Dopustite, tov. Tit Turnšek, da vam kot sin partizana in zapornika v zloglasnem tržaškem zaporu Coroneu ter taboriščnika v Hitlerjevem Flossenburgu, v katerem je ugasnil, 9. marca 1945, sporočim, da sem zgrožen nad vašim nedavnim televizijskem intervjujem.
Tokrat bom navedel le nekatera dejstva in ugotovitve, iz katerih je razvidno, predvsem v obliki molka, da prikrivate in potvarjate dejstvo, da je bil po vojni vzpostavljen "komunistični totalitarni sistem", kot ga je označil Boris Pahor, taboriščnik, in kot je zapisal prof. France Bučar, partizan, ter kot je izjavil Janez Stanovnik, aktivist OF.
Ob tem vas poudarjeno sprašujem, kdo je v času okupacije, in to kot edini v Evropi z monopolizacijo odpora, na hrbtih in trupnih aktivistov OF in partizanov ter drugih Slovencev vzpostavil povojni totalitarni sistem. Ker sem ponosen na Primorsko, ki je bila prek svojih Čedermacev in Tigrovcev ter drugih Primorcev, maternica antifašizma v Evropi, tudi ne zmorem, ne da bi vas vprašal, kdo je politično, sistemsko in represivno likvidiral Tigr kot domoljubno in prvo antifašistično organizacijo v Evropi. Ob tem dodajam, da je Janez Stanovnik v monografiji z naslovom Aleš Stanovnik in njegov čas, ki je izšla 2003, ponosno poudaril, da je Aleš Stanovnik, njegov stric, izjemno spoštoval Tigr, že dve leti pozneje, leta 2005, pa je izjavil, da je bil Tigr teroristična organizacija.
Vsekakor ni naključje, da sta Edvard Kardelj in Boris Kidrič dopustila včlanitev Aleša Stanovnika kot predstavnika krščanskih socialistov v Vrhovni plenum OF šele potem, ko sta zavrnila predlog Edvarda Kocbeka za njegovo vključitev v IO OF. Aleš Stanovnik bi namreč s svojo intelektualno pokončnostjo in združevalno odprtostjo, še zlasti s svojimi organizacijskimi sposobnostmi, nedvomno ogrozil Kardeljevo in Kidričevo hegemonijo v vrhu OF, še posebej pri uporabi VOS za njune likvidacije dejanskih in domnevnih političnih nasprotnikov. Kot je razvidno tudi iz Stanovnikove monografije, se je njegov stric Aleš odločno zavzemal za nadzor IO OF nad delovanjem VOS in protestiral zoper številne vosovske likvidacije.
Zato ni presenetljivo, da obstaja domneva okraj dvoma, da je Kardelj, pri katerem je bil Janez Stanovnik po vojni šef kabineta, izdal njegovega strica, prek VOS, okupatorski policiji. Tako je tudi Tine Hribar zapisal, da je strel, ki je, 27. maja 1942, umoril Lamberta Erlicha, usmrtil, 2. junija 1942, tudi Aleša Stanovnika. Sam sem razlago njegove tragične usode dokumentirano in argumentirano predstavil v študiji z naslovom Od Vukovarskega programa do Dolomitske izjave, ki sem jo objavil v zborniku z naslovom Vzpon komunizma na Slovenskem (2015) in ki sem jo poslal tudi Janezu Stanovniku v Dom starejših občanov v Trnovem, vendar se nanjo ni odzval. Janez Stanovnik je Zdenko Kidrič, tečajnico na zloglasni moskovski Leninski šoli in šefinjo likvidatorske organizacije VOS, formalno VOS OF,v Kardeljevem pismu Titu poimenovane "naša GUP", v kar je Stalin, leta 1923, preimenoval dotedanjo naslednico zloglasne Leninove ČEKE,ob njenem pogrebu celo nagovoril "Prijateljica in tovarišica".
Tov. Turnšek, še zlasti je nespoštljivo, zavajajoče in neodgovorno, predvsem do članov ZZB za ohranjanje vrednot NOB, da je vodstvo te organizacije podelilo Janezu Stanovniku naziv častni predsednik, ne da bi se prej opredelilo do njegove ugotovitve, da je bil po vojni vzpostavljen komunistični totalitarni sistem. Po drugi strani je skrajno brezčutno in zastrašujoče, da je Janez Stanovnik prevzel naziv častni predsednik ZZB za ohranjanje vrednot NOB, ne da bi se prej vodstvo borčevske organizacije opredelilo do njegove izjave o vzpostavitvi povojnega totalitarnega sistema, še zlasti pa da je zatajil svojega strica kot človeka in kot člana Vrhovnega plenuma OF, ki se je upiral tudi zlorabi OF.
Tudi ob tej priložnosti ne zmorem mimo ugotovitve prof. Franceta Bučarja, ki je v svoji knjigi Rojstvo države (2007) zapisal, da primarni cilj komunističnega vodstva nista bila boj proti okupatorju in osvoboditev Slovenije, ampak boljševizacija Slovenije v okviru projekta boljševizacije Evrope. Že leta 1946 je Kardelj tudi prosil sovjetskega veleposlanika v Beogradu, da sporoči Stalinu, da je naš cilj vključitev Jugoslavije v SZ, kot sedemnajste sovjetske socialistične republike, ter vključitev KPJ v VKP(b). Tudi trditev, da se je Tito uprl Stalinu je laž. Izvolite prebrati dokumente o petem kongresu, 29. in 30. julija 1948, v Beogradu, na katerem so udeleženci evforično povzdigovali Stalina, kot tudi dnevno časopisje, še zlasti ob 21. decembru, ob Stalinovem rojstnem dnevu.
