Kmalu bo to vlogo združevanja slovenskega naroda opravljalo evropsko nogometno prvenstvo v Parizu, kamor se sicer nismo uvrstili, pa kaj zato, temu pa sledi nenadkriljiv dogodek, oh in sploh, višek etičnega vrhunskega športa: olimpijada v Rio de Janeiru v Braziliji. – Mimogrede: sredi aprila se je s testnih tekmovanj na prizoriščih olimpijade vrnila hrvaška strelka, dobitnica medalj z evropskih, svetovnih in olimpijskih tekmovanj, Snežana Pejčić.
Na vprašanje novinarja Večernjega lista, ali se v Riu že občuti atmosfera olimpijskih iger, je odgovorila: »Ha, ha. Zares smešno, kajti v desetih dneh sem videla en sam plakat o tem, in to na letališču. V mestu niti črke o tem. Ne vem, ali prebivalci Ria sploh vedo, da bodo v njihovem mestu olimpijske igre. Pravzaprav pa tam vse pomeni le nogomet, le to jih zanima!« Pa še mimogrede: olimpijske igre so že dolgo le še mit, »važno je le sodelovati« in »višje, hitreje, močneje« pa posmeh množicam ljubiteljev športa. Ob tem pa zlata jama za največje svetovne dobičkarje, raj za korupcijo in predvsem najuspešnejša priložnost in pripomoček v rokah političnih oligarhij in diktatur za slepilo svetovne in domače javnosti.
Igre bogataške mladine
Ob zimskih olimpijskih igrah 2014 v Sočiju so komentatorji zapisali: »… da je bilo vse v Sočiju, razen nenarejene prijaznosti ljudi, Potemkinova vas pod okriljem aristokratov MOK, ki jih zanimata le blišč njihove prireditve in lastne zadnjice.« Pravi posmeh zdravi pameti so bile poletne olimpijske igre v Pekingu, še bolj pa so bodoče zimske v Pekingu. Zadnje v Londonu so bolj malo zanimale Angleže, referendum Hamburžanov, na katerem so zavrnili namero politikov o kandidiranju za olimpijske igre (pred temi so enako dosegli že Bavarci za kandidaturo za zimske), lanski protesti Brazilcev proti olimpijskim igram v Riu, ki naj bi bile le manever politikov in ne želja in korist Brazilcev, sodelovanje 54-letnega princa Hubertusa von Hohenlohe, alpskega smučarja iz Mehike, na zadnjih zimskih OI (menda njegov zadnji nastop); enako 37-letne violinistke Vanesse Mae, sicer živeče v Angliji, a smo ji z mednarodno odmevno in prav tam tudi sankcionirano goljufijo nastop na istih ZOI, prav tako v alpskem smučanju, za Laos, zagotovili Slovenci (nastopila naj bi tudi na naslednjih ZOI); pa nastopanje monaškega princa ravno tako na ZOI; prav gotovo se spomnite tudi nastopa v slovenskem dresu na letnih igrah v Londonu 2016 Slovenca, tekača na 400 m Brenta LaRue (zmanjkal takoj po njih); pa prevzem azerbajdžanskega državljanstva kanuista Jureta Megliča, da bo lahko nastopil na letošnjih ZOI, ker se pač ni uvrstil v slovensko reprezentanco, pa …
Olimpijske igre nove dobe so bile od začetka in od začetnika »romantika«(?) barona Coubertina zastavljene in tudi realizirane kot igre bogataške mladine, kajti »ljudstvo« je v tistih časih in še dolgo naprej garalo cele dneve, edina športa za njih pa sta bila nogomet in ragbi, ki pa sta se prav zaradi tega uvrstila na spored OI šele mnogo mnogo kasneje. Pravzaprav so na OI do osemdesetih let prejšnjega stoletja lahko nastopali le amaterji, to pa je tedaj pomenilo izključno zgornje sloje – aristokratsko in bogataško mladino in športnike socialističnih držav, kjer profesionalnih športnikov ni smelo biti!
