Z njo so Društvo slovenskih pisateljev in prve opozicijske politične stranke zahtevali suvereno državo slovenskega naroda, ki se bo samostojno odločala o povezavah z drugimi narodi in bo temeljila na spoštovanju človekovih pravic.
Deklaracijo so prebrali na zborovanju, na katerem je več deset tisoč ljudi izreklo podporo zaprtim Janezu Janši, Ivanu Borštnerju, Davidu Tasiču in Franciju Zavrlu, ki jih je takratna nedemokratična oblast obsodila zaradi izdaje vojaške skrivnosti.
Pod njo so se podpisali Društvo slovenskih pisateljev, Slovenska demokratična zveza, Slovenska kmečka zveza, Slovensko krščanskosocialno gibanje in Socialdemokratska zveza Slovenije. Sestavljena je bila iz treh točk: prva je izražala odločenost živeti v suvereni državi slovenskega naroda, druga pa zahtevo, da bi Slovenija kot suverena država lahko samostojno odločala o povezavah z južnoslovanskimi in drugimi narodi v okviru prenovljene Evrope.
V tretji točki je bilo zapisano, da je glede na zgodovinska prizadevanja slovenskega naroda za politično samostojnost slovenska država lahko utemeljena le na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, demokraciji, ki vključuje politični pluralizem, ter družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije.
Deklaracijo je nato podpisalo več kot 100.000 ljudi. Postala je tudi temelj političnega programa Demokratične opozicije Slovenije (Demos), ki je na prvih večstrankarskih volitvah aprila 1990 prevzela oblast in državo popeljala do osamosvojitve.