Žlahnost takega ravnanja ljudje znajo nagraditi, saj dokler ne vemo, čemu nekdo svojo malho tako glasno hvali, še vedno verjamemo v iskrenost takega početja. Ko pa pade zavesa, skrivnost začne dobivati jasne obrise trpkega spoznanja, da ni vse zlato, kar se sveti.
Tako se dogaja v zadnjih nekaj dneh ljudem, ki berejo in razmišljajo. Vsakdo izmed bralcev ima svojo preteklost ter zato tudi svoje mnenje, svoje izkušnje in svojo resnico, od katere ne odstopa, ker ve, da je ena in edina. Ni dano vsem, da bi spremljali dogajanja v ozkih krogih ljudi, ki za parlamentarnimi in vladnimi zidovi odločajo o naši usodi, a nekaj tega se le znajde med vrsticami, dosegljivim slehernemu, ki zna brati; nekateri tudi med vrsticami.
Včasih moraš imeti močno voljo, da glasno ne oporekaš napisanemu, a po drugi strani te branje utrjuje v veri, da te nekatere tvoje odločitve niso vodile na slepi tir, ker si znal še pravočasno ustaviti vlak, ki je počasi, a gotovo začel drseti v napačno smer. Tisti notranji občutek, da je dolgo obdobje zvestega potovanja skozi čas, ko je pomlad dejansko osvajala ta lepi slovenski svet, blagoslovljen z božjim nasmeškom, nenadoma preplavil boleč občutek oddaljevanja od vseh tistih vrednot, zaradi katerih smo izgorevali, verjeli, napolnjeni s pogumom in voljo delati dobro, deliti srečo in zaupanje med ljudi.
V ta čas je dejansko sodil dr. Jože Pučnik, danes stokrat ponovljeno ime in sklicevanje nanj, ki včasih že meji na prisiljeno izrabljanje tega velikega imena. Kdor ga je zares poznal, zagotovo ve, da mu je bil ceremonial tuj, nezaželen in da si nikoli ni želel pripenjati na prsi zaslug, pa čeprav so mu zelo pripadale.
Ne morem in ne smem zamolčati te resnice o njem, kajti ne glede na knjigo Moja pot ob Pučniku, ne glede na moj odhod iz stranke prav zaradi teptanja njegovih vrednot, je Pučnik veličina, ki se je brez zapoznelih velikih besed posameznikov za vselej zapisal v zgodovino našega naroda. Z ničemer si ni kupoval časti, ker je ni maral. Njegova skromnost in resnica sta bili temeljni kamen in največji vrednoti njegovega življenja. To je bil in ostaja Pučnik,
»kajti sanjal sem sanje
svojega naroda«
(Tone Kuntner)