Ne zgodi se pogosto, a vendarle vedno pogosteje, da državljani odvržejo »relikvije« nekdanjega komunističnega režima med prvim pomladanskim čiščenjem. Kadar so spomini na preteklost odvrženi med kosovni material, je zanje še kanček upanja, da se znajdejo med zbiralci ali na bolšjem sejmu, ob metanju na vsakdanje smeti pa je njihova usoda dokončno »zapečatena.«
Le kje je bila zdaj dokončno odvržena fotografija komunističnega zločinca Tita zadnjih sedemindvajset let, kolikor jih je minilo od prvih demokratičnih volitev, 8.aprila 1990? Le kdo se je od nje tako težko poslovil, da je za zadnje slovo potreboval več kot četrt stoletja?
Glede na to, da je bila odvržena fotografija v obledelem, zaprašenem okvirju brez stekla, lahko domnevamo, da ni »krasila« stene stanovanja, ampak je bila najdena v kleti in nato od tam prenesena na svetlo. Če je imel prvotni lastnik do fotografije še pozitiven, častitljiv odnos, kar lahko sodimo po okviru, ga zagotovo ni imel tisti, ki je okvir našel med čiščenjem.
Fotografijo bi konec koncev lahko odvrgel med kosovne odpadke, s čimer bi ji še vedno dal neko, četudi zanemarljivo »težo«, saj bi jo lahko kakšen ljubitelj tovrstnih relikvij našel in odnesel. Druga možnost bi bila, da bi jo odvrgel v zbiralnik za papir, ko pa jo je odvrgel na vsakdanje kuhinjske odpadke, je bilo njegovo sporočilo povsem jasno: »Prišel je čas, ko je treba nevredne stvari odvreči na povsem nevredno mesto.«
Kaj vse bi se lahko znašlo na smeteh, preneseno med spomladanskim čiščenjem iz najpomembnejših državnih ustanov, od ministrstva za notranje zadeve do urada predsednika vlade in predsednika države?