Morda bi bilo nujno na tem mestu – ali še bolje, to bi morali že vsi vedeti, pa te razlage v Sloveniji danes ne boste mogli najti nikjer, ne v uradnih dokumentih (Zakon, Nacionalni program) in ne pri filozofih in sociologih športa – povedati, kaj šport sploh pomeni v svetovnem smislu. Šport pomeni: igro! Ameriški ekonomist, še bolj sociolog Thorstein Veblen (sodobnik Coubertina) je »v brezplodnosti športnih iger višjih slojev videl anahronistične preostanke militarizma in junaštva. Vendar pa privlačnost igre pojasnjuje prav njena ‘brezkoristnost’ in čisto nič drugega …« Christopher Lasch pa 60 let za tem dodaja: »Kadar pa je šport na silo izpostavljen v službi izobraževanja, grajenja značaja ali doseganja družbenih ciljev (promocija socialistične družbene ureditve, promocija Slovenije – države! J. V.), na mah izgubi svoj čar.« Enako lahko preberemo pri vodilnemu slovenskemu filozofu športa Levu Kreftu, temeljno in še danes veljavno pa je opredelil »šport« naš svetovno znani in uveljavljeni psiholog Anton Trstenjak. (Več o vsem tem naslednjič.)
Država sili k zavestnemu žrtvovanju zdravja za promocijo Slovenije
Naša javnost in medijska scena seveda ne vesta o tem, o pomenu in pravi vrednosti športa, prav nič, pravzaprav vesta prav nasprotno od tega, kar je res. Zato je treba začeti odstirati resnico o »športu«, ki je takšna, kot je le v Sloveniji precej podobno je na Hrvaškem, nikakor pa ne več v nekdanjih socialističnih deželah višegrajske skupine in v baltiških državah.
Vrnimo se k letošnjim OI v Braziliji. Tam bodo nastopili najboljši sinovi in hčere Slovenije v največjem številu, s številnim spremstvom naših najboljših trenerjev, funkcionarjev, politikov in državnih uradnikov – in dneve in dneve jim bomo napovedovali najboljše dosežke. Nastopala bodo imena športnic in športnikov, ki jih sicer v svetu nihče ne pozna; priznajmo, tudi mi bomo ta imena brali prvič – kajti naše najbolj trofejno ime, Rajmond Debevc se pri 53 letih tokrat prvič ni uvrstil na olimpijado, čeprav je pridno dan za dnem vadil svojo najuspešnejšo disciplino: streljanje leže – seveda v redni službi v Slovenski vojski. Pa kaj potem, če jih nihče ne pozna, oni bodo promovirali Slovenijo – za katero v svetu prav tako vedo le redki. Promocija Slovenije v tujini je poglavitna naloga in tudi žrtev 5.800 kategoriziranih vrhunskih športnic in športnikov, ki jih je zato izbrala iz svoje sredine Slovenija in jim iz proračuna (t. j. prispevkov vseh Slovencev in Slovenk) omogočila – beri: plačala možnosti za vadbo, športne objekte, trenerje, zdravnike, maserje in nesebične funkcionarje, da se žrtvujejo, odpovedujejo vsemu, škodujejo svojemu zdravju samo za to, da ponesejo v svet SLAVO SLOVENIJE.
V predlogu Nacionalnega programa športa v Sloveniji (april 2014) so predlagatelji zapisali: »Šport je eden redkih družbenih podsistemov, ki mu je tudi v obdobju splošne družbeno-ekonomske krize prek rezultatov slovenskih športnikov uspelo ustvarjati mednarodno primerljive dosežke, ki izkazujejo visoko stopnjo uspešnosti in kljub vsesplošnim socialno družbenim delitvam ustvarjati podlage za povezovanje Slovencev, s čimer je predstavljal pomemben simbol narodove identitete. Zato ga neredko izpostavljamo kot najuspešnejši segment družbe.« To utemeljitev pa so nato v NPŠ realizirali v poglavju Poslanstvo: »Zagotoviti vsakemu, ki ga to zanima in je za to sposoben, možnost izboljšanja osebnega športnega dosežka z namenom uveljavitve v organiziranem mednarodnem športnem prostoru in možnost javnega priznanja njegove pomembnosti, s čimer bo posledično povečan tudi ugled države v mednarodnem prostoru.«
Ti, ki zastopajo Slovenijo, ki jo promovirajo, so izključno vrhunski športniki. Danes pa je prav vsakemu, ki se zanima za šport, predvsem vsem medijem jasno, da je vrhunski šport nadvse škodljiv za zdravje. Država Slovenija pa sili svoje prebivalce, da zaradi »javnega interesa« 5.800 (velja za l. 2016) njenih državljanov zavestno žrtvuje svoje zdravje samo zaradi promocije Slovenije in povečevanja njenega ugleda v svetu. (Če bi bilo to res, pa ni – o tem kasneje). Podrobno in izčrpno, s konkretnim navajanjem poškodb in invalidnih športnikov v Sloveniji, je to pred leti utemeljil upokojeni prof. Fakultete za šport dr. Silvo Kristan.