Ob vaši agitpropovski kritiki Golega otoka vam priporočam, da preberete monografijo Božidarja Jezernika z naslovom Goli otok - Titov Gulag. Goli otok je namreč bil zločinsko koncentracijsko taborišče, v katerem je bilo na "prevzgojnem delu" tudi večje število nekdanjih zapornikov v nacističnih taboriščih, ki so tako rekoč vsi izjavili, da je bil udbovski teror na Golem otoku bolj surov kot v Hitlerjevih taboriščih. Goli otok ni bil le nekakšno taborišče, v katerem naj bi tedanja partijska oblast izolirala, v času tedanjega potencialnega napada SZ na Jugoslavijo, dejanske in domnevne Stalinove privržence. Ob drugi priložnosti bom dokumentirano razkril, kako je Kardelj dobesedno jokal v družbi svojih tovarišev v Ljubljani, "ker nas je tovariš Stalin zavrgel".
Partijsko-udbovski teror, za hrbtom partizanov, med drugim Edvarda Kocbeka, in velike večine komunistov, ki jih spoštujem, ni razviden samo iz bestialnega metanja vrnjenih domobrancev v jame, poleg njih tudi žensk in, kot je zapisala tudi Spomenka Hribar, tudi deklic, katerih kitke so še razvidne v rovu sv. Barbare v Hudi jami. V Hudi jami niso samo ostanki trupel pripadnikov ustaške vojske, ki mi je v moji biti povsem tuja. Kako se je odzvalo Evropsko sodišče za človekove pravice na umore civilistov med drugo svetovno vojno lahko ugotovite tudi iz znane sodbe v zadevi Kononov.
Ob vaši relativizaciji zločinske narave UDBE, poudarjam, predvsem njenega vodstva, kot udarne pesti partijske oligarhije, paradigmatično navajam srhljive dachauske procese, ki so bili tudi sicer imanentni povojnemu totalitarnimu sistemu. Partijski vrh je, ob brutalni asistenci UDBE, sicer formalno prek tožilcev in sodišč, obsodil na politično montiranih sodnih procesih deset nekdanjih taboriščnikov iz Dachaua na smrt, med katerimi so bili, kolikor sem ugotovil, v večini komunisti, druge obtožence pa na visoke zaporne kazni.
Tako kot so bili sodni procesi montirani, tako so bile montirane tudi pravne in politične rehabilitacije. Kot je razvidno iz mojega eseja, z naslovom Prof. Ljubo Bavcon kot varuh izbrisa spomina na morilce taboriščnikov iz Dachaua, ki sem vam ga posredoval in ki je dostopen tudi na internetni strani, so bistvene značilnosti njegove raziskave o teh procesih: prvič, dememorizacija partijsko-udbovskega sistema, drugič, ilegalizacija politične, pravne in moralne odgovornosti partijskih in udbovskih zločincev in njihovih sodelavcev na teh procesih, in, tretjič, falzifikacija insceniranih pravnih in političnih rehabilitacij obsojenih. Pritrdil je celo prof. Dušanu Nećaku, da so bili dachauski procesi "zgolj tragični ekscesi".
Ob tem je naravnost šokantno, da je prof. Bavcon predstavil Slovenski zbornik 2015,v izdaji borčevske organizacije, in v njem objavil tudi svoj prispevek. Kljub temu da sem dokumentirano dokazal, da je Milan Kučan, skupaj Vinkom Hafnerjem, celo opravičeval dachauske procese, ga še vedno vabite, tudi kot govornika, na različne spominske slovesnosti v organizaciji ZZB za vrednote NOB. Ob tem tudi ugotavljam, da je prof. Božo Repe v svoji bibliografiji marginaliziral in degradiral dachauske procese ter s tem tudi prikrivil morilce in njihove sodelavce na teh procesih ter s tem onečastil tudi žrtve na teh procesih. Tudi Centralni oznovski oziroma udbovski zapori niso bili socialna institucija, kot tudi ni bil dr. Viktor Turnšek v teh zaporih socialni delavec.
In kdaj se bo vodstvo ZZB za vrednote ZZB opredelilo do dejstva, da je Stalin, prek NKVD, vrnil več sto komunistov in Judov Gestapu, ki so se zatekli pred Hitlerjem v SZ? Mar smo lahko verodostojni varuhi vrednot NOB, ne da bi tudi razkrili, da je v SZ "noč vzela" 800 komunistov, med njimi tudi, kot ne trdi samo Ivan Kreft, mnoge iz Slovenije? Ste se kdaj vprašali po tragični usodi akad. Dušana Kermavnerja in Mirka Koširja, predvojnih sekretarjev KPJ za Slovenijo, ter Prežihovega Voranca, enega od članov predvojnega vodstva in taboriščnika v Dachau?
Mar niso Edvard Kardelj, Boris Kidrič in Ivam Maček Matija, ki jih je Izvršni komite Kominterne imenoval v vodstvo KPJ oziroma vodstvo KPS, dejansko pa NKVD, in ki so bili, kot je izjavil Stalin, "na naši plačni listi", in ki so delovali v skladu z direktivami IK Kominterne oziroma NKVD, moskovski kolaboranti, ki so v času okupacije zlorabili OF in partizane ter druge Slovence in prebivalce Slovenije, in, kot tudi večino komunistov, za zločinski prevzem oblasti?
K zgornjemu besedilu dodajam spodnji spletni naslov o mojem predavanju, v katerem sem predstavil genezo, strategijo in taktiko ter delovanje KPJ oziroma KPS pred drugo svetovno vojno, predvsem pa v času okupacije. Predavanje je dostopno tudi na internetni strani pod naslovom prof. dr. Rudi Kocjančič o zlorabah moskovskih kolaborantov.
Toliko tokrat.