Na ljubljanskem okrožnem sodišču se je pod vodstvom sodnika Tomaža Bromšeta začelo sojenje novinarju tednika Reporter Igorju Kršinarju. Toži ga eden najbolj razvpitih udbovcev in danes eden od vplivnih stricev iz ozadja Janez Zemljarič, v letih 1974 do 1978 vodja tajne politične policije Službe državne varnosti (SDV), ki je sistematično kršila človekove pravice. To sta ugotovili tudi ustavno in vrhovno sodišče. Zemljariča so prizadeli članki o njegovi vlogi pri zločinih SDV, znane tudi po oznaki Udba.
Svoj zagovor je Igor Kršinar podal, sodnik pa je želel zaslišati tudi Janeza Zemljariča, a ga na obravnavo ni bilo. Kot je povedal njegov odvetnik, ima Zemljarič zdravstvene težave. Sojenje so bo nadaljevalo v petek.
Odgovor Kršinarja na zasebno tožbo Janeza Zemljariča
V celoti zavračam očitke, podane v zasebni tožbi Janeza Zemljariča, da naj bi s svojimi članki storil kaznivo dejanje razžalitve po čl. 158 KZ RS. Zasebnega tožnika nisem nameraval v ničemer žaliti ali zaničevati. Vse obravnavane prispevke sem napisal kot novinar in v smeri raziskovanja zločinov nekdanje jugoslovanske tajne policije Udbe oziroma Službe državne varnosti (SDV), kot se je imenovala nazadnje.
O zločinih Udbe so v minulih dveh letih zelo veliko pisali hrvaški mediji in razkrivali ozadja tako imenovane afere Perković, ko so nemški organi pregona zahtevali izročitev nekdanjih načelnikov hrvaške Udbe Josipa Perkovića in Zdravka Mustača, da bi jim v Nemčiji sodili zaradi vpletenosti v umor pobeglega hrvaškega oporečnika Stjepana Đurekovića leta 1983.
Kot je znano, je Hrvaška izročila omenjena osumljenca Nemčiji, sojenje obema pa se je začelo 17. oktobra 2014 na sodišču v Münchnu in se končalo z njuno obsodbo na dosmrtni zapor. Zato so za slovenske razmere toliko bolj zanimivi podatki, koliko so bili v takšne umore in podobna kriminalna dejanja vpleteni slovenski funkcionarji Udbe in njihovi sodelavci na nižjih ravneh.
Ustavno sodišče Republike Slovenije je v svoji odločbi iz leta 1995 ugotovilo, da je SDV s svojim delovanjem hudo kršila človekove pravice in temeljne svoboščine, Vrhovno sodišče pa je v sodbi leta 2002 zapisalo, da je Udba sama izvajala kriminalne aktivnosti, jih načrtno izzivala, pa tudi konstituirala obstoj kaznivih dejanj in odgovornost zanje.
Janez Zemljarič je bil načelnik slovenske SDV od 1974 do 1978, ko je bil imenovan za republiškega sekretarja za notranje zadeve in je bil v tej vlogi nadrejen načelniku SDV Tomažu Ertlu. Načelnik SDV je bil tudi uradno namestnik republiškega sekretarja za notranje zadeve, zato se Zemljarič v obdobju 1974 do 1978 na uradnih dokumentih pojavlja v obeh vlogah. Od 1980 do 1984 je bil predsednik izvršnega sveta, nato pa do 1989 podpredsednik zveznega izvršnega sveta.
Po osamosvojitvi je znan predvsem kot podjetnik, v medijih se omenja kot siva eminenca na področju zdravstva, zlasti na področju poslov z ljubljanskim kliničnim centrov, zaradi katerih se je celo znašel v kriminalistični preiskavi. Torej obstaja javni interes, da se piše o njegovem takratnem in sedanjem delovanju.
