Mašo je daroval ljubljanski nadškof Stanislav Zore, ki je v pridigi poudaril, da je Huda jama kraj zločina, kjer so pomorili 1400 ljudi, in tudi simbolno mesto.
Huda jama je po nadškofovih besedah simbolno mesto zato, ker je bil rudniški rov zaprt z enajstimi pregradami, kot da nikoli nihče ne sme priti do žrtev. Ob tem se je Zore vprašal, kakšnih dejanj je sposoben človek; "sposoben je moriti in obenem s terorjem vsiliti molk o svojih dejanjih, ki so bila in vendar je, kot da jih ni bilo". A molk ne izbriše dejstev, je prepričan.
Tisti, ki so ta dejanja ukazali, so mislili, da so jih s smrtjo utišali in da so utišali tudi tiste, ki bi mogli ohranjati spomin nanje. Kot je poudaril Zore, "nič ni bolj naivnega". Ljudje režima so z vsemi nesmiselnimi pomori iz ljudi, ki so nasprotovali njihovi zamisli o ureditvi sveta, naredili mučence.
Prst naše domovine je na več kot 600 krajih zato prepojena s krvjo mučencev - Slovencev in tolikih drugih, ki so umirali na naši zemlji zaradi želje po oblasti, ki se je ponujala kot ustvarjanje zemeljskega raja. V njem pa po Zoretovih besedah ni bilo prostora za vse, ki so mislili drugače kot revolucionarna elita.
Prizadevanje, da bi pomorjene utišali, se še ni končalo. A zločina ne more zakriti nobena nalepka in nobena odločba katere koli ustanove. Zločin ostaja zločin in s takimi dejanji tudi danes ljudje postajamo udeleženci zločina, je poudaril.
Ob koncu pridige je nadškof prosil Boga za razsvetljenje razuma vsem, ki imajo v našem narodu odločujočo vlogo, naj delujejo za spravo in mir, za medsebojno sodelovanje in za varnost vseh.
Maše se je udeležil tudi predsednik države Borut Pahor, ki se je pred tem na pokopališču Lipica v Škofji Loki udeležil blagoslova kostnice, v katero bodo preneseni deli skeletov iz povojnih grobišč iz vse Slovenije, ki bodo služili za DNK analizo in identifikacijo žrtev povojnih pobojev.
Postopek izvedbe izkopa, prenosa in pokopa vseh posmrtnih ostankov iz grobišča v Hudi jami se je sicer zaključil s simbolnim zadnjim pokopom 27. oktobra letos na Dobravi v Mariboru. S tem se je po navedbah iz Pahorjevega urada končalo aktivno urejanje tega zelo občutljivega področja slovenske zgodovine, s čimer je bila izpolnjena odgovornost in dolžnost države, da poskrbi za civilizacijski pokop žrtev vojne in povojnih pobojev.
Izkopavanje posmrtnih ostankov so spremljali številni zapleti, v določenem času je delo povsem zastalo, a je bilo po osmih letih letos vendarle končano. Septembra 2015 je bilo sklenjeno, da bodo žrtve pokopane zunaj rudnika. Predvsem v krogu predstavnikov države je prevladalo stališče, da je najprimernejša lokacija v pokopnem polju na območju Spominskega parka Dobrava pri Mariboru.
Slovenski škofje so prva nasprotovali pokopu na Dobravi in želeli, da bi žrtve iz Hude jame pokopali na Teharjah. A je Zore po srečanju s Pahorjem, ki mu je pojasnil razloge, zakaj pokop na Teharjah ni mogoč, pristal na pokop v parku Dobrava.
Iz preliminarnih podatkov, ki jih je državi posredoval izvajalec prekopa in pokopa, je razvidno, da je bilo v Barbara rovu pri prvem izkopu leta 2009 najdenih 769 žrtev, v letu 2016 pa 647, skupaj torej 1416.
