Prazniki vseh svetih na pokopališča privabi trume ljudi, mnogi med njimi se vsaj ob 1. novembru spomnijo svojih rajnkih, jim prižgejo svečo, dodajo še kak cvet ali cvetni aranžma. Javna občila so v teh dneh polna obvestil o tem, da bodo delegacije občin in lokalnih odborov ZZB NOV pripravile komemorativne slovesnosti ob spomenikih padlih borcev. Častne straže, komunistična ikonografija, vzhičeni nagovori o tem, kako je NOB postavila temelj sedanje slovenske države, v kulturni program pa povsod vpeta osnovno in srednješolska mladina.
Tudi sam sem se odpravil na pokopališče, na mariborsko pokopališče Dobrava, kjer so našli zadnji počitek posmrtni ostanki 795 žrtve povojnih pobojev v Barbara rovu rudnika Huda Jama. Za Barbara rov vemo slovenski vsaj od 1989. leta, ko je na verjetnost, da je v tem rudniku junija 1945 mučeniške smrti umrlo nekaj tisoč ljudi, v svoji knjigi Živ teharske rane opozoril raziskovalec polpretekle zgodovine in publicist Roman Leljak.
Šele prva Janševa vlada je prižgala zeleno luč za vstop v Barbara rov. Marec 2009 je razkril vso bestijalnost komunističnih zmagovalcev; za enajstimi pregradami in stotinami kubičnih metrov zemlje in jalovine so se očem raziskovalcev pokazale stotine trupel pobitih nesrečnikov, tudi žensk in otrok, mnogi naj bi bili kar živi zakopani.
Minilo je sedem let, vmes se je zgodila sprememba zakonodaje na področju urejanja prikritih povojnih grobišč in pokopu žrtev, da so kosti zverinsko pobitih, ki so na pokop čakale v plastičnih zabojih za sadje, prenesli na mariborsko pokopališče Dobrava. In v dneh, ko se je povsod Sloveniji s komemorativnimi slovesnostmi in prižiganji sveč spominjalo na padle partizane, tudi rabljem žrtev Barbara rova, se je na Dobravi zgodil simbolični pokop.
Simbolični pokop le ene krste, preostale pa položili v plastičnih vrečah v z buldožerjem izkopan jarek, kot da bi gradili temelje hiše. Vse okoli kovinska ograja prekrita s plastičnimi zavesami, ki onemogočajo pogled na kraj, kamor so jih oziroma jih še bodo zagrebli. Simbolični pokop krste v eno gomilo, na tisoče obiskovalcev, zvečine iz sosednje Hrvaške, slovenski dominantni mediji so itak ves čas zatrjevali, da gre za hrvaške ustaše.
Predsednika republike Boruta Pahorja so celo zmerjali, da pokopava ustaše. Na pogrebnih slovesnostih je bil prisoten celotni hrvaški državni vrh s predsednico Kolindo Grabar Kitarović in predsednikom vlade Andrejem Plenkovičem, pobitim, predvsem pa živim je Pahor dejal, da zgodovine ne moremo spreminjati, zato pa lahko prihodnost, če smo se iz nje kaj naučili. Krsto so položili v gomilo, zasuli z zemljo, prekrili s številnimi venci….in pustili svojce pobitih, ki verjamejo v žalostno resnico, da so med pokopanimi tudi njihovi dedi, očetje, bratje ali sestre, v upanju, da jih bodo lahko nekoč, ko bodo tudi opravljene DNK analize ostankov pobitih, pokopali v domači družinski grob.
Do takrat pa bo njihov kraj spomina vezan na mariborsko Dobravo. Tudi sam sem se odpravil na Dobravo, da prižgem svečo tem nesrečnikom. In ko je po Dobravi mrgolelo človeško mravljišče obiskovalcev, je gomila samevala. Nikjer sveče, nikjer venci, le plastični trak okoli območja in velik napis, da gre za varovano območje. Priznam, da me je presneto pogrelo in želim dobiti odgovor, ali je tak režim po volji Protokola, ali Dežmanove vladne komisije za prikrita grobišča ali pa so se za to odločili v mariborskem pogrebnem zavodu.
Prižgal sem svečko, obenem pa me je zagrabila neznosna jeza: Za božjo voljo, te kosti so bile nekoč živi ljudje, ki si takšnega odnosa preprosto ne zaslužijo. Ne oni, kaj šele žrtve, ki tako kot ti na Dobravi, čakajo trenutek, ko jih bodo izkopali iz enega od več kot 750 povojnih morišč, posejanih po Sloveniji, da dobijo ime in priimek in zadnji počitek najdejo v domačem grobu.
