Nedoumljiva je bila ta vera vanj, a povsem razumljiva. Jože ostaja v srcih ljudi zapisan kot človek, ki nikoli ni odklanjal stika z ljudmi, ki so prihajali k njemu po nasvete, ga srečevali na ulici ali kjer koli že.
Živel je za ljudi, za njihovo prihodnost, za napredek družbe in priborjeno samostojnost domovine, ki jo je tako neskončno spoštoval in ljubil. Skromen, vendar v odločilnih trenutkih odločen in brezkompromisen, je znal povzdigniti glas, ki je bil podoben grmenju v najhujši nevihti.
Takrat smo vedeli, da gre zares, da gre za nekaj, česar ne bo spustil iz rok za nobeno ceno. In res je v takih trenutkih največkrat obveljala njegova, hvala Bogu, saj če ne bi bilo njega, tudi samostojne Slovenije ne bi bilo.
Lepo ga je bilo poznati, lepo z njim spoznavati svet tudi z druge plati, s tiste svetle, upajoče, da je mogoče v življenju doseči na videz marsikaj nedosegljivega, predvsem pa se ne bati spregovoriti takrat, ko gre za biti ali ne biti.
Nekoč sem zapisala, da mi je žal mladih, ki ga niso poznali. Tudi danes, ko mineva že toliko let, odkar ga ni, trdim enako. Pučnik je bil eden in edini. Na njegovih rokah ni bilo madežev nepoštenja, ni poznal ne pohlepa po denarju ne po priznanjih, ki bi si jih za razliko od mnogih pošteno zaslužil.
Tega preprosto ni potreboval; odšel je čist in skromen, zvest svojim načelom in tak ostaja med nami, ki mu na današnji dan prižigamo luč zahvale za vse, kar nam je podaril. Počivaj v miru tam gori na klančku, dragi Jože!
Vera Ban