniji pa so se zvrstile borčevske proslave, kjer so se udeleženci celo zbirali ob Titovem doprsnem kipu, lahko le pritrdimo muzejskemu svetniku Jožetu Dežmanu, da se vračamo v svinčena sedemdeseta leta prejšnjega stoletja.Z retrogradnjo se obuja prazen kult, veliko je ropota, hujskanja, laganja, potvarjanja in predvsem nepredelanega sovraštva, vse to pa, tako opozarja Dežman, kaže na to, da živimo v neosvobojeni in neodgovorni družbi, v kateri prihaja do klasične regresije, nedoraslosti in iskanja očeta: »Gre za resen problem igranja s hudičevim repom, posiljevanja zgodovine, predvsem pa za civilizacijsko praznino, ki je na srečo v soočenju s civilizacijsko resnico in pravico obsojena na propad.« To potrjujejo vsi dosedanji zdrsi, vse od Hude Jame leta 1945 do propada komunistične Jugoslavije leta 1991: »Prav zato jim tudi novi poskusi, da v Slovenijo uvozijo zločin,da preprečijo kaznovanje zločincev ter da razglašajo zločince za zmagovalce, kot se je to zgodilo v primeru Franca Rozmana Staneta, ne morejo uspeti.«
Da se je čas ustavil, je ob pogledu na stolnico, popisano z rdečimi komunističnimi simboli, spreletelo in osupilo tudi slikarko Marjetko Dolinar, ki je ob odkritju zločina v Hudi Jami upodobila slovensko Guernico: Kje so bili gospodje s Spomeniškega varstva RS, kje so bili policisti, kje redarji? Stolna cerkev vendar spada kot mednarodno pomembni arhitekturni objekt pod spomeniško varstvo. Poleg tega ne gre le za uničevanje tako pomembnega objekta, ampak tudi za žalitev vseh katoličanov.«
Marjetka Dolinar je ob tem prepričana, da takšni dogodki, kot so pisanje po stolnici, izenačevanje NOB- oziroma sedemdesetletnice z dvajseto obletnico osamosvojitve in razdiralni in napadalni govor predsednika Danila Türka na dan 27. aprila, niso več gola naključja. Vse se namreč dogaja ravno v času sesutja celotnega gospodarskega sistema in z njim države: »Levičarski parket je sesut, to je jasno, zato morajo tovariši sesuti pomladni osamosvojitveni parket, ki, vsaj sodeč po anketah, vsak dan pridobiva na lestvicah merjenja javnega mnenja. Trdno upam in verujem, da nam bosta čas in predvsem zdrava pamet pomagala, da bo končno slovenski narod dojel, za kaj gre.«
Če sodimo po izjavah nekaterih posameznikov, ki sodelujejo pri takšnih dejavnosti, se lahko upravičeno bojimo, da v Sloveniji ne bo konca ne kraja uničevanju kulturnih objektov, potvarjanju zgodovine in že povsem neokusnemu češčenju zločincev s postavljanjem spomenikov z opravičevanjem, da so bili zmagovalci. Eden izmed njih je 55-letni Zvone Jaklič, član Kulturnega društva Trdinov vrh Gabrje in od letos član Zveze borcev, ki je bil tudi eden izmed glavnih organizatorjev proslave, na kateri so skupaj praznovali 70-obletnico OF in 20-obletnico osamosvojitve
V pogovoru se je izgovoril, da so proslavo združili povsem iz praktičnih razlogov, Titov doprsni kip, ki ga ima sicer na svojem domu, pa so na prizorišče proslave prinesli na željo njegovega očeta in njegovega prijatelja z namenom obujanja na njune skupne partizanske čase. Začasno so ga postavili na italijanski bunker, ki stoji kar na njihovi domači parceli. Skupaj še z drugimi sogovorniki, ki so prav tako sodelovali pri organiziranju proslave, nam je odvrnil, da z njo nikakor niso hoteli nikogar žaliti ali izzivati, hkrati pa nam je zatrjeval, da obsojajo vse povojne poboje: »Gre le za enega izmed kulturnih dogodkov, ki jih organiziramo vsako leto, naš namen pa je predvsem ta, da se družimo in poveselimo.«
Ko smo ga vprašali, kdo je plačnik prireditve, na kateri so zbranim postregli tudi z divjačinskim golažem, nam je povedal, da so vse organizirali sami, dogodka se je udeležilo okoli 200 domačinov iz Gabrja in okoliških krajev, prišel je tudi novomeški župan Alojz Muhič, ki pa da v govoru ni omenjal OF, temveč le osamosvojitev Slovenije.
Za zgodovinarja in publicista Iva Žajdelo je prikazovanje dogajanja med drugo svetovno vojno v Sloveniji je že od leta 1945 polno ponaredb, laži, sprenevedanja in zamolčevanja : »Po letu 1990, ko smo se začeli srečevati s temno stranjo meseca, je pridobilo razmere absurdnosti, v mnogih primerih pa celo burkaštva (Dražgoše, prisotnost uniformirancev in orožja). Na eni strani postboljševiki drugim očitajo, da se ukvarjajo z zgodovino, in ne npr. s sedanjo krizo, po drugi pa jo sami zlorabljajo, vse do predsednika države, ki je v svojem govoru 26. aprila naslikal zlagano podobo preteklosti in sedanjosti. Zraven pa še žalijo in celo grozijo tistim, ki so že od leta 1941 njihove žrtve.«
Tako kot prejšnja sogovornika, Marjetka Dolinar in Jože Dežman, je tudi Žajdela prepričan, da jim že teče voda v grlo: »Z davkoplačevalskim denarjem se še lahko šopirijo, lažejo in grozijo. Toda to je že dolgo umiranje na obroke slovenskega boljševizma. Sram naj bo predsednika države Danila Türka, da se je takoj, ko je bil izvoljen, vpregel v ta sramotni voz.«
Tekst: Kje je bila policija in kjer so bili mestni redarji, ko so vandali uničevali ljubljansko stolnico?