»O odcepitvi Slovenije od Jugoslavije je težko celo misliti, ker to ni nikoli bila moja najintimnejša opcija. Z njo se ne morem sprijazniti. Toda tudi taka Jugoslavija za nikogar ni dobra,« je konec januarja 1990 v Delu izjavil Milan Kučan, takrat že bivši predsednik partije, pozneje predsednik predsedstva in dvakratni predsednik samostojne Slovenije. Podobno je takratni predsednik predsedstva Socialistične Republike Slovenije Janez Stanovnik aprila 1989 za črnogorsko Pobjedo izjavil, da bi bila odcepitev Slovenije samomor.
Prenovljena partija ZKS-SDP in njeni organizaciji (socialistična zveza in ZSMS, iz te je pozneje nastala LDS) so želele ohraniti Jugoslavijo, vendar kot asimetrično federacijo, medtem ko je Demos prisegal na samostojno Slovenijo oziroma konfederativno Jugoslavijo kot zvezo suverenih republik. Nobena oblika preureditve Jugoslavije ni bila mogoča, kajti vojska (JLA) in Miloševićeva Srbija sta jo želeli še bolj centralizirati. Zato je vprašanje, kako bi se razpletlo, če na prvih svobodnih in demokratičnih volitvah ne bi zmagala koalicija, ki je imela vizijo samostojne Slovenije.
Razorožitev teritorialne obrambe
Toda Demosovo vlado je tik pred prevzemom dolžnosti čakalo neprijetno presenečenje, saj je jugovojska začela razoroževati slovensko teritorialno obrambo s pomočjo okorelih partijcev v njenih vrstah. Ukaz za njeno razorožitev je po navodilih iz Beograda 15. maja 1990 v tajnosti dal poveljnik TO Ivan Hočevar, nekateri občinski poveljniki pa so o tem obvestili nove ali stare občinske funkcionarje. Predsednik predsedstva Milan Kučan je bil o razoroževanju obveščen 16. maja ob 10.30, toda občinam ni verjel in je šele 18. maja ob 17. uri izdal ukaz TO, da ne izroča orožja JLA, ko so to zahtevale občine in vlada, ki je dolžnosti prevzela dan prej. Samo 15 občin ni predalo orožja jugoarmadi, tako je bila Slovenija skoraj razorožena, nova vlada pa je v okviru akcije Manevrska struktura narodne zaščite nabavila novo orožje, s katerim se je lahko pozneje zoperstavila agresiji JLA.
Konec leta 1990 so se vendarle vse stranke sporazumele za plebiscit o samostojni in neodvisni Sloveniji, toda v LDS so v to privolili šele potem, ko so dobili zagotovilo, da po plebiscitu še ne bo konec pogovorov o preureditvi Jugoslavije in da mora za samostojno Slovenijo glasovati več kot polovica vseh volivcev in ne le večina udeleženih, kot je dovolj drugod po svetu (tako pravilo je veljalo na referendumu na Škotskem). Ali so jugonostalgiki upali, da bo plebiscit spodletel, lahko ugibamo. Dejstvo je, da se je za samostojno in neodvisno Slovenijo odločilo 88,2 odstotka vseh volivcev, proti pa je glasovalo približno štiri odstotke. Plebiscitarna odločitev je slovenska politike zavezovala, da v pol leta pripravijo vse potrebno, da Slovenija postane neodvisna država.
Življenje v Jugoslaviji je postajalo čedalje bolj nevarno, saj so se krepili oboroženi spopadi med Srbi in Hrvati, vojna je tlela tudi v BIH, prosrbska jugovojska pa je skušala izsiliti izredne razmere in pokoriti Slovenijo in Hrvaško. Propadli so tudi zadnji pogovori med predsedniki jugoslovanskih republik o prihodnosti skupne države. Peterletova vlada je začela pripravljati zakone o uresničitvi plebiscitarne volje in odcepljati Slovenijo od Jugoslavije.
Deklaracija za razorožitev Slovenije
Seveda samostojnosti Slovenije ne bi bilo možno izvesti, če je ne bi mogli ubraniti. Toda vnovičnemu oboroževanju slovenske teritorialne obrambe je vseskozi nasprotovala LDS, katere ključni veljaki so februarja 1991 sestavili Deklaracijo za mir, ki je zahtevala demilitarizirano Slovenijo in ustavitev oboroževanja v njej. Prvi podpisniki so bili Vika Potočnik, Janez Sodržnik, Mile Šetinc, Jožef Školč in Jaša Zlobec iz LDS, Mauricio Olenik, Željko Cigler in Lev Kreft iz SDP, Rastko Močnik iz SDU, Dušan Plut iz Zelenih, Primož Bulc iz SKD in mirovnik Marko Hren. Nato so ta poziv k razorožitvi TO podpisali tudi predsednik predsedstva Milan Kučan in trije člani predsedstva, poleg Pluta še Matjaž Kmecl in Ciril Zlobec, medtem ko je Ivan Oman podpis zavrnil. Kučan je svoj podpis utemeljil: »Moje stališče do demilitarizirane Slovenije je znano: podpiram to idejo, ker sem prepričan, da je mir nesporen interes vseh Slovencev in vseh narodov Jugoslavije, skratka da je univerzalna vrednota. Menim, da morajo nova ustava in na njeni podlagi izdani predpisi odpreti možnost postopnega uresničevanja te ideje.«
Koalicija Demos je to deklaracijo odločno obsodila. Ko je njen vodja Jože Pučnik slišal, da jo je podpisalo skoraj celotno predsedstvo s Kučanom na čelu, je vzkliknil: »To je veleizdaja!« Zanimivo je, da so jo podpisali celo nekateri člani Demosove vlade. Poleg podpredsednikov Matije Malešiča in Jožeta Mencingerja, ta je odstopil maja 1991, ker ni verjel v osamosvojitev, tudi člana Zelenih Miha Tomšič in Peter Tancig ter celo krščanska demokrata Igor Umek in Peter Vencelj. Prav tako je bil med podpisniki Janez Drnovšek, slovenski član jugoslovanskega predsedstva, poznejši dolgoletni premier in predsednik Slovenije. Kot je v intervjuju za prejšnjo številko Reporterja povedal nekdanji podpredsednik skupščine Vane Gošnik (ta je podpis odločno zavrnil), je imel ključno vlogo pri podpisovanju dokumenta Plut, ki naj bi v to prepričeval kolege iz Demosa. V intervjuju za Dnevnik je takrat Plut izjavil, da je za Zelene »popolnoma nesprejemljivo, da se denar namenja za ustvarjanje nove vojske.« Predstavniki LDS, SDU in novih družbenih gibanj so celo priredili mirovni shod, na katerem so obsodili vlado, »ki skrivaj uvaža orožje in ustanavlja vojsko«.
Sabotiranje osamosvojitve
Ne glede na nestabilne jugoslovanske razmere in nenehne grožnje z intervencijo JLA so slovenski levičarji protestirali zaradi oboroževanja teritorialne armade in očitali obrambnemu ministru Janezu Janši militarizem. Zlasti poslanci LDS (posebno Roman Jakič, Jaša Zlobec, Franco Juri, Jožef Školč, Vika Potočnik in Mile Šetinc) so se borili za odtegovanje sredstev za teritorialno obrambo, pri čemer so jih podpirali tudi prenovitelji, socialisti in Plutovi zeleni, ki so bili člani Demosove koalicije. Predsednik senčne vlade SDP Emil Milan Pintar je modroval, da »v orožje vlagajo tisti, ki jim gre predvsem za oblast, kajti z njim se jo lahko ohranja tudi takrat, ko družbo pretresajo socialni nemiri in drsi v gospodarski polom«. Sočasno pa je Franco Juri v enem od dnevnikov risal karikaturo Janeza Janše, ki se s fračo upira mogočnemu generalu JLA Veljku Kadijeviću, jugoslovanskemu obrambnemu ministru. Generala Milana Aksentijevića, ki je takrat sedel v skupščini kot delegat JLA, so nastopi opozicije tako ganili, da je izjavil: »Nisem član LDS, vendar se v celoti strinjam z njihovimi stališči.«
Krmilo v boju za ohranitev Jugoslavije je bilo v rokah predsednika LDS Jožeta Školča. Ko je slovenska skupščina poslala (jugoslovanskim) zveznim organom deklaracijo o razdružitvi, je obsodil hujskaško in protijugoslovansko politiko ter nasprotoval enostranskim odločitvah slovenske skupščine. Najbolj sporno pa je bilo njegovo obnašanje ob obisku zveznega premierja Anteja Markovića v Sloveniji in po agresiji JLA na našo državo. Marković je med svojim obiskom 12. junija 1991 skušal prepričati poslance, da osamosvojitev preložijo. Ker je naletel na neodobravanje in zgražanje večine, se je posebej sešel s poslanci opozicijskih SDP in LDS in jim predlagal, naj zrušijo vlado. Še isti dan je nato LDS pozvala Peterletovo vlado, naj se odpove operetni razglasitvi države Slovenije: »Poslanski klub LDS zahteva od vlade, da ljudem pove, kje so z osamosvojitvijo in kaj nas čaka, ne pa da z operetnimi scenariji ljudem maže oči … Ni čarobne palice, ki bi lahko Slovenijo čez noč naredila za suvereno in efektivno državo. Na to smo v LDS vseskozi opozarjali, prav rotili smo vlado, naj ne blefira z umišljenimi scenariji, naj ne zganja križarskih vojn z drugačne mislečimi, naj opusti svojo vzvišeno, skoraj ignorantsko pozo do drugih jugoslovanskih republik, naj raje vzame pamet v roke in ravna razumno in zrelo.«
Zvesti Jugoslaviji 1991
Školč je zahteval, da skupščina razpravlja o Markovićevem govoru in njegovih ponudbah Sloveniji. LDS, SDP in socialisti so menili, da se rok 26. junij lahko razume kot začetek razdružitvenega procesa in oblikovanja novega dogovora o bodoči jugoslovanski skupnosti. To stališče so v svojih komentarjih in prispevkih propagirali tudi novinarji, ki so bili v idejnem sozvočju s takratno opozicijo. Da bi lahko šlo za usklajeno akcijo z Markovićem, lahko sklepamo na podlagi podobnega dogajanja na sosednjem Hrvaškem, kjer so se prav tako v vladajoči HDZ pripravljali na osamosvojitev države hkrati s Slovenijo, medtem ko si je opozicija prizadevala za ohranitev Jugoslavije. Predsednik hrvaške SDP Ivica Račan je takrat izjavil, da mora »Hrvaška po mirni poti stopiti z drugimi v zvezo suverenih držav«.
Hrvaški prenovljeni komunisti so na zasedanju hrvaškega sabora 18. junija, ki je trajalo do razglasitve neodvisnosti obeh držav, zahtevali, da se točka o popolni osamosvojitvi Hrvaške in postopnem razdruževanju dopolni s predlogom o preoblikovanju hrvaške države v članico bodoče skupnosti suverenih republik. Zato verjetno ni naključje, da je tudi v slovenski skupščini socialist Jože Smole tik pred razglasitvijo samostojne Slovenije predlagal enajst amandmajev k ustavnemu zakonu, med drugim: »Republika Slovenija se zavzema za oblikovanje skupnosti suverenih republik Jugoslavije, izraža pripravljenost za dogovor o trajnih in institucionalnih oblikah sodelovanja, vštevši ureditev medsebojnih odnosov v morebitni jugoslovanski konfederativni ali gospodarski skupnosti.«
Pomenljiv je tudi odlomek iz knjige nekdanjega italijanskega državnega sekretarja Piera Fassina Per Passione (Iz strasti), v kateri se takole spominja svojega obiska v Sloveniji ob razglasitvi samostojnosti: »Slovenci so prosili, naj jih ne bi pustili samih, pri čemer so rotili italijansko in evropsko levico, naj neodvisnosti bivših jugoslovanskih republik ne podarita desnici.« Ribičič je leta 2003 za POP TV dogodek zanikal takole: »Moram reči, da je to pisano precej nenatančno, vsekakor se na dan osamosvojitve ni srečal z menoj niti z Milanom Kučanom, ki je bil takrat predsednik predsedstva. Res pa, da sem se jaz z njim sestal šestkrat v pol leta, pred osamosvojitvijo in med njo in da se je vsaj dvakrat sestal z njim tudi predsednik Kučan.«
Od godbe na pihala do Robinzonov
Kako težko so se v SDP (pozneje ZLSD, danes SD) poslovili od Jugoslavije, pričajo tudi najbolj dramatične izjave nekaterih njihovih veljakov. Lev Kreft, ki je leta 2002 kandidiral za predsednika Slovenije (prejel je 2,25 odstotka glasov), je dva dni pred razglasitvijo slovenske samostojnosti v beograjski Borbi razglabljal, da se v Sloveniji čuti fašistoidnost in da prihaja novi totalitarizem. Dva dni pred tem pa je v glasilu Evropa zapisal: »Tesno zaprte meje, živcirajoča prisotnost armade, z osamosvojitvijo razglašena za tujo okupacijsko silo, brezvredni denarni papirčki, potni listi zbirateljsko-suvenirske vrednosti, bančni kolaps v trajno nezaupanje, socialno sesutje, beda tretjega sveta, skratka Slovenija bi z odhodom iz SFRJ prišla nekam na sredino afriškega kontinenta. Kar bi od programa samostojne Slovenije še ostalo, bi se dalo opisati kot zakonito ponavljajoč se ritual s pomočjo do zob oboroženih godb na pihala.«
Še huje so po samostojni Sloveniji tolkli člani Socialdemokratske unije (SDU), ki je bila izpostava Markovićeve Zveze reformnih sil. Milan Balažic, ki je danes veliki liberalec, je kot član CK ZKS-SDP pred volitvami leta 1990 grozil z JLA, če se bo Slovenija hotela osamosvojiti: »Vojska bo namreč ravnala po svoje, za sabo pa ima ustavo, ki ji omogoča posredovanje. To avanturo Demosa pa bomo morali plačati prav vsi.« Pozneje je kot poslanec skupščine večkrat opozarjal pred slovensko različico militarizma (to naj bi bilo oboroževanje TO za obrambo domovine!). Zaradi vnete privrženosti Jugoslaviji je iz SDP prestopil v SDU in bil celo njen podpredsednik.
SDU je vodil Rastko Močnik, v njej pa so se zbrali tudi takratni podpredsednik Markovićeve vlade Živko Pregl in jugominister Rado Bohinc, Jože Osterman in Marko Bulc, nesojeni jugopredsednik, ki ga je leta 1989 premagal Drnovšek. Bulc je obsodil »zločinsko manipuliranje, če ljudje niso seznanjeni s posledicami ter se bodo z njimi seznanili šele, ko jih bodo občutili, tedaj pa bo prepozno … Če se ne bomo prej sporazumeli z Jugoslavijo, bomo postali Robinzoni. Obstal bo telefonski promet, vozila bodo obstala pred mejo. Kaj bomo potem po kolenih hodili v Beograd, da bomo nato taka dovoljenja spet dobili? Čista utvara je, če mislimo, da bomo samostojni brez povezave z drugimi deli Jugoslavije, pa da se tam ne bodo branili in nam ta trg zaprli.«
Podobno je svaril tudi Živko Pregl: »Kaj lahko se zgodi, da bo zvezna vlada odcepitev Slovenije označila za protiustavno. Če bi npr. zvezna administracija preklicala veljavnost potnih listin, izdanih v Sloveniji, v tujino sploh ne bi smeli potovati, dokler ne bi imeli svojih in dokler Slovenije ne bi priznali. Takšno tveganje ne bi nikomur koristilo, slovensko gospodarstvo pa bi imelo veliko škodo.«
Sodelavci okupatorja
Seveda ni presenetljivo, če se večina teh jugonavijačev ni želela udeležiti slovesnosti ob razglasitvi samostojne in neodvisne Slovenije. Pred tem je slovesnost Jaša Zlobec označil za cirkus, s katerim se sramotimo pred tujino in drugimi deli Jugoslavije, Školč se je norčeval iz Kacinovih kresov, ki jih opazujejo tudi vesoljci v orbiti, Franco Juri pa je rekel, da ga na razglasitvi neodvisnosti že ne bo, ker se ne strinja z mejami v Istri in »necivilizacijskimi osamosvojitvenimi ukrepi.« Opozicija se tudi ni udeležila zborovanja 31. maja (1991) v podporo osamosvojitvi, ki ga je predsednik socialistov Viktor Žakelj primerjal z jogurtno revolucijo. Pozneje so vsi ti ljudje na proslavah ob dnevu državnosti sedeli brez sramu v prvih vrstah.
Osamosvojitveno proslavo so preletela jugoslovanska vojaška letala, in še preden so udeleženci tega zgodovinskega dogodka zaspali, so po naši domovini že gomazeli tanki okupatorske JLA. Takrat je upor proti njej vendarle odobril tudi predsednik Milan Kučan kot vrhovni poveljnik slovenske vojske. Verjetno je zaradi tega takrat srečala pamet večino levičarjev, ki so dotlej prisegali na Jugoslavijo. Izjema je seveda Školč, ki je celo 27. junija, torej na prvi dan vojne, na seji poslanskega kluba LDS predlagal sklep v dveh točkah: »Prvič, takoj morata odstopiti Lojze Peterle in Janez Janša, ker sta nesposobna in ker sta slovenskemu narodu lagala, da ne bo vojne, in drugič, obsoditi je treba grobo kršitev človekovih pravic, ker TO za barikade uporablja civilna vozila.« Najbrž bi LDS tudi to sprejela, če tega ne bi preprečili Mile Šetinc, Pavel Gantar in Slavoj Žižek. Podrobneje je ta dogodek opisal Danilo Slivnik v knjigi Sto osamosvojitvenih dni, zaradi česar ga je LDS tožila in tožbo izgubila.
Najbrž so v sozvočju s Školčevimi privrženci tudi v ljubljanskem Dnevniku obsojali obrambo domovine. Glavni urednik Milan Meden je 28. junija v komentarju Vojščaki očital vsem, ki se bojujejo, češ da nasprotujejo načelu svobodne presoje. Komentator Veno Karbone, za katerim se je skrival Neven Borak, pa se je v komentarju Vojna napoved zgražal nad tem, kako je bil miroljuben predsednik pripeljan v razmere, da je ukazal uporabo orožja. Borak je bil svetovalec predsednika Kučana, nato premierja Drnovška, nazadnje direktor Agencije za trg vrednostnih papirjev.
Vojna in mir
Morda so v jugoslovanskem vrhu, ko so se odločili za vojaško agresijo na Slovenijo, računali na svoje tovariše, s katerimi se je dva tedna pred osamosvojitvijo Slovenije skrivaj sestal premier Ante Marković, ki je formalno dal ukaz za zasedbo mejnih prehodov v Sloveniji. Težave pa so nastale, ker so se slovenski teritorialci uprli vojaški agresiji. Kljub nagajanju jugonostalgične opozicije je slovenski vojski vendarle uspelo zbrati dovolj sredstev za obrambo. Slovenskih prebivalcev niso prestrašili niti gomazeči tanki niti preteči lističi, ki so jih metali iz jugoslovanskih letal. Enega je prejela vlada pod vodstvom Lojzeta Peterleta, pod dopis je bil podpisan jugogeneral slovenskega rodu Konrad Kolšek, takratni poveljnik petega vojaškega območja, končal pa se je v polomljeni slovenščini: »Vsaki otpor bo zlomljen, za posledice pa bodo odgovarjali naredbodajalci in izvršitelji.«
Teritorialci so uspešno ustavili agresij jugoslovanske armade na Slovenijo, po mirovnem sporazumu se je njena soldateska umaknila iz Slovenije. Ključne položaje v samostojni Sloveniji so prevzeli ljudje, ki so ji pred tem nasprotovali, saj je že pol leta pozneje razpadla koalicija Demos, ki je izpolnila svojo zgodovinsko poslanstvo. Nekdanji demosovci, zagovorniki osamosvojitve, ki so se jim pridružili, so dobili stranske vloge. Tisti, ki se jim niso, so ostali v opoziciji in so obsojeni na večno prekletstvo v medijih, te še vedno obvladujejo ljudje, ki so nekoč nasprotovali samostojni Sloveniji.
Jožef Školč je postal predsednik državnega zbora in minister za kulturo, Franco Juri je bil veleposlanik v Španiji in na Kubi (zdaj je direktor Pomorskega muzeja Piran), Jaša Zlobec veleposlanik v Belgiji (umrl je leta 2011), Milan Balažic je bil donedavnega veleposlanik v Avstraliji, Rado Bohinc je bil minister za znanost in nato za notranje zadeve (zdaj je dekan FDV, pred tem je bil rektor primorske univerze), Roman Jakič je bil še nedavno obrambni minister, Ciril Ribičič ustavni sodnik, Vika Potočnik ljubljanska županja, Živko Pregl predsednik uprave Mercatorja (umrl leta 2011). Milan Kučan pa je zmagal tako rekoč na vseh možnih predsedniških volitvah in še danes velja za najvplivnejšega slovenskega politika.