Med Slovenci je poslušanje klasične glasbe razmeroma dobro razširjeno. A to, žal, pogosto pomeni res glasbo skladateljev, ki so ustvarjali v obdobju klasike ali romantike, tako imenovana stara glasba iz zgodnejših obdobij pa je potisnjena na rob zanimanja oziroma je po naših glasbenih repertoarjih videti, kot da nekaj stoletij glasbenega ustvarjanja za nas ne obstaja. Festival Brežice in Festival Radovljica pa že vrsto let v vročih poletnih dneh skrbita za pomembne pozitivne spremembe tudi na tem področju.
Marsikateri laični ljubitelj klasične glasbe pri nas ima do stare glasbe pogosto predsodke predvsem zaradi nekoliko zmotnega prepričanja, da je to le sakralna in razmeroma dolgočasna glasba. Srednji vek je res zelo zaznamoval enoglasno petje, gregorijanski koral oziroma cerkveno glasbo, toda hkrati pomeni tudi začetek zahodnjaške klasične glasbe in najzgodnejše oblike notirane glasbe. Predvsem renesansa umetniška prenova in barok, ki je zabrisal razlike med cerkveno in posvetno glasbo, pa sta v glasbenem smislu zagotovo vse prej kot dolgočasna. V tem obdobju, predvsem v baroku, je nastalo tudi veliko posvetne glasbe, ki pa je morda za širše množice ostala zavita v tančico skrivnosti. Zgodnji barok, čas okrog leta 1600, je znan po tem, da se je takrat v umetnosti na sploh začel oblikovati slog »pretiravanja« in razbohotenih okraskov. Tudi glasba se temu ni izognila, sadovi pa so bili prvi popularni pevci, ki bi jih lahko primerjali z današnjimi glasbenimi zvezdami. Ti so v svojih pevskih interpretacijah pogosto zelo podoživeto peli o človeških skritih strasteh, ljubezni, žalosti, razen v cerkvah in gledališčih pa so ti glasbeniki pogosto nastopali tudi na dvorcih bogatašev, ki so tovrstno glasbo poslušali predvsem za razvedrilo. Čeprav status glasbenikov služinčadi ni bil dosti drugačen kot status preostale služinčadi, so bili nekateri instrumentalisti in solisti zelo cenjeni.
Predvsem vedenje o instrumentih tistega časa in samih interpretacijah je v zadnjem času postalo predmet številnih znanstvenih raziskav, stara glasba pa tudi zavoljo tega v zahodni Evropi in v ZDA doživlja svojevrsten preporod. V tujini so oddelki za staro glasbo nekaj povsem vsakdanjega na večini visokih glasbenih šol in akademijah, pri nas pa je bila ta glasba dolga leta, vsaj institucionalno gledano, potisnjena na rob, bila je kvečjemu kot dodatek h koncertu. Na srečo pa se tudi pri nas najdejo posamezniki, ki tudi pri tem orjejo ledino.
Velike spremembe
V Sloveniji je bila, izjema je festivalsko dogajanje, pri uveljavljanju stare glasbe zelo dolgo vidna praznina predvsem na institucionalnem področju, saj ni bilo ustrezne ustanove, ki bi spodbujala raziskovanje dediščine stare glasbe in hkrati skrbela za redno koncertno dejavnost in izobraževanje. To vrzel bo skušal zapolniti nedavno prvič javno predstavljeni zavod Harmonia Antiqua Labacensis s sedežem v Ljubljani. Zavod za umetniško poustvarjanje in izobraževanje na področju stare glasbe Harmonia Antiqua Labacensis so januarja letos ustanovili kulturni menedžer Frans Brouwer, med drugim vodja festivala stare glasbe v Utrechtu na Nizozemskem, gambist, čembalist in umetniški vodja Festivala Radovljica Domen Marinčič ter organist in čembalist Tomaž Sevšek Šramel. Z njim želijo zaobjeti celotno regijo Alpe–Jadran, poleg Slovenije še Hrvaško, severno Italijo in Avstrijo.
Glavni cilj zavoda pa je zajeti ustvarjalno energijo posameznikov v Sloveniji, ki se že ukvarjajo z glasbo 17. in 18. stoletja, jih povezati z glasbeniki iz regije ter z živahno koncertno dejavnostjo na najvišji umetniški ravni, s specializiranim izobraževanjem in spodbujanjem raziskovalnega dela razširjati stilno izvajanje te glasbe in dolgoročno povečati zanimanje zanjo v Sloveniji inv sosednjih deželah. Pod okriljem zavoda deluje istoimenski mednarodni ansambel, sestavljen iz enajstih glasbenikov na historičnih instrumentih, ki bodo, če bo koncertni program tako zahteval, angažirali še druge izvajalce.