Dvajsetletnega Gregorja Šiliha so 3. maja 1993 pripeljali v slovenjegraško bolnišnico zaradi zaradi znakov alergije. Dežurna zdravnica mu je brez predhodnih preiskav vbrizgala dve različni učinkovini, po katerih je doživel anafilaktični šok, padel v komo in nekaj dni kasneje umrl v ljubljanskem kliničnem centru. Njegova starša Franja in Ivan Šilih sta še istega leta zaradi zdravniške malomarnosti ovadila zdravnico, a je bila ovadba zaradi pomanjkanja dokazov zavrnjena.
V sledečih letih sta Šilihova, tudi po tem, ko je za Slovenijo začela veljati evropska konvencija o človekovih pravicah, pravico iskala tako v civilnih kot tudi kazenskih postopkih, vendar sta bila neuspešna. Kazenski postopek je bil zaradi pomanjkanja dokazov zaustavljen 18. oktobra 2000, 25. avgusta 2006 pa je bila več kot po enajstih letih zavrnjena tudi civilna tožba proti bolnišnici in zdravnici.
Maja 2001 sta se obrnila še na sodišče v Strasbourgu in tožila Slovenijo zaradi neučinkovitosti pravosodnega sistema pri ugotavljanju odgovornosti za smrt njunega sina. Sodišče v Strasbourgu je leta 2007 presodilo, je Slovenija v tem primeru kršila drugi člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (pravica do življenja). Dve leti kasneje je še veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu potrdil razsodbo sodišča na nižji stopnji v tem primeru.
Ustavno sodišče je razveljavilo sodbo Višjega sodišča in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka zoper prvo toženo stranko Splošno bolnišnico Slovenj Gradec. V tem delu je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.
Senat ustavnega sodišča je obravnaval le ustavno pritožbo Šilihov zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru v zvezi s sodbo okrožnega sodišča v Mariboru v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka zoper SB Slovenj Gradec, zavrnil pa je njihovo pritožbo na zavrnitev njihovega tožbenega zahtevka zoper dežurno zdravnico.
Šilihova sta ugovarjala presoji nižjega sodišča, ker je prebralo in upoštevalo pisna izvedenska mnenja treh sodnih izvedencev, izdelana v predhodno izvedenem kazenskem postopku, zaslišalo pa le enega od treh izvedencev, zavrnilo pa njihov predlog za zaslišanje drugega od izvedencev, čigar mnenje se je po oceni Šilihov razlikovalo od drugih dveh mnenj. S tem je sodišče po prepričanju Šilihov grobo kršilo njuno pravico do izjave v postopku oz. 22. člen ustave.
Ustavni sodniki so jima pritrdili. V odločbi je navedeno, da sta sodišči z zavrnitvijo predloga za zaslišanje enega od izvedencev prikrajšali pritožnika za možnost, da učinkovito preizkusita pisna izvedenska mnenja, s čimer je bila okrnjena njuna pravica do vsebinsko polne kontrole nad izvedbo odločilnega dokaza. "S tem je bila kršena njuna pravica do enakega varstva pravic v postopku (22. člen ustave)," je zapisano v odločbi.
Kot v odločbi navajajo ustavni sodniki, ki so odločitev sprejeli soglasno, je pravica stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze ter se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, eden izmed elementov pravice do izjave v postopku, ki je vsebovana v 22. členu ustave.
"Že na prvi pogled je očitno, da ima izvedenski dokaz v odškodninskem sporu, v katerem je treba odgovoriti na vprašanje morebitne strokovne (zdravniške) napake, odločilen pomen za izid pravdnega postopka. Ker sodišče nima potrebnega strokovnega znanja, brez izvedenčevega mnenja ne bo moglo ugotoviti vzroka zatrjevane škode niti podati sodbe o morebitni odškodninski odgovornosti zanjo," so še ocenili ustavni sodniki.
Šilihova sta v današnjem sporočilu za medije izrazila zadovoljstvo nad odločitvijo ustavnega sodišča, ob tem pa spomnila, da se njun primer na slovenskih sodiščih "valja že dolgih 23 let".