Pa še nekaj: že dolgo je znano, da večina »zmogljivostnih športnikov«, med drugimi so to atleti, kolesarji, dvigalci uteži, tekači vseh mogočih športnih panog-disciplin, uporablja za doseganje rezultatov nedovoljena poživila. Konec minulega leta (novembra) je po vsem svetu izbruhnila doslej največja korupcijsko-dopinška afera, imenovana »enajsta stopnja Armstrongove lestvice«, po slovitem kolesarskem šampionu Lanceu Armstrongu. Kanadski profesor prava (preiskovalec WADA, Svetovne protidopinške agencije) McLaren je tedaj kot strokovnjak izjavil, da bo ta afera usodno spremenila »šport in kulturo«, ki jo pooseblja »kultura kleptokracije«. Tudi na naši TV smo lahko na okrogli mizi o dopingu v športu slišali, da vsaj 70 odstotkov vrhunskih športnikov uporablja nedovoljena poživila, mednarodne športne organizacije so pohitele s prepovedjo nastopa na OI v Braziliji ruskim atletom, vodja s protidopinške komisije pri slovenskem OK je povedal, da to ni le stvar atletike, ampak vseh vrhunskih športov. Še prej kot v mesecu dni je afera izginila iz medijev, kajti prihaja nova »svetovna razstava športnih herojev«, olimpijske igre v Riu. »Šport« je druga najmočnejša gospodarska panoga na svetu in vsega, kar sodi zraven.
V podobnem obdobju kot danes, to je pred prejšnjimi OI v Londonu leta 2012, so v časniku Pogledi pripravili pogovore s štirimi morda najbolj kompetentnimi strokovnjaki o stanju in problemih športa v Sloveniji, vsem so zastavili podobna vprašanja in temu dala naslov Prihodnost športa – prihodnost bogatih! Res je naslov vseboval vprašaj, a ugotovitve prav vseh štirih so zahtevale klicaj!
Slovenski nacionalizem, ki bolestno potrebuje vidnost v svetu
V tej kolumni se ustavimo samo pri vprašanju, »kaj si mislite o nedavni izjavi predsednika OKS Janeza Kocjančiča, da je šport najuspešnejši segment slovenske družbe«! Filozof športa Lev Kreft je izjavil, da se mu ta izjava zdi tragična za Slovenijo … Vrhunski šport, ki prinaša uspehe, je zelo krut način uveljavljanja države, obenem so vrhunski športniki že od nekdaj popolnoma prekerna delovna sila … Tako se je za eno večjih hib slovenskega vrhunskega športa izkazalo dejstvo, da nismo razčistili, kaj je vloga menedžerjev – ta je bila pri nas zadnjih dvajset let identična vlogi, ki so jo imeli v gospodarstvu: »prideš, pobereš denar, uničiš podjetje, delavci so na cesti, ti pa imaš denar na Kajmanskih otokih«. In še: od osamosvojitve naprej postaja šport ena od državnih institucij, vrhunski šport oz. doseganje rezultatov pa pravzaprav nacionalna obveznost … Ta želja po »doseganju imenitne vidnosti« pa razkriva prav posebno značilnost slovenskega nacionalizma, ki bolestno potrebuje vidnost v svetu, in to še bolj kot uspeh. Ta način afirmacije se mi zdi rahlo bolesten!
Politologinja Simona Kustec Lipicer je menila, da je v simbolnem smislu vpliv športnih uspehov na razvoj države gotovo velik, ampak le, če pozabimo, »da v sistemu obstajajo še druge športu podobne podstrukture, kot sta predvsem kultura in znanost«.
