Kadar se v vsakdanjem življenju zgodi umor, smo si edini, da ga je treba raziskati in najti storilca. Drugače pri odkritih medvojnih in povojnih grobišč nasilno umorjenih žrtev komunističnega nasilja. Namesto da bi priznali storjeni zločin, poskušamo kriminalno in zlo dejanje opravičiti s kontekstom tedanjega časa, in tako ti zločini, storjeni nad več deset tisoč ljudmi, še vedno niso priznani kot zločini. A za kriminaliste, ki delujejo v skupini Akcija Sprava, je zločin enak zločinu, in pravna država jih je dolžna temeljito raziskovati.
Trditev, da so bili nasilno ubiti zločinci, izdajalci, kolaboranti, nanje pa se poskušati prilepiti tudi druge etikete, ni sprejemljiva. »Kriminalisti še vedno ne vemo, kdo so bile žrtve v Barbarinem rovu,« pravi kriminalist Pavel Jamnik, vodja Akcije Sprava: »Prav zato je razmišljanje, da so bili tako ali tako pobiti le zločinci, povsem sprevrženo, toliko bolj, ker čedalje bolj vemo, da je bilo med njimi zelo veliko nedolžnih ljudi.«Ob tem temeljnem problemu, ker zločini še vedno niso priznani kot zločini, je vredno opozoriti na izjave posameznih političnih funkcionarjev. Med njimi izstopa Janez Stanovnik, predsednik borčevske organizacije. Dejal je namreč, da je vedel za zločine, zanje pa ne čuti nobene krivde. Dodal je, da so bili poboji državna skrivnost. Kriminalisti z njim niso opravili nobenega informativnega pogovora, saj zanj, kot pojasnjuje Jamnik, ni operativnega razloga: »Ker govori, da je vse vedel, seveda pričakujemo, da se bo kmalu oglasil in nam pomagal z informacijami, kdo vse je vedel za poboje. Poziv, ki smo ga naslovili slovenski javnosti, da nam pomaga z dodatnimi informacijami, ki jih potrebujemo za odkrivaje storilcev zločinov, velja tudi zanj. S takšnimi izjavami, kot jih daje v javnosti, nam nič ne pomaga, saj že dolgo vemo, da vsi vse vedo, a se hkrati ničesar ne spomnijo.«
VEČ V TISKANI IZDAJI