Če ni šlo drugače, se je vključila tudi takratna tajna politična policija oziroma Služba državne varnosti. Marca 1975 je o enem od drugačnih poskusov praznovanj SDV poročala v t. i. indikativnem biltenu vsem najpomembnejšim državnim in partijskim funkcionarjem: »Janez Nanut, župnik na Senovem, želi odprtju nove cerkve dati poseben pomen, zato jo namerava blagosloviti 1. maja, na praznik »Jožefa delavca«.
Krajevne organizacije na Senovem so ocenile, da bi blagoslovitev cerkve na dan 1. maja zmanjšala pomen mednarodnega praznika dela, zato je KO ZB Senovo vložilo na ONZ SO Krško zahtevo, da preprečijo župnijsko nakano. O zahtevi KO ZB in drugih organizacij je bil obveščen OK ZKS Krško.«
Janez Nanut (1925–2011) je bil župnik na Senovem od leta 1964 pa vse do smrti. Leta 1972 je pričel zidati po načrtih arhitekta Janeza Fuersta nadomestno cerkev na Senovem, saj je bila stara farna cerkev sv. Janeza Krstnika ob šoli porušena. Pred izdajo dovoljenja so ga udbovci mučno nadlegovali njega, na miru niso pustili tudi ključarje in druge ljudi, celo otroke. Krajevni oblastniki in udbaši so mu očitali, da kot duhovnik v cerkvi pri verouku in pevskih vajah igra na harmoniko.
»Veste, imam zelo pobožne žene, ki bi me zagotovo zatožile pri škofu, če bi bilo to prepovedano,« se je zagovarjal. Cerkev je dal na koncu posvetiti Kristusovemu vstajenju, najprej pa je razmišljal, da bi jo posvetili sv. Jožefu. Nanut je bil zelo delaven in vsestranski duhovnik (pomagal je tudi na ljudskih misijonih), brezmejno je zaupal v Boga. Ljudje so ga vzljubili, še posebej, ker je rudarskemu kraju pomembno dvignil ugled. Leta 1993 je postal častni konzistorialni svetovalec mariborske škofije.
Prvega maja nova cerkev seveda ni bila blagoslovljena, kot si je najprej prizadeval župnik Janez Nanut. Slovesno jo je 15. junija 1975 blagoslovil mariborski škof dr. Maksimiljan Držečnik.