Njegova radovednost in vedoželjnost je presenetljiva, a razumljiva. Z novinarstvom se je ukvarjal vse življenje, najprej kot sodelavec časnika Slovenec med obema vojnama, nato je po vojni v Münchnu urejal časopis Jugoslavija in Slovenija. Med bivanjem v Clevelandu je bil kar trideset let urednik časnika Ameriška domovina.
Z vsem ste na tekočem, tako o usmeritvi medijev kot s tem, kakšen je politični utrip.
Drži, res me politika še vedno zanima. Pa saj sem bil vendar pri tem poslu ves čas.
V Clevelandu ste trideset let urejali Ameriško domovino in po upokojitvi raje ostali v Ameriki. Zakaj ste se odločili za vrnitev v domovino šele lani, ko ste že praznovali 102. rojstni dan?
Glavni razlog, da se nisem vrnil že prej, je bila moja žena (Marija), doma iz Stražišča pri Kranju, kjer so imeli med obema vojnama firmo Knific; njen oče je bil ugleden gospod. Leta 1943 so prišli kar na lepem, vse pobrali, očeta odpeljali in zaprli ter ga po treh dneh mučenja likvidirali tako, da so mu odsekali glavo. Si lahko sploh zamislite kaj tako krutega. Ko je moja žena vse to izvedela, mi je dejala, »živo me ne boš več spravil v Slovenijo«. In tako je bilo.
V tiskani izdaji in v Trafiki24 prof. Lipovec pove, kako se je znašel v Clevelandu in kako so ga še pred prihodom oblatili kot "intelektualca s krvavimi rokami"; razloži; zakaj boste danes v Clevelandu redko našli koga, ki bi govoril kaj pozitivnega o Titovi Jugoslaviji; pojasni, zakaj škofu Rožmanu ni mogoče pripisovati, da bi se zavzemal za Nemce; se spominja, kako so ameriški Slovenci ob osamosvojitvi zbirali denar za Slovenijo; pove, kakšno je bilo njegovo srečanje z Milanom Kučanom; meni, da med voditelji nekdanjega Demosa nihče razen Janše nima voditeljskih sposobnosti.