Omenjene prispevke sem pisal na podlagi uradnega dokumenta, ki ga je v Arhivu RS našel publicist Roman Leljak. Dokument je predstavil na javni tiskovni konferenci 6.1.2014, na katero so bili vabljeni tudi drugi mediji in so o tem tudi poročali. Dokument je v Arhivu shranjen v oddelku AS 1931, RSNZ: škatla 2410. Dokument prilagamo. Predlagam tudi, da sodišče zasliši tudi Romana Leljaka.
Janez Zemljarič je bil načelnik slovenske SDV od 1974 do 1978, ko je bil imenovan za republiškega sekretarja za notranje zadeve in je bil v tej vlogi nadrejen načelniku SDV Tomažu Ertlu.
V glavi dokumenta piše, da ga pošilja II. oddelek SDV RSNZ naslovniku tov. namestniku republiškega sekretarja Janezu Zemljariču, podpisan pa je Milan Paulin, takratni vodja II. oddelka, to je oddelka, ki se je ukvarjal s sovražno emigracijo proti SFRJ. Dokument nosi ime zadeve: »Medsebojni spori in obtoževanja med hrvaško ekstremno emigracijo ter predlogi za sodelavca Hanzija in Šoferja«.
V drugem odstavku piše: »Glede sodelavca Hanzija, kateri pozna širok krog ekstremistov prevladuje mišljenje, da bi se ga izkoristilo še za neko konkretno akcijo na enem izmed njemu poznanih ekstremistov, nato pa bi se ga potegnilo v SFRJ, kjer bi se mu dalo finančna sredstva, da odpre gostinski lokal. Na katerega ekstremista se bo Hanzija namerilo, zavisi še od konkretnega dogovora.«
V tretjem odstavku pa piše: »V zvezi s sodelavcem Šoferjem, kateri je trenutno še v Subotici so mnenja, da bi se ga uporabilo za konkretno akcijo na znanega ekstremista Rudolfa Arapovića, kateri je iniciator vseh akcij proti SFRJ Arapović prebiva v ZDA, prihaja pa tudi na Dunaj k njegovi zvezi Čuljak Miljenku. Sedaj pa je z Arapovićem vzpostavil pismeni kontakt tudi sodelavec Črnuh, katerega kontaktira tov. Mežnarec.«
Dokument je bil napisan 4.2.1975, pod dopisom je v pisni obliki zapisana vsebina »Na vpogled še Ivo! Se pa strinjam s predlogi.« Zraven je podpis Janeza Zemljariča in datum 5. 2. 75. Da je podpis res Zemljaričev, sem razbral iz drugega dokumenta, kjer je pod njegovim tiskano izpisanim imenom in priimkom tudi njegov podpis.
Pristnost dokumenta in svojega podpisa na njem je potrdil tudi gospod Zemljarič na sojenju proti Leljaku 25. oktobra letos. Sodišče je nato Leljaka oprostilo obtožb razžalitve, ki mu jih je Zemljarič očital zaradi objave in komentiranja istih dokumentov, zaradi katerih poteka sojenje tudi v zadevi proti meni.
Iz dokumenta izhaja, da je SDV pripravljala konkretno akcijo zoper dva hrvaška emigranta, kaj naj bi ta konkretna akcija pomenila, pa je razvidno zlasti iz zadnjega stavka drugega odstavka, kjer piše, da se bo Hanzija »namerilo«. Da gre za likvidacije, je razvidno tudi iz dokumenta, ki ga je operativni delavec iz mariborskega centra SDV Milan Koprivnik poslal uslužbencu SDV Ivu Mrevljetu osebno.
Gre za poročilo o razgovoru s sodelavcem Hanzijem, ki ga je opravil 3. 2. 1975. Na koncu tega poročila je navedeno, da so sodelavcu izročili dva potna lista in dva okvirja za brzostrelko. Dokument je shranjen v isti škatli v Arhivu RS in ga je prav tako na tiskovni konferenci 6. 1. 2014 predstavil Roman Leljak. Prilagamo tudi ta dokument.