Antropolog in docent na FŠ Gregor Starc je menil, da je šport sicer zelo uspešen segment, pri katerem pa je uspešni del, vrhunski šport, le en segment, imamo pa še druge oblike športa, kot so šport mladih, invalidski šport in rekreativni šport, pri čemer pa smo precej neuspešni. Opaža, da se zadnja leta močno povečuje število športno dejavnih žensk, medtem ko upada število športno dejavnih moških. »Naši moški se spreminjajo v zaležance, medtem ko dobivamo superženske.« In še: »Večina javnega denarja je namenjenega vrhunskemu športu, kar je po svoje paradoks, da namreč v kapitalizmu z javnim denarjem podpiramo vrhunski šport.«
Predstojnica katedre za sociologijo in zgodovino športa na FŠ Mojca Doupona Topič: Slovenci bomo v svetu težko pridobili prepoznavnost s športom. Lep primer je svetovno prvenstvo v nogometu leta 2010 v Južni Afriki, ko je Slovenija igrala proti ZDA – vse, kar so ameriški komentatorji tedaj povedali o Sloveniji, je bilo to, da igra država z najmanjšim številom prebivalcev (med udeleženci) proti državi z največ prebivalci. Kljub temu dvoboju niso vedeli, kje v Evropi leži ta država, pač pa le to, da je manjša kot marsikatero njihovo mesto. Toliko o promociji.
Aktivni le ljudje, ki pripadajo premožnejšim slojem
V resnici je v Sloveniji velik problem ta, da je vedno manj ljudi športno aktivnih oz. so aktivni le ljudje, ki pripadajo premožnejšim slojem. Pri teh se športna aktivnost povečuje. Tekaške in kolesarske prireditve (denimo ljubljanski maraton, pa kolesarski maraton Franja) privabljajo višje, premožnejše sloje, ki imajo čas in denar, da se lahko ukvarjajo z raznimi športi. »Za bolj socialno ogrožene skupine ljudi pa šport postaja izjema, zato prihaja do pretirane debelosti majhnih otrok, ki niso več vključeni v športne aktivnosti, v šolah se je zmanjšalo število ur, namenjenih športni vzgoji. Vključiti se v športno panogo pa danes, žal, pomeni, da moraš imeti denar.« In še: sociologinja Doupona Topič tudi meni, da je teza o športu kot najuspešnejšem segmentu slovenske družbe žalostna, če drži: »Največja pomanjkljivost v našem sistemu ostaja pomanjkanje nacionalnega konsenza o tem, kaj želimo s športom doseči – ali so poanta bolj zdravi državljani ali uveljavljanje v svetu. V resnici podpiramo vrhunski šport zaradi nacionalne identifikacije in primerljivosti s svetom, po drugi strani pa nam zmanjkuje denarja za otroke. In v prihodnje bo še slabše.«
Ali je treba povedati vse še bolj jasno in nazorno? Vse navedeno je bilo napisano leta 2012, Nacionalni program športa od 2014 do 2023 je parlament sprejel leta 2014 in ni upošteval prav nič od povedanega, še več, v uvodni razlagi so avtorji še enkrat ponovili tezo o športu kot najuspešnejšem segmentu slovenske družbe in namenili še več denarja in pozornosti izključno vrhunskemu športu. In prerokba sociologinje Doupona Topič se zelo uresničuje: še slabše je in še slabše bo!
Saj res, katera pa je tista velika zmaga iz naslova? Torej: prva, za vse Slovence res nadvse pomembna zmaga je: PREMAGALI SMO AMERIČANE. Lani nekako v tem času so mediji objavili, da smo Slovenci zopet v svetovnem vrhu: premagali smo Američane, in sicer smo jih prehiteli po odstotku predebelih otrok in smo sedaj tako četrti na svetu med mladostniki v starosti od pet do 17 let. Pred dnevi pa sem naletel na študijo prim. dr. Borisa Jančarja, v kateri navaja ameriški znanstveni reviji Pediatrics in New England Journal of Medicine (NEJM): več kot tretjina Američanov je predebelih, 86 milijonov Američanov je prediabetikov, srčno-žilne bolezni so še vedno prvi ubijalec. Sladkorna bolezen narašča celo med najstniki, med njimi je skoraj 25 odstotkov takih, ki imajo prediabetes, diabetes ali druge dejavnike tveganja za srčno-žilne bolezni. Kaže, da bo naslednja generacija Američanov prva, ki bo živela manj časa kot njihovi starši.
Tako, mi smo pa lani prehiteli prav te Američane v tej športni disciplini: »debelini«!!!