25. maja, prav na Titov rojstni dan, dan mladosti je minilo 25 let, odkar je hrvaška policija v nevarni akciji obkolila in ubila Vinka Pintarića, enega največjih serijskih morilcev v nekdanji SFRJ. Ko so se kasneje forenzični psihologi ukvarjali z njegovim osebnostnim profilom, so ugotovili, da gre – kot pri veliki večini psihopatov – za travme iz zgodnje mladosti. Njegovega očeta je takoj po vojni prišla iskat OZNA: agenti so ga pretepli vpričo celotne družine, tudi obeh sinov. Bil je odpeljan in naslednji dan likvidiran.
Vinko Pintarić je potem počasi skrenil v spiralo zla. A ni osamljen primer: Željko Ražnatović – Arkan je bil prav tako žrtev Ozne, le da so bile vloge obrnjene. Njegov oče ni bil žrtev tajne policije, temveč njen visok pripadnik: v mladosti ga je pogosto pretepal: tedaj je bežal od doma in v kriminal. Kasneje je postal likvidator UDBE: še posebej se je izuril za umore znotraj hrvaške emigracije.
Ozna in Udba sta bili temelj Titovega sistema: uničevali nista samo posameznih oseb, temveč je imelo njuno delovanje genocidno razsežnost. Ob petindvajseti obletnici samostojnosti se moramo v Sloveniji in na Hrvaškem vprašati, koliko smo uspeli odstraniti rakasto tkivo zločinske organizacije iz narodnega telesa. To pomeni, koliko množičnih zločinov Ozne in Udbe je bilo raziskanih, a kar je še pomembnejše, koliko ljudi je bilo od leta 1991 do 2016 pripeljanih pred sodišča, sojenih in obsojenih. Odgovor je enak za Slovenijo in Hrvaško, nihče.
Slovenija je največja grobnica Hrvatov v njihovi zgodovini. Še posebej zločesto je območje Celja, kjer so precejšni večini umikajočih vojakov in civilistov 9. maja 1945 preprečili prehod naprej, proti Koroški. Več deset tisoč ljudi so zaprli za bodečo žico. Ko je tja prišel komandant prvega bataljona tretje brigade prve divizije KNOJa, Benjamin Žižmond, je bila na »dan mladosti«, 25. maja sprejeta odločitev, da se vse ujetnike likvidira. Od tod poznamo zgodbo o Teharjah, Hudi jami in drugih moriščih, med katerimi se sedaj na novo odkriva rudniška jama Pečovnik.
Na podlagi knjige Teharske Žive rane, ki jo je izdal najbolj renomirani slovenski raziskovalec teh dogodkov, Roman Leljak, je nastala t.i. akcija Sprava, katere namen je bil raziskati zločine OZNE (poboje je po direktivah Žižmonda izvajala ona). Akcija sprava, ki jo vodi Pavle Jamnik, se je začela leta 1994. Leta 2009 je ista oseba za najbolj razvpiti slovenski dnevnik Mladino dejala: »Takole bom rekel. Po vseh pogovorih o dogodku v Hudi Jami smo lahko dokaj dobro rekonstruirali dogodek v tej jami. O tem, ali imamo še živečo osebo, ki je pri pobojih sodelovala, pa za zdaj ne morem govoriti«. To je samo ena od najbolj nevzdržnih laži, ki jih je vodja kriminalistične akcije Sprava Pavle Jamnik v imenu slovenske države sporočil slovenskemu in hrvaškemu prostoru.
Namreč: Roman Leljak je v Teharskih živih ranah in kasneje ničkolikokrat dokumentiral imena in priimke morilcev, ki so bili v devetdesetih letih večino še živi in prisebni. Obstajajo serije fotografij, še več: trije od likvidatorjev so bili celo pripravljeni pričati na sodišču zoper prvega likvidatorja, Benjamina Žižmonda, za katerega je ob intervju Pavle Jamnik natančno vedel, kakšna je bila njegova vloga. Žižmond je umrl leta 2011.
Enako neodziven glede pobojev je bil Anton Drobnič, javni tožilec v devetdesetih letih. Procesiral ni enega samega morilca. Ko je Roman Leljak v arhivih našel dokumente, ki brez dvoma kažejo na to, da je Anton Drobnič podpisal sodelovanje z Udbo, se ga je Drobnič lotil na najbolj nizkoten način.
Sedaj se odkriva temna skrivnost še enega morišča, jame Pečovnik. Vanjo so zmetali približno 12 000 nesrečnih Hrvatov, nanje pa nasuli 60 metrov gramoza. Ne glede na dokumentirano pričevanje, da so v jami dejansko žrtve, slovenska oblast (skupaj s kriminalistično policijo) pripravlja zgolj sondažo jaška, v katerega so nesrečnike pometali. Nič ne storijo zato, da bi jih izkopali. To naj bi bil šele naslednji korak, če? Tako bodo pridobili dragoceni čas, da bo po naravni poti odšel še zadnji morilec in se izognil zasluženi kazni. Pa tudi, na ljudi nametati 60 metrov materiala pomeni najhujši zločin: izbrisati jih iz bivanja, iz spomina, celo z obličja zemlje.
Okrutnost komunistične oblasti, ki se v postkomunizmu nadaljuje, kar kliče k temu, da bi morali titofili Titov rojstni dan »praznovati« skupaj z dnem, ko je hrvaška policija s sveta zasluženo spravila Vinka Pintarića. Ne samo datumi, tudi psihopatologija enega in drugega primera se odlično ujemata.
Princip je isti, vse ostalo so nianse.
Članek je bil ob "dnevu mladosti" objavljen v najbolj branem hrvaškem političnem tedniku 7Dnevno. Govori o kriminalni naravi Titove obveščevalne službe in njega samega.