Pridiga nadškofa Zoreta pri sveti maši za žrtve Hude jame
„Spomni se, o premila Devica Marija, da še nikdar ni bilo slišati, da bi bila ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribežal, tebe pomoči prosil in se tvoji prirošnji priporočal. S tem zaupanjem hitim k tebi, o devic Devica in Mati. K tebi pridem in pred teboj zdihujoč grešnik stojim. Nikar ne zavrzi, o Mati Besede, mojih besed, temveč milostno jih poslušaj in usliši. Amen.“
Spoštovani gospod predsednik republike, dragi bratje duhovniki, dragi bogoslovci, pevci in drugi bogoslužni sodelavci, dragi bratje in sestre. Z besedami te molitve se je sv. Bernard pred skoraj tisoč leti obračal na Marijo in jo prosil pomoči. Bil je ustanovitelj samostana v kraju, ki se imenuje Clairvaux, kar bi lahko poslovenili Jasna dolina ali Jasni dol. Koliko bolj upravičeno se s temi besedami danes k Mariji zatekamo in jo prosimo pomoči mi, ki smo se pred njeno podobo zbrali zaradi molitve in prošnje za žrtve Hude jame.
Huda jama je kraj zločina in je simbolno mesto. Najprej kraj zločina, saj so v opuščenem rudniškem rovu svete Barbare leta 1945 pomorili preko 1400 ljudi. Kako so ti ljudje umirali, ve samo Bog in pomorjeni sami, saj so ob odprtju tega rudniškega rova našli človeka, tako imenovanega begunca, „ki je pokol preživel, in se je skušal plaziti iz rova, našel je kos železniške kretnice ter kopal majhne grude ilovice ter prodiral centimeter za centimeter, medtem ko so na drugi strani ves čas dovažali material v jamo. Dokler ni naletel na betonski okvir, obnemogel in obležal“ (Mitja Ferenc, MMC, 3. marec 2015).
Simbolno mesto je Huda jama zaradi tega, ker je bil rudniški rov zaprt z enajstimi pregradami. „Najdebelejša pregrada je bila iz 120 centimetrov debele plasti betona, armirana z desetimi železniškimi tračnicami. Kot da bi šlo za atomsko zaklonišče in da nikoli nihče ne sme priti do žrtev“ (Mitja Ferenc).
Nekaj podobnega je na Teharjah, najbolj samo po sebi razumljivem kraju, kjer naj bi pokopali žrtve iz Hude jame in drugih krajev iz okolice, saj so bili pomorjeni pred pomorom v tem taborišču. Žrtve, ki so bile pomorjene na Teharjah, so pokopane dvanajst metrov pod deponijo odpadkov. Tisti, ki so morili, so te ljudi hoteli dosledno in absolutno odstraniti iz območja živih. Z enajstimi pregradami so jih fizično ločili od živih, s prisilnim molkom, ki je praktično vladal vse do padca režima, pa so jih skušali izbrisati tudi iz spomina.
Čeprav si ljudje o pomorjenih včasih niti šepetati niso upali med seboj, je spomin nanje vendarle ostajal živ in je 24. februarja 2009, ko so rudniški reševalci predrli zadnjo, enajsto, pregrado in se je pred njimi zasvetlikala plesen na mumificiranih truplih pomorjenih, z vso silovitostjo planil v zavest Slovencev. Ljudje so onemeli – ne zaradi molka, ki bi ga narekoval režim, ampak zaradi pretresenosti ob dejstvu, kakšnih dejanj je sposoben človek. Sposoben je moriti in obenem s terorjem vsiliti molk o svojih dejanjih – bila so in vendar, kot da jih ni bilo. A molk ne izbriše dejstev in Bog, ki je Alfa in Omega, ki je začetek in konec, njegovi so časi in vekovi, v svoji usmiljeni previdnosti vedno poskrbi, da se na koncu vedno uresničijo Jezusove besede, ki jih je zapisal evangelist Matej: „Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo“ (Mt 10,26). Bog, ki je stvarnik in odrešenik vsakega človeka, poskrbi, da se spomin ohrani za prihodnje rodove.