V zvezi s konkretnimi akcijami je treba še opozoriti, da gre za žargon, ki ga je Udba uporabljala za ugrabitve in likvidacije, kar je ugotovila tudi hrvaška preiskovalna komisija, katere član je bil Bože Vukušić, avtor knjige Zločini komunističke mafije (izdal jo je leta 2013), v kateri je podrobneje predstavil delovanje Udbe, njene zločine, umore in ugrabitve.
V knjigi tudi piše, da nobene takšne akcije, torej umora ali ugrabitve, Udba ni mogla izvesti brez odobritve vodilnih ljudi, kot so bili njeni načelniki, republiški in zvezni sekretarji za notranje zadeve in najvišji funkcionarji takratne edine dovoljene partije oziroma zveze komunistov vključno s Titom (strani od 13 do 27).
To je ugotovila tozadevna preiskovalna komisija, ki jo je leta 1991 ustanovil hrvaški sabor, njen član pa je bil tudi Bože Vukušić. V knjigi je na 26. in 27. strani objavljen tudi odlomek iz sodbe višjega deželnega sodišča iz Münchna, ki je razsojalo v zadevi umor Stjepana Đurekovića in je ugotovilo enako kot omenjena hrvaška preiskovalna komisija: da je imel zadnjo besedo o udbovskih umorih Tito, vsi drugi pa so bili izvrševalci njegovih ukazov. Janez Zemljarič je bil torej kot načelnik SDV za Slovenijo del te izvrševalske verige.
I. Kršinar: Utemeljeno sem verjel, da je Janez Zemljarič kot načelnik SDV soglašal s predlogi za likvidacijo dveh hrvaških emigrantov, saj je pod dokument napisal »soglašam s predlogi« in se podpisal.
Na podlagi vsega navedenega sem utemeljeno verjel, da je Janez Zemljarič kot načelnik SDV soglašal s predlogi za likvidacijo dveh hrvaških emigrantov, saj je pod dokument napisal »soglašam s predlogi« in se podpisal. Da je bil dva tedna pozneje umorjen Nikica Martinović, sem zvedel od Leljaka, ki je o tem pozneje večkrat govoril na tiskovnih konferencah in o tem tudi piše v svoji zadnji knjigi Udba.
Hanzi, ki naj bi bil vpleten v njegov umor, je bil v času umora na avstrijskem Koroškem, kar je razvidno tudi iz dokumenta o pogovoru z njim 3.2.1975 (ko je dobil dva okvirja za brzostrelko), prav tako pa tudi od drugih dokumentov, ki jih je javno predstavil Leljak. Da je dobro poznal delovanje Nikice Martinovića, je Hanzi s pravim imenom Milan Dorič pozneje potrdil v kratkem intervjuju za javno televizijo, ki je o tem pripravila oddajo Tarča. Da je SDV že pred tem spremljala Martinovića v okviru akcije Pliberški vod, pa je prav tako razvidno iz dokumentacije, ki jo je v Arhivu našel Leljak.
Posebej iz dokumenta z naslovom Načrt dela za november 1974 do konca leta 1975, ki ga je podpisal načelnik SDV Janez Zemljarič, v katerem piše o operativnem delu proti hrvaški emigraciji, ki predvideva njeno »paralizacijo«, kot rok pa je naveden »maj 1975«. Takrat je Pliberški častni vod, katerega tajnik je bil Nikica Martinović, pripravljal komemoracijo ob 30. obletnici pliberškega pokola, na katero naj bi prišli Hrvati iz vsega sveta. Tudi ta dokument prilagamo.
Gospod Zemljarič je v zahtevi za popravek, ki ga je čez nekaj tednov poslal na uredništvo Reporterja, trdil, da je Martinovića umorila organizacija Hrvatsko revolucionarno bratstvo (HRB), katere član naj bi bil tudi Martinović. Ob tem je priložil tudi dokument, v katerem naj bi HRB priznalo, da je umorilo Martinovića, ker naj bi bil izdajalec.
