V noči na petek je v 77. letu starosti umrl slovenski pisatelj in dramatik Peter Božič. Novico so potrdili na ljubljanskem mestnem svetu, katerega član je bil, Študentska založba pa ga je že označila za enega zadnjih ustvarjajočih predstavnikov morda najpomembnejše literarne generacije po II. svetovni vojni, rojene okrog leta 1930.
"Ta generacija je skozi revije Beseda, Revija 57 in Perspektive, predvsem pa z lastnimi teksti z naglim rezom približala domačo ustvarjalnost sočasni evropski praksi, prežeti z modernizmom in eksistencializmom. Božičev delež v tej zgodbi je izjemen. Njegove drame so odpirale teatrske horizonte, njegova proza je zarezala v slovensko psihopatologijo kot skalpel. Očeta Vincenca smrt je eno najbolj pretresljivih pričevanj o drugi svetovni vojni nasploh. Nedavno je v zbirki Beletrina izšla njegova drama Šumi," so sporočili z založbe.
Peter Božič, rojen 30. decembra 1932 na Bledu, je osnovno šolo obiskoval v Novem mestu in Mariboru, med II. svetovno vojno je bil deportiran v Nemčijo. V Ljubljani je študiral gozdarstvo, nato slavistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Krajši čas je bil bibliotekar na Jesenicah in učitelj v Krvavi peči na Dolenjskem, nato samostojni književnik, časnikar, uslužbenec pri ZKOS, nato na ministrstvu za kulturo.
Bil je tudi urednik revije Mentor. Med njegova zgodnja dela sodijo kratka besedila, katerih značilnost je njihova pravljična in poetična obarvanost. Ni bil zgolj avtor proze, izjemen je tudi njegov opus na področju dramatike, skozi katero je skušal iskati odgovore na vprašanja o smislu življenja in bivanja. Ustvarjalen je bil vse življenje.
V romanih je razčlenjeval eksistencialistično občuteni, ogroženi, razkrojeni, groteskni svet ljudi na obrobju družbe ali v okoliščinah medvojnega pregnanstva, hkrati pa vnašal v slovensko pripovedništvo modernistične prvine. Tudi za njegove drame je, kot navaja leksikon Osebnosti, značilen premik k modernizmu, v dramatiko absurda, v odkrivanje postvarelosti in igre, s čimer je utiral pot reizmu in ludizmu.
Med Božičevimi proznimi deli so Izven, Na robu zemlje, Jaz sem ubil Anito, Zemlja, Na njeni travi, Očeta Vincenca smrt, Človek in senca (1990), Zdaj, ko je nova oblast, med dramami pa Človek v šipi, Zasilni izhod, Križišče, Vojaka Jošta ni, Kaznjenci, Dva brata in Komisar Kriš.
Božič je med drugim leta 1972 prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 2002 pa je prejel državno odlikovanje, srebrni častni znak svobode RS.
V obdobju po upokojitvi je kot član mestnega sveta mestne občine Ljubljana največ svoje pozornosti namenil razvoju kulture in športa v Ljubljani. Bil je predsednik odbora za kulturo in raziskovalno dejavnost, sodeloval je pri številnih projektih razvoja infrastrukture s področja kulture in raziskovanja v Ljubljani, kot so Slovanska in Bežigrajska knjižnica, Hiša eksperimentov, obnova Turjaške palače oziroma novega Mestnega muzeja Ljubljana, obnova Kina Šiška in drugi.
Na mestnem svetu je bil tudi predsednik komisije za poimenovanje ulic in naselij, član komisije za pobude meščanov, član sveta javnega zavoda Mestne knjižnice Ljubljana, član sveta Mestnega gledališča Ljubljanskega in član sveta Doma starejših občanov Bežigrad. Bil je tudi podpredsednik združenja Les Recontres, ki povezuje izvoljene občinske in regionalne funkcionarje, pristojne za področje kulture, ter lokalne in regionalne uslužbence, ki se poklicno ukvarjajo s kulturo iz nekaj manj kot 300 mest in regij iz skoraj vseh evropskih držav.
Žalna seja ljubljanskega mestnega sveta za članom Liste Zorana Jankovića bo v ponedeljek, 13. julija, ob 13. uri v Veliki sejni dvorani Mestne hiše, so sporočili z Magistrata. Žalna knjiga bo za javnost odprta v Klubu 11 Mestne hiše v ponedeljek, 13. julija, od 13.30 do 16. ure in nato vsak dan do pogreba od 9. do 16. ure.