»Ko smo začeli modernizacijo tanka M-55S, je imela ta država tri oklepno- mehanizirane bataljone (24., 54. in 74.), četrti (44., Pivka) pa je bil v ustanavljanju. Zdaj prodajamo tanke, za katere zanesljivo ne bomo našli kupca, razen če ne bodo prodani za drobiž,« pravi Andrej Vilar, mednarodno priznani in vrhunski strokovnjak za oklepno tehniko ter upokojeni uslužbenec ministrstva za obrambo (MORS), ki je sodeloval pri prenovi tankov, ki jih zdaj prodaja to ministrstvo.
Slovenska vojska z mednarodnim zbiranjem ponudb prodaja 30 tankov M-55S in 39 pehotnih bojnih vozil BVP M-80A. Zbiranje ponudb bo trajalo do 23. novembra. Kar čudi, je, zakaj prodaja vozil, predvsem tankov SV M-55S, ki so bili z izraelsko pomočjo in z velikanskim prispevkom (danes neobstoječe) domače vojaške industrije modernizirani med letoma 1994 in 2000.
»Leta 1992 je za Slovenijo veljal embargo, razmislek o oklepnih enotah je temeljil na oklepu, ki je ostal za poraženo JNA. M-84 je bil relativno nov tank (letnik 1986), modernizacije ni potreboval, T-55 (dva bataljona) pa je bil v katastrofalnem stanju, več kot polovica je bila bojno neuporabna, zato je bila odločitev, da se reši, pravilna. Slovenija je tako kljub embargu dobila dobro zaščiten, ognjeno močan in učinkovit tank,« pravi Andrej Vilar. A nekdo se je spomnil, da bo kupil tanke, ki so v vseh pogledih slabši od M-55S, hkrati pa preprečil načrt o posodobitvi M-84. »Tankovske enote niso ʻumrleʼ zaradi slabih tankov, temveč zaradi njihovega načrtnega kadrovskega uničenja. Tank ni bil splet okoliščin, temveč trdega dela logistike Morsa, logistike 74. oklepno mehanizirane brigade, konglomerata izraelske in slovenske vojaške industrije, ki je takrat še obstajala,« je prepričan Vilar.
Vsi, ki dvomijo o tem tanku, lahko pogledajo Enciklopedijo tankov ene največjih tankovskih avtoritet Christopherja F. Fossa. »Konverzija topa v kaliber 105 mm, sistem za dušenje ognja, toplotna obloga topa in drugo; vse to je bil prirejen material iz tankov merkava III, povsem slovenska je bila opto elektronika s poveljnikovim prevzemom topa, to je imela takrat kvečjemu peščica tankov na svetu!« razlaga Vilar. To je bilo v času, ko Nemci Sloveniji niso hoteli prodati niti luči Hella iz leoparda 1A1, pa čeprav so iste luči dajali na model valuk na Ravnah.
Še bolj žalostna je zgodba z BVP M-80A, kjer je bila celotna modernizacija pripravljena za zamenjavo kupole z bojno enoto RCWS Samson (Rafael, Haifa) in s topom kalibra 30 mm, sovprežnim mitraljezom kalibra 7,62 mm in dvema lanserjema PO raket »spike«. »Enota je vgradljiva na mesto kupole, ognjena moč bi se povečala za okoli desetkrat, rešili bi težave z zastarelo optiko, kupolnimi pogoni, silhueta vozila bi se zmanjšala (s tem tudi težišče); težavi bi ostali samo motorno pogonski del in zaščita vozila po STANAG-u 4569 AOP 55, kar pa je bilo obvladljivo za zelo razumno ceno,« meni Vilar. Sprašuje, kaj bo ostalo motorizirani pehoti SV: samo upanje, da bodo patrije zdržale čim dlje in da se bo dalo popravljati valuke in hummerje v nedogled.