Toda ko sem preverjal avtentičnost tega dokumenta, sem govoril s poznavalcem hrvaških emigrantskih organizacij Božem Vukušićem, avtorjem knjige Hrvatsko revolucionarno bratstvo (2010) in nekdanjim članom preiskovalne komisije Hrvaškega sabora o povojnih pobojih in udbovskih zločinih. Ta mi je povedal, da žig na dokumentu, ki nam ga je poslal Zemljarič, ni avtentičen, saj HRB takrat že vsaj deset let ni uporabljala takega žiga.
Uporabljal naj bi ga izključno prvi voditelj organizacije HRB Geza Pašti, ki ga je Udba ugrabila in nato umorila leta 1965. Takrat mu je SDV zasegla tudi žig, s katerim je pozneje večkrat falsificirala razne dokumente in jih pripisala HRB. O tem bi lahko največ povedal Bože Vukušić, zato predlagam, da ga pokličemo za pričo.
Vukušić mi je še rekel, da je o tem Zemljaričevem falsifikatu obvestil slovensko policijo. Sicer pa sem tudi sam pisal o tem, kako je SDV pozneje, ko Zemljarič ni bil več njen načelnik, podobno ponarejala dokumente in jih pripisovala hrvaškim emigrantom, da bi jih med seboj sprla. Objavil sem tudi enega od takih dokumentov iz leta 1985, ki ga je v Arhivu našel Leljak.
Zanimivo je tudi, da se Zemljarič v intervjuju, ki ga je pozneje dal Mladini 14. 2. 2014, pri umoru Nikice Martinovića ne sklicuje več na HRB, ampak pravi takole: »In kolikor vem, obstajajo informacije o tem, da naj bi Martinovića ubili trije drugi ljudje.« Kateri so ti ljudje, pa seveda Zemljarič ni povedal, novinar pa ga tudi ni vprašal.
Dodati še moram, da sem Janeza Zemljariča večkrat prosil za odgovore na vprašanja v zvezi z zadevami, zaradi katerih me zdaj kazensko preganja. Prvič sem nanj naslovil prošnjo za odgovore na vprašanja v petek, 3. 1. 2014, torej še pred objavo prvega članka. V vprašanju sem mu poslal tudi dokument z njegovim strinjanjem s predlogi za likvidacijo dveh hrvaških emigrantov in še nekatere druge dokumente v zvezi z umorom Martinovića. Vprašanja in odgovore prilagam.
I. Kršinar: Zanimivo, da Zemljarič takrat ni nič vedel o umoru Martinovića, pozneje pa je umor naprtil HRB oziroma trem drugim ljudem.
Ker odgovora nisem prejel do popoldneva, sem Zemljariča poklical po telefonu, kjer sem ga seznanil z vprašanjem. Povzetek odgovora sem potem objavil v Reporterju v prvem članku »Kliči Zemljariča za umor« 6.1.2014: »Ob našem vprašanju, kaj ve o umoru Nikice Martinovića in ali je sodeloval pri njegovi organizaciji, je zanikal vsakršno insinuacijo v tej smeri. »O tem ne vem ničesar, od takrat je minilo že 40 let. Tik pred tem sem šele prišel v službo, toda nikoli se nismo ukvarjali z ustaši in temi zadevami.«
Zanimivo, da Zemljarič takrat ni nič vedel o umoru Martinovića, pozneje pa je umor naprtil HRB oziroma trem drugim ljudem. V ponedeljek, 6.1.2014, ko je izšel članek v Reporterju, Leljak pa je organiziral tiskovno konferenco in tam predstavil omenjene dokumente, se je Zemljarič odzval z izjavo, ki jo je poslal STA: »Vse življenje sem delal pošteno in odgovorno. Tisti, ki od mene išče pojasnilo o umorih ustašev, naj raje predstavi in pojasni svojo zgodovino in razloži, za koga in zakaj potrebuje to zgodbo sedaj.«
Dva dni zatem (8. 1. 2014) sva skupaj s fotografom Primožem Lavretom obiskala Zemljariča v njegovi pisarni na sedežu podjetja Eti-Par v stolpnici WTC na Dunajski cesti. Potek tega obiska sem podrobno opisal v članku »Iz oči v oči z Zemljaričem«, 13.1.2014.
Namen mojega obiska je bil, da Zemljariča vprašam o dokumentih, ki ga obremenjujejo, kar je razvidno tudi iz članka. Iz fotografij pa je razvidno, da je ta obisk res potekal. Pred objavo člankov, ki so zdaj predmet kazenske ovadbe, sem vedno kontaktiral g. Zemljariča in ga zaprosil za ustrezne odgovore, medtem ko on ni hotel odgovarjati na konkretna vprašanja.
V zvezi z delovanjem Udbe oziroma SDV, zlasti v času, ko vodil Janez Zemljarič, je treba povedati še, da je podrobno o tem pisal publicist Igor Omerza in v svojih knjigah objavil tudi dokumente iz Arhiva RS. V prvi knjigi Edvard Kocbek - osebni dosje št. 584 (izdal jo je leta 2010) je med drugim pisal o tem, kako je Janez Zemljarič osebno zasliševal Edvarda Kocbeka, kako je SDV tajno prisluškovala pisatelju Borisu Pahorju v Trstu in izvedla tajno preiskavo pri slovenskemu oporečniku Francu Jezi, ki je prav tako živel čez mejo.
V istem obdobju so zasliševali in zaprli novinarja Viktorja Blažiča in publicista Franca Miklavčiča, ker sta sodelovala v reviji Zaliv, ki jo je v Trstu izdajal Boris Pahor. V knjigi 88 stopnic do pekla s podnaslovom Kako je Zemljaričev Janez ugrabil Bato Todorovića (Mohorjeva družba, 2013) je Omerza opisal ugrabitev tega srbskega poslovneža v severni Italiji, ki jo je organiziral Janez Zemljarič kot načelnik slovenske SDV.
I. Kršinar: Vse, kar sem napisal v svojih člankih, sem zapisal na podlagi uradnih dokumentov, kjer sem uporabil druge vire, sem jih tudi navedel.
Te ugrabitve Zemljarič ni nikoli zanikal, celo potrdil jo je v omenjenem intervjuju za Mladino. V knjigi Od Belce do Velikovca ali Kako sem vzljubil bombo (Mohorjeva družba, 2011), pa je Omerza opisal bombne napade in druge teroristične akcije, ki jih je SDV izvedla na avstrijskem Koroškem v času, ko je bil Zemljarič načelnik SDV in nato republiški sekretar za notranje zadeve. V knjigi je predstavljen tudi dokument o oborožitvi in eksplozivnih sredstvih, vključno s strupi, ki jih je SDV uporabljala za svojo teroristično dejavnost v Avstriji.
Predlagam, da sodišče po potrebi vpogleda v omenjene knjige in zasliši njihovega avtorja Igorja Omerzo. Glede na vse zapisano in podkrepljeno z ustreznimi odločbami vrhovnega in ustavnega sodišča je povsem na mestu ugotovitev, da je bila Udba oziroma SDV ne samo organizacija, ki je kratila temeljne človekove pravice in svoboščine, ampak tudi izvajala zločinsko dejavnost in mednarodni terorizem.
Vse, kar sem napisal v svojih člankih, sem zapisal na podlagi uradnih dokumentov, kjer sem uporabil druge vire, sem jih tudi navedel, pri tem pa nisem imel nobenega namena zaničevati zasebnega tožilca niti ga s svojimi zapisi razžaliti. Temu potrjuje tudi moje nenehno iskanje njegovih odgovorov na moja vprašanja. Predlagam, da sodišče zavrne kazenski pregon kot neutemeljenega in me oprosti obtožb zasebnega tožnika.