Gre za ustavno pritožbo, ki jo je očitno vložila družina prosilcev za mednarodno zaščito.
Kot je v danes objavljeni odločitvi navedlo ustavno sodišče, je ministrstvo za notranje zadeve odločilo, da Slovenija ne bo obravnavala njihovih prošenj za mednarodno zaščito, saj bodo predani drugi republiki, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njihove prošnje za mednarodno zaščito.
Nato so vložili tožbo zoper takšen sklep. Upravno sodišče pa je tožbi ugodilo, sklep ministrstva odpravilo in zadevo vrnilo ministrstvu v ponovni postopek. Ta je v ponovljenem postopku ponovno odločilo, da Slovenija ne bo obravnavala njihovih prošenj.
Upravno sodišče je ponovno ugodilo tožbi, odpravilo sklep ministrstva in zadevo vrnilo v ponovni postopek. Na ta sklep so se nato pritožili tako prosilci za mednarodno zaščito kot ministrstvo. Vrhovno sodišče je ugodilo pritožbi ministrstva in spremenilo sodbo upravnega sodišča tako, da je zavrnilo tožbo pritožnikov na upravnem sodišču. Zavrnilo pa je tudi pritožbo prosilcev za azil na vrhovno sodišče, ki so se nato obrnili na ustavno sodišče.
Pritožniki menijo, da sta jim bila kršena 22. in 35. člen ustave. Navajajo, da vrhovno sodišče ni ustrezno odgovorilo na njihove tožbene in pritožbene očitke, pač pa da je le navidezno obrazložilo, zakaj upravno sodišče v postopku ni odločalo v sporu polne jurisdikcije.
Ustavni sodniki so pritožbo sprejeli v obravnavo in do končne odločitve zadržali izvršitev sklepa ministrstva. Za to so se odločili, ker je sklep notranjega ministrstva o predaji pritožnikov drugi državi z odločitvijo vrhovnega sodišča postal pravnomočen, zato bi lahko prišlo do njegove izvršitve.
To pomeni, da bi lahko bili pritožniki prisilno odstranjeni z ozemlja Slovenije, še preden bi ustavno sodišče odločilo o njihovi ustavni pritožbi in s tem o morebitni kršitvi človekovih pravic. Z izvršitvijo sklepa notranjega ministrstva bi torej lahko pritožnikom nastale nepopravljive škodljive posledice, so zapisali.