S tem daje Cerkev negativni zgled tudi desnici, saj ji ne ponuja moralnega temelja, temveč druga drugi vedno znova dajeta moralno potuho. Tudi zato iz desnice ni nič.
Moralni bankrot Cerkve je najočitnejši iz afere z mariborsko nadškofijo. Prejšnji teden je višje sodišče že drugič pravnomočno obsodilo nekdanjega ekonoma te nadškofije Mirka Krašovca v zadevi Betnava zaradi napeljevanja h goljufiji v škodo EU. Ponovna obsodba Krašovca je zgolj delček v širšem mozaiku moralnega bankrota slovenske cerkve, povezanega s finančnimi aferami mariborske nadškofije, v katerih je bilo oškodovanih tudi 65 tisoč malih delničarjev. Od izbruha afere namreč predstavniki Cerkve nenehno skušajo najprej omiliti svojo odgovornost in prevaliti krivdo na druge. Njihova opravičila so poceni in lažna, saj z dejanji pričajo, da se ni nič spremenilo.
Tudi kazni so v posmeh konceptu pravičnosti, ki ga Cerkev domnevno zagovarja. Razen za Krašovca, za cerkvene dostojanstvenike kazni dejansko ni, čeprav jo obesijo na veliki zvon kot začetek novega obdobja v zgodovini. Začasni umik nekaterih dostojanstvenikov v aferi z mariborsko nadškofijo, denimo ljubljanskega nadškofa Antona Stresa, so celo razglasili za začetek moralne prenove Cerkve! Vse to je bil le pesek v oči, saj psi lajajo, cerkvena karavana gre naprej. Stres, ki je na papeževo »priporočilo« odstopil 2013, je rehabilitiran. Lani poleti ga je nadškof Stanislav Zore imenoval za rektorja Katoliškega inštituta. Letos ga je Peterletov sin Ožbej Peterle kot sourednik knjige Slovenija in pika! (2016) še dodatno rehabilitiral, saj je v intervjuju o aferi v nadškofiji na 22 straneh namenjeno le 19 vrstic Stresovega odgovora, ki je poln izmikanja in sprenevedanja. O vsem drugem je Stres na dolgo in široko razglabljal, le o lastni odgovornosti ne. Krivi so vedno drugi, kajne?
Za moralni