Zimbabvejski predsednik Robert Mugabe trenutno velja za največjo sramoto Afrike. Na celini, kjer so diktatorji, državljanske vojne in genocidi nekaj običajnega, je treba biti izjemna osebnost, da si prislužiš to dvomljivo čast. Njegovo vztrajanje, da se oblasti ne bo odpovedal, četudi izgubi volitve, je državo pahnilo na rob državljanske vojne, v veliki politični in gospodarski krizi pa je tako že nekaj let.
Na parlamentarnih in predsedniških volitvah 29. marca letos je Robert Mugabe izgubil oblast, le da tega ni pripravljen priznati. Njegova stranka ZANU je bila ob večino v parlamentu na račun opozicijskega Gibanja za demokratične spremembe (MDC), v prvem krogu pa je zaostal za Morganom Tsvangiraijem. Ta je dobil 48 odstotkov glasov, Mugabe komaj 43. V drugem krogu bi skoraj zanesljivo izgubil. Opozicija je sicer mnenja, da so bili tudi ti podatki prirejeni in da je Mugabe izgubil že na marčevskih volitvah, na rezultate pa je bilo treba čakati tudi precej dlje, kot je v navadi. Poročali so tudi o ustrahovanju volivcev, s čimer si je hotel diktatorsko razpoloženi 84-letni predsednik zagotoviti zmago. Med takratno volilno kampanjo naj bi bilo tako ubitih vsaj 20 privržencev opozicije. Žal se nasilje ni končalo niti po zaprtju volišč.
Vojna
Tsvangirai je zaradi lastne varnosti Zimbabve zapustil kmalu po volitvah in najprej ni hotel pristati na drugi krog. Zmagal sem, je vztrajal. Šele na prigovarjanje tuje diplomacije se strinjal z dodatnimi volitvami in se vrnil v domovino, še prej pa je okrcal južnoafriškega predsednika Thaba Mbekija, ki se je preskusil v vlogi posrednika med Mugabejem in zimbabvejsko opozicijo. Do nepopustljivega predsednika je bil Mbeki premehak, zaradi česar je bil deležen ostrih kritik tako iz tujine kot tudi doma – pristaniški delavci so v Durbanu celo ustavili pošiljke orožja, namenjenega v Zimbabve, saj bi lahko bilo uporabljeno proti opoziciji.
»Za svojo državo smo se pripravljeni boriti in iti tudi v vojno,« je malo po volilnem neuspehu svoje privržence pozval Mugabe. Ti ga poslušajo in Tsvangiraijevim privržencem ne prizanašajo. Do prejšnjega tedna naj bi življenje izgubilo več kot 80 članov opozicije, okoli 200 tisoč naj bi jih pobegnilo pred nasiljem predsednikovih milic. Varen ni bil niti vodja opozicije, ki je bil med volilno kampanjo nekajkrat aretiran, saj naj bi ogrožal javni mir. Dolgoletni Mugabejev nasprotnik ima sicer veliko neprijetnih izkušenj s predsedniku zvesto policijo. Kot najvidnejši opozicijski lik preteklega desetletja je bil večkrat za rešetkami, pretepen, obtožen izdaje in spodbujanja nasilja. Nič bolje ni šlo niti tokrat, ko je bil najbližje temu, da končno spodnese zimbabvejskega despota. Nasilje nad opozicijo in grožnje njegovi osebni varnosti so se tako zaostrile, da je se Tsvangirai teden dni pred volitvami odpovedal sodelovanju v drugem krogu in se zatekel na nizozemsko veleposlaništvo. Mugabeju se je uresničila želja, volilna farsa bo enemu najbolj trdoživih afriških diktatorjev še podaljšala mandat. Račun bo znova plačala njegova država, ki pod njegovim vodstvom že skoraj desetletje neustavljivo tone v propad.