Ko se danes spominjamo žrtev iz Hude jame in iz drugih morišč, nas nagovarjajo besede knjige modrosti, ki smo jih slišali v mašnem berilu. „Duše pravičnih so v Božji roki. V očeh neumnih se zdijo mrtvi, njihov odhod velja za polom in njihovo potovanje proč od nas za propad … je bilo vendar njihovo upanje prežeto z nesmrtnostjo...“ Ob tem mi prihaja na misel govor Lojzeta Peterleta na Teološki fakulteti, ki ga je imel ob proslavi v začetku osemdestih let. Temu govoru je dal naslov: „Truplo je težje od svinca.“ Resničnost teh besed vedno znova potrjujejo odkritja komisije za odkrivanje prikritih grobišč in pričevanja tistih, ki bodisi iz osebnega spomina ali iz pripovedovanja drugih govorijo o krajih trpljenja, smrti in pokopa žrtev medvojnih in povojnih pobojev.
Tisti, ki so ta dejanja ukazali, so mislili, da so jih s smrtjo utišali in da so utišali tudi tiste, ki bi mogli ohranjati spomin nanje. Nič ni bolj naivnega. Nasprotnik je nevaren. Mučenec postane nesmrten. Nasprotnik je ranljiv, je samo človek. Mučenec je močan in obdan z avreolo tega, kar je moral pretrpeti. In ljudje režima so z vsemi nesmiselnimi pomori iz ljudi, ki so nasprotovali njihovi zamisli o ureditvi sveta, naredili mučence. Prst naše domovine je na več kot 600 krajih prepojena in pregnetena s krvjo mučencev – Slovencev in tolikih drugih, ki so umirali na naši zemlji zaradi želje po oblasti, ki se je ponujala kot ustvarjanje zemeljskega raja, v katerem pa ni bilo prostora za vse, ki so mislili drugače, kakor revolucionarna elita.
Prizadevanje, da bi pomorjene utišali, se še ni končalo. Po eni strani njihovo življenje in smrt vedno znova označujejo z nalepko narodnega izdajstva. Po drugi strani s potrjevanjem legalnosti odločitev samozvanih sodišč, ki so brez prvih postopkov in dokazov mimogrede obsojala na smrt. A zločina ne more zakriti nobena nalepka in nobena odločba katere koli ustanove. Zločin ostaja zločin in s takimi dejanji tudi danes ljudje postajamo udeleženci zločina. Lahko bi celo rekli, da se s takim ravnanjem zločin nadaljuje v času in prihaja med nas.
Danes smo se, dragi bratje in sestre, zbrali na svetem kraju. K Mariji Pomagaj so naši predniki prinašali svoje stiske, potrebe, bolečine in nemoč, ki jih niso mogli izraziti nikomur drugemu. Kolikokrat je Marija Pomagaj v desetletjih po drugi svetovni vojni poslušala besede tihe tožbe in žalovanja za pomorjenimi in kolikokrat je na tem kraju brizala solze po licih ljudi, ki nismo smeli žalovati.
Pred Marijo so lahko izjokali svojo bolečino. Danes tudi mi prihajamo prednjo in ji izročamo naš narod. Prednjo prihajamo s prošnjo, da bi bili sposobni priznati in sprejeti resnico, saj Jezus pravi, da nas bo resnica osvobodila. Vsaka laž, tudi laž o naši preteklosti, pomeni ujetost duha in srca. Samo resnica osvobaja za korak naprej. Samo resnica odpira prihodnost. Prednjo prihajamo s prošnjo, naj pred usmiljeno obličje vsemogočnega Očeta prinaša žrtve vseh naših hudih jam. Naj skupaj z nami prosi za odpuščanje njihovih grehov. Naj pred Očeta prinese njihovo trpljenje in njihovo smrtno stisko. Naj pred Očeta prinese njihove molitve in njihove smrtne krike. Naj skupaj z nami prosi za morilce in za tiste, ki so ta dejanja ukazali. Naj se usmiljeni Oče dotakne njihovih src, da se bodo kesali svojih dejanj in v kesanju našli odpuščanje in osvoboditev.
Predvsem pa pred njo prihajamo s prošnjo, naj Oče po svojem Svetem Duhu razsvetli razum vseh, ki imajo v našem narodu odločujočo vlogo, naj delujejo za spravo in mir, za medsebojno sodelovanje in za varnost nas vseh.
Marija Pomagaj in vsi naši mučenci - prosite za nas. Amen!
msgr. Stanislav Zore OFM,
ljubljanski nadškof metropolit in
predsednik SŠK