Delova javnomnenjska anketa, objavljena prejšnji ponedeljek, je hladna prha za Aleša Primca in njegovo Gibanje za otroke in družine. Doslej je Primc letel na krilih uspeha lanskega referenduma in si kot vzhajajoča nova zvezda na desnici obetal, da bo s svojim gibanjem nastopil kot nekakšen SZDL za 21. stoletje in prevzel celotni politični prostor od skrajnje desnice do skrajnje levice in vsem obstoječim strankam pobral odstotke. Njegovi podporniki so po socialnih omrežjih vseskozi zahtevali, naj ankete vendarle začnejo meriti Primčevo priljubljenost. Zdaj je Delova anketa, na kateri vodi Janševa SDS, razkrila, da Primčevo gibanje podpira le en odstotek anketiranih.
Največji problem Primca je, da nima politične identitete, saj volivcem prodaja neprebavljivo mešanico desnih in levih idej. S podobnim problemom se celotno tranzicijo soočajo tudi druge desne stranke, zlasti SDS in NSI. Pri Primcu je ta problem še izrazitejši, saj ne upošteva značilnosti slovenske kulture in zgodovine, na kateri se vseskozi sklicuje njegovo gibanje. Zato skrajnje desne ideje meša s skrajnje levimi idejami, ki pa imajo v slovenskem političnem prostoru že jasno tradicijo na levici ali desnici.
Na eni strani Primčevo gibanje nastopa kot skrajnje desna stranka s konservativno družinsko politiko in nasprotovanjem svobodni izbiri, vendar v številnih točkah hlasta po političnem prostoru, ki tradicionalno pripada tranzicijski levici. Kot takega Primca v intervjuju za Nova24TV vidi Stane Granda, češ da ponuja pomladno redefinicijo levice: »Zdaj bi bilo potrebno formirati nekomunistično levico, ki bi bila bolj levo od liberalcev, vendar netotalitarno. Ko bi takšna levica v družbi prevzela nekatere funkcije, bi totalitarna levica hitro zvodenela.« (1. 5. 2016) To je v začetku tranzicije poskušala že Pučnikova in Janševa SDSS, vendar ji ni uspelo, zato je stranka hitro »presedlala« na desni politični pol. Ker se Primc iz tega ni nič naučil, bi rad prevzel del leve politične pogače: »Spoštujemo tradicionalno levico, ki se je borila za delavske pravice, in ugotavljamo, da je v Sloveniji danes žal ni več.« Kot da na Slovenskem ni dovolj levice, bi zdaj tudi Primc rad bil desni levičar ali levi desničar?! Ali pa kar oboje naenkrat!
Primc od tranzicijske levice prevzema vse najslabše. Ko populistično nasprotuje privatizaciji strateških podjetij, v resnici zagovarja bankrotirani koncept nacionalnih šampionov, ki ga je ustoličil nihče drug kot Milan Kučan s svojim Forumom 21. Še več, pri nasprotovanju privatizaciji je na skupnem imenovalcu s propadlim ministrom iz SD Jankom Vebrom, ki je denimo privatizacijo Telekoma enačil kar z veleizdajo. Z Meščevo ZL se Primc ujema v nasprotovanju privatizaciji vodnih virov in gensko spremenjeni hrani pod diktatom »hudobnih multinacionalk«. Vendar se tu Primčevo skrajnje levičarstvo ne konča, saj kot ZL tuli za minimalne plače in zajamčene dohodke. Po levičarsko bi Primc komandiral tudi medije, saj bi po vzoru kvote pozitivnih novic nekdanjega predsednika Danila Türka zdaj uvedel obvezno objavo ene pozitivne novice na dan.
Tudi na desnem polu Primc ne ponuja nič izvirnega. Svoje najbolj skrajnje desne ideje, ki so v nasprotju s svobodno izbiro, kopira od Cerkve. Ne le pri zavzemanju proti splavu, temveč tudi glede verske svobode. Primc zase in svoje podpornike zahteva versko svobodo, medtem ko jo drugim odreka, ko med drugim trdi, da je bog samo eden? Ateizma seveda Primc ne dopušča. Prav tako bo z dekretom določil, kaj je prava ženska in kaj je pravi moški. Tudi nedeljo bi nam Primc uravnaval po svojem okusu. Tako je svojo težnjo po zaprtju trgovin ob nedeljah »preplonkal«, saj je bil v začetku tega stoletja že izveden referendum o nedeljskem delu na pobudo škofovske konference, NSI in sindikata trgovinskih delavcev. Očitno nam hoče Primc predpisati, kaj lahko in česa ne smemo početi ob nedeljah in praznikih. Saj nismo več v srednjem veku!
Primc bi bil rad tudi drugi Karl Erjavec, zato v praznih obljubah upokojencem tekmuje s šefom Desusa, ki upokojence že dolgo pelje žejne čez vodo. Med drugim upokojencem obljublja, da bodo lahko kljub polni pokojnini delali in ne plačevali dodatnih prispevkov. Svoje parole je posladkal z zahtevami o priznanju posebnih pravic starih staršev, pri čemer se na desnici komolči s konkurenčno NSI. Od propadle SLS je prepisal ideje o pomenu slovenskega podeželja in kmetov. V kritiki pravosodja v okviru Odbora 2014 prav tako nima samostojne identitete, saj deluje kot izpostava SDS.
Eden od največjih problemov Primca je, da s svojo politično osebnostjo in »programskimi« iztočnicami najbolj nagovarja volivce SDS, ki pa so že oddani in ne bodo nikoli volili zanj, temveč za Janšo. Da ne bi deloval kot klon SDS in hodil Janši v zelje, Primc kar povprek meša leve in desne ideje ter igra nekakšnega mesijo. Vloga mesije pa mu ne gre dobro od rok, saj nima karizme in deluje celo antipatično. Nima prodornosti, poleta in svežine. Stranke še ustanovil ni, vendar njegovi gibanje in delovanje znotraj Odbora 2014 delujeta vse bolj postano, enolično in dolgočasno. Tudi zato iz Primca ni nič.
V svoji težnji, da bi postal novodobni SZDL, v isti sapi ponuja neprebavljivo mešanico Cerkve, Milana Kučana, Janeza Janše, Luke Mesca, Foruma 21, Janka Vebra, Ljudmile Novak, Karla Erjavca, SLS in celo Danila Türka. Pod nadzorom hoče imeti celotno občestvo, zato povzema ideje od skrajnje levice do skrajnje desnice. Pri Primcu v istem košu pristaneta celo Janša in Kučan. Ker nima politične identitete, bi bil rad vse, v resnici pa ni nič. Zato ga podpira le en odstotek volivcev.