Barbara rov v Hudi Jami pri Laškem je ob prvi obletnici odkritja grobišča zaprt zaradi preiskave, ki je usmerjena tudi v iskanje storilcev, je za STA povedal vodja sektorja za vojna grobišča Marko Štrovs. Po njegovem mnenju bi bila ureditev grobišča v Hudi Jami lahko primer, kako se lahko razjasni in zapre ta del slovenske zgodovine.
Preiskava traja že od 3. marca lani, ko so po prebitju 100 metrov različnih nasutij in pregrad v rovih nekdanjega premogovnika Huda Jama, prišli do posmrtnih ostankov množice pobitih žrtev, ki so ležali v rovu približno 500 metrov od vhoda v jamo.
V času, ko je Barbara rov zaprt zaradi preiskave, so bila opravljena najbolj nujna dela za ohranitev posmrtnih ostankov in prostorov. Dela so bila usmerjena predvsem v utrjevanje sten in stropov v rovih in v urejanje poti za dostop, pravi Štrovs in dodaja, da poleg tega napeljujejo električni tok v jamo in urejajo zračenje.
Denar za Hudo Jamo je v letošnjem proračunu ministrstva za delo zagotovljen v višini 430.000 evrov, je pojasnil Štrovs. To naj bi zadoščalo za ureditev prostorov znotraj jame oz. za kostnico, ki bi zadoščala za pokop vseh najdenih posmrtnih ostankov in za ureditev parkirišča v bližini vhoda v rov. "To je odkritje, ki ga moramo raziskati do kraja in urediti," je opozoril.
Po Štrovsovem mnenju bi bil to lahko na nek način tudi zadosten primer, da se zapre ta del slovenske zgodovine. "Prav gotovo je treba najprej ugotoviti, kaj se je dejansko zgodilo v rudniških jaških Hude Jame. Dokler pa obstaja nek dvom, različne razlage, pa so še vedno odprti stari spori, praktično nerešljivi," je poudaril.
Po mnenju vodje sektorja za vojna grobišča se bodo spori "enih in drugih" na dolgi rok najbrž razrešili. Do sprave bo v Sloveniji gotovo prišlo, če ne prej, vsaj pri naslednjih generacijah, ki se ne čutijo več neposredno odgovorne ali neposredno prizadete zaradi teh dogodkov pred skoraj 65 leti. Še več, verjame, da bo po vseh teh dogodkih zadnjih let, že njegova generacija uspela ta problem premostiti.
Ob najdbi so v Barbara rov takoj prišli kriminalisti, kar je po Štrovsovem mnenju zelo pomembno, ker so prvič v takšnem primeru kriminalistično preiskavo izvedli z vso temeljitostjo. Preiskali so posmrtne ostanke 470 žrtev, najdenih na tleh rova pred jaški, strokovnjaki sodne medicine pa so ugotavljali vzroke smrti in pripravili tudi zasilno počivališče zanje.
Približno tretjina teh posmrtnih ostankov je po Štrovsovih besedah zelo dobro ohranjena - mumificirana. Verjetno zaradi tega, ker je bila ob množici pregrad tam klima zelo stabilna; tudi ob pomanjkanju kisika se razpad trupel ustavi. Dodal je, da je bila bela plast na posmrtnih ostankih, za katero so najprej domnevali, da je apno, bela plesen, ki je tudi ohranjala trupla.
Preiskava se je nadaljevala v prvem od treh jaškov, ki ležijo ob glavnem rovu, ki pelje v notranjost hriba, več kot pol kilometra od vhoda. "Prvi jašek je bil zlahka dostopen in že po izkopu treh metrov nasutega materiala so prišli do posmrtnih ostankov. Preiskovalni sodnik je odredil preiskavo in zahteval, da se pregleda trupla s približno 10 odstotkov prostora v jašku, ki je bil napolnjen s posmrtnimi ostanki. Po ohranjenih jamskih načrtih je jašek globok 45 metrov," je poudaril Štrovs.
Iz prvega jaška so dvignili 300 trupel, do dna pa je po njegovih besedah še približno 32 metrov. Po predvidevanjih so posmrtni ostanki vse do dna, kar pomeni, da jih je v prvem jašku še najmanj 3000. V drugem jašku so doslej izkopali 10 metrov nasutja, in še niso prišli do človeških posmrtnih ostankov.
Ta dva jaška sta po navedbah Štrovsa globoka 45 metrov, o globini tretjega rudarskega jaška pa tudi strokovnjaki niso enotni, ker ne vedo točno, kako globok je in kako poteka. Po zaprtju tega dela jamskih prostorov, se je v jaške vsipal material, ki se je zrušil v bližini, in do vrha zasul drugi in tretji jašek, delno pa tudi prvi jašek. Ta nasuti material je treba odstraniti iz jaškov, kar je zelo težko in nevarno delo.
V sodni preiskavi so človeški posmrtni ostanki trden dokaz, da je bil v jami opravljen množičen poboj. Štrovs je poudaril, da pri iskanje storilcev in krivcev v Sloveniji velja načelo subjektivne odgovornosti, zato je nujno ugotoviti osebno odgovornost vpletenih. Ker je od takrat minilo skoraj 65 let, je preiskava Hude Jame zelo težavna in zapletena.
Dosti lažji položaj imajo preiskovalci pri preiskavah pobojev, ki so bili izvršeni med vojnami po razpadu SFRJ, saj lahko ugotavljajo komandno odgovornost glede na upoštevanje vojaške hierarhije v enotah, ki so izvršile poboje. Po takšnem principu bi bilo tudi pri poboju v Hudi Jami laže najti odgovorne. Po zgodovinskih virih se da natančno ugotoviti, katere oborožene vojaške enote so takrat obvladovale tisti teren in tiste so odgovorne za to početje.
V odgovoru na vprašanje, ali so krivci še živi, Štrovs pravi, "da so bili izvajalci teh pobojev, po pripovedovanju prič iz tistega časa, izjemno mladi, večinoma mobilizirani ob koncu druge svetovne vojne, ker se stari partizani s tem niso želeli ukvarjati".
Štrovs je povedal, da žrtve še niso bile prepoznane, niti ni ugotovljena njihova narodnost. Po pričevanjih ljudi, ki so takrat živeli v okolici Hude Jame, pa so vojaki v rudnik vodili begunce, ki so bili ujeti na zaustavljenih vlakih pri Laškem in ujetnike iz Teharskega taborišča. Možne so tudi druge razlage, ker je po dolini od Zidanega mosta proti Celju takrat potovala množica različnih vojsk. Omenja se zlasti pripadnike SS divizije Prinz Eugen, ki je bila sestavljena iz banatskih Nemcev in so se predali na območju Zidanega mosta skupaj z množico vojakov hrvaške narodnosti.
Štrovs ocenjuje, da skoraj vsa prikrita grobišča v Sloveniji še niso v celoti raziskana. "Tudi za tista, za katera se je že ugotovilo, da obstajajo, tako kot v Hudi jami, vemo samo, da so, nismo pa še opravili raziskave celotnega grobišča," pojasnjuje in dodaja, da je zato težko ugotoviti, koliko ljudi je bilo dejansko tam ubitih in pokopanih. Ta velika naloga po njegovih besedah še čaka na izvedbo.