Deset let in pol je bil star upokojeni književnik in kritik, zdaj ljubljanski mestni svetnik Peter Božič iz stranke Zares, ko se je Josip Broz Tito lotil morda najbolj spornega politično-vojaškega podviga v svojem življenju. To dolgo zamolčano, širši slovenski javnosti in mladi generaciji še vedno prikrivano poglavje medvojnega življenjepisa človeka, ki si je ob smrti v nekaterih levičarskih svetovnih sredstvih množičnega obveščanja prislužil naziv poslednjega velikana antihitlerjevske koalicije, so zgodovinarji docela osvetlili razmeroma pozno, zagotovo pa prepozno, da bi bil gospod Božič, bivši interniranec, voljan z novimi odkritji načeti že okostenelo podobo ljubljenega samoupravnega diktatorja, oblikovano v njegovi glavi. Kar je škoda, saj bi sicer pobude o vnovičnem poimenovanju ene od pomembnih ljubljanskih cest po Titu ne začel udejanjati skoraj natanko 66 let od trenutka, ko sta šele Hitler in Ribbentrop preprečila vrhovnemu poveljniku jugoslovanskih partizanov uresničitev načrta, ki ga ne bi samo spremenil v okupatorjevega kolaboranta, temveč bi tudi za potek NOB v Sloveniji imel nepredvidljive posledice. Poglejmo dejstva.
V začetku marca 1943 so partizani med boji ob Neretvi zajeli majorja Arthurja Streckerja, komandanta bataljona v sestavi nemške 117. pehotne divizije. Na Titov ukaz je po zaslišanju v vrhovnem štabu pristal, da svojim nadrejenim napiše sporočilo in predlaga sestanek najvišjih predstavnikov obeh strani. Natančna vsebina ni znana, vendar je moralo majorjevo pismo vsebovati precej več kot le pobudo za izmenjavo ujetnikov, kar se sicer ne bi zgodilo prvič. Divizijsko poveljstvo ga je namreč poslalo v Zagreb, od koder je 10. marca v partizanski glavni stan prispel pozitivni odgovor samega generala Glaisa von Horstenaua, nemškega vojaškega pooblaščenca na Hrvaškem.
Da bo v morebitnih pogajanjih šlo za izjemno pomembne stvari, je dala slutiti tudi sestava partizanske delegacije, v katero je Broz imenoval člana politbiroja Milovana Djilasa, poveljnika prve proletarske brigade in diplomanta Sorbone Kočo Popovića ter pravnega strokovnjaka VŠ Vlada Velebita. Vsi trije so poleg Rankovića, Kardelja, Pijade in še nekaj danes manj znanih imen sodili v tedanji najožji vrh komunističnega odporniškega gibanja na jugoslovanskih tleh. Nadaljnji potek dogodkov le potrjuje usodnost tem, ki jih je načela trojica partizanskih odposlancev. Kajti niti prvega srečanja 11. marca v Gornjem Vakufu niti drugega štiri dni pozneje v Sarajevu se z nemške strani niso udeležili dovolj kompetentni ljudje, da bi lahko odločali o dveh točkah od treh, v katere je svoje ideje prelil Tito. Poleg vzajemnega vračanja ujetnikov je, skladno z mednarodnim pravom, znova zahteval za enote NOV priznanje statusa regularne vojske, v skrivnostni in dolga desetletja zanikani tretji sklop pa je strnil zamisli, ki jih je v še ohranjeni zapisnik uvodnega sestanka v nemškem jeziku narekoval sam Velebit.
A najbolj nazorno povzete so v šokantnem memorandumu obveščevalnega oficirja vermahta, namenjenem von Horstenauu in generalpolkovniku Alexandru Loehru, poveljniku celotnega jugovzhodnega (balkanskega) zasedbenega območja. Slovenskim bralcem jih je leta 1999 prvi predočil že pokojni ekonomist dr. Aleksander Bajt v sijajni dokumentarni knjigi Bermanov dosje. Takole piše: »Pod točko 3 poveljstvo NOV Jugoslavije predlaga ustavitev sovražnosti med Wehrmachtom in NOV, ker a)… bi bilo glede na položaj, nasprotnike in interese to v obojestransko korist … Nemško poveljstvo in delegacijo VŠ NOV naj opredelita svoji stališči do morebitne določitve cone nenapadanja, v kateri bi se partizani nemoteno bojevali le proti četniškim silam, kajti b) NOV Jugoslavije šteje četnike za glavne sovražnike.« V memorandumu, ki še ni omenjal naknadnega (in začasno uresničenega) Titovega privoljenja, da bo ustavil diverzije na progi Zagreb–Beograd, torej eno od redkih strateških aktivnosti na teritoriju Jugoslavije, pa je zapisano, da bi se partizani borili tudi proti Angležem in Američanom, če bi se ti izkrcali v Dalmaciji.
To sta Djilas in Velebit večkrat posebej poudarila v nadaljevanju pogajanj od 22. do 29. marca v Zagrebu, kamor sta pripotovala z avtomobilom in vlakom. Josipa Broza je namreč zgodaj spomladi 1943 grabil skoraj paničen strah ob informacijah o Churchillovi zagretosti za invazijo v južni bok Hitlerjeve evropske trdnjave, saj bi mu prihod zaveznikov najbrž onemogočil doseči končni in najsvetejši cilj – izpeljati komunistično revolucijo po boljševiškem vzoru in prevzeti oblast v Jugoslaviji. Kot kažejo dognanja zgodovinarjev, bi se zanj po potrebi povezal celo s hudičem, zagotovo pa bi brez zadržkov zabodel nož v hrbet že od prej osovraženim zahodnim imperialistom. Niti neizogibni razkol v borčevskih vrstah zaradi kolaboracije »vrhuške« in nepokorščina ali množično dezerterstvo partizanov, ki so v nasprotju z manjšinskimi partitomani smisel oboroženega boja videli v pregonu okupatorjev in osvoboditvi domovine, se mu očitno ni zdel prehudo tveganje. Od izdajalske nakane ga ni odvrnila niti svarilna Stalinova radijska depeša, temveč šele Hitlerjev zunanji minister Ribbentrop osebno.
Eden najbolj fanatičnih nacističnih funkcionarjev je iz poročil veleposlanika v Zagrebu Kascheja zvedel, da potekajo pogovori s komunističnimi uporniki ter da si skušajo pragmatični vojaki po Himmlerju izposlovati možnost za sklenitev ponujenega pakta. Dne 29. marca je v žolčni brzojavki prepovedal dialog o čemerkoli, razen o brezpogojni predaji, 21. aprila pa dokončno upihnil upe čakajočega Velebita, ko je ukaz ponovil in dodal Hitlerjevo mnenje o banditih, ki si zaslužijo le kroglo.
Tito je prav do smrti odločno zavračal vsa vprašanja in namige, ki so se pojavljali v tujih medijih ob razkritju čedalje več dokumentov, ki so ga kompromitirali. Slavni Koča Popović se je kljub prezgodnji odstranitvi s političnega prizorišča skril v oklep konspirativnosti in v dnevniških memoarih trdil, da so se z Nemci menili le o izmenjavi ujetnikov. Odpadnik Milovan Djilas je dolgo tajil svojo udeležbo v sramotnem odposlanstvu, leta 1970 pa zapisal, kako so nasprotnika snubili tudi s prostodušno trditvijo, da bodo udarili po Angležih, če bi ti vdrli v Dalmacijo. Dr. Vladimir Velebit, kasneje ugledni diplomat prozahodnega kova, se je očitno sramoval vloge, ki jo je odigral v Titovem rovarjenju z letnico 1943. Kot je ob njegovi smrti v Delu razodel zgodovinar dr. Jože Pirjevec, V. V. o zadevi ni želel niti govoriti niti v knjigi pojasniti ozadij in nerazčiščenih dilem. Morda bo umno razlago prispeval Peter Božič, ko bodo prerezali vrvico ob krstu ulice zvenečega imena.