Poročali smo, da je vrhovno sodišče ob obravnavi pritožbe zoper Poročilo Državne volilne komisije o izidu glasovanja in izidu referenduma o zakonu o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge Divača-Koper (ZIUGDT) sklenilo, da vloži na ustavno sodišče zahtevo za oceno ustavnosti zakona o referendumu in ljudski iniciativi in šestega odstavka 4. člena zakona o volilni in referendumski kampanji.
»Vrhovno sodišče meni, da sta navedena zakona protiustavna in ju zato pri svojem odločanju ne more uporabiti. Ob tem je skladno z Ustavo odločilo, da se postopek odločanja v tem referendumskem sporu prekine do odločitve ustavnega sodišča,« pravi Vili Kovačič, državljan, ki je sprožil referendum o drugem tiru.
Ustavno sodišče je sicer v svoji nedavni odločitvi sprejelo stališče, da morajo biti predmet presoje v referendumskem sporu pred vrhovnim sodiščem vse morebitne nepravilnosti, ki bi lahko ali so vplivale na poštenost tega postopka in njegov izid, med njimi tudi kršitve pravil referendumske kampanje, vključno z njenim financiranjem. Spoštovanje teh pravil je po stališču Ustavnega sodišča eden od pogojev za zagotovitev enakopravnega položaja organizatorjev referendumske kampanje, ki imajo volivcem pravico predstaviti svoje izbire in razloge zanje, in učinkovitega izvrševanja pravice volivcev do glasovanja na referendumu.
»Vrhovno sodišče se strinja z nujnostjo učinkovitega sodnega varstva pravic, ki so varovane na podlagi ustavne in zakonske ureditve referenduma. Zato je v predmetnem sporu sledilo svoji ustavni dolžnosti, da prekine postopek odločanja in vloži zahtevo za oceno ustavnosti zakonov pred ustavnim sodiščem,« navaja Kovačič.
Izhajajoč iz stališč, ki jih je poudarilo ustavno sodišče, je vrhovno sodišče ugotovilo, da mu trenutna zakonska ureditev referendumskega spora zaradi neustavnih pravnih praznin preprečuje odločitev o pritožbi v referendumskem sporu. Tako zakon o referendumu in ljudski iniciativi kot tudi zakon o volilni in referendumski kampanji (v izpodbijani določbi) ne vsebujeta potrebnih vsebinskih meril in postopkovnih pravil, ki bi omogočila Vrhovnemu sodišču odločitev o pritožbi v predmetnem referendumskem sporu. S tem sta v nasprotju tako z 2. kot tudi z 22. in 23. členom Ustave Republike Slovenije, saj ne zagotavljata učinkovitega sodnega varstva pravice do poštenega referendumskega postopka iz 44. člena v povezavi z 90. členom Ustave.
Ob zavedanju potrebe po čimprejšnji razrešitvi tega referendumskega spora bi bilo po mnenju vrhovnega sodišča nujno, da ustavno sodišče svoja stališča v zvezi s temi vprašanji oblikuje čim prej bo to mogoče. Zato je vrhovno sodišče ustavnemu sodišču predlagalo, da zadevo obravnava absolutno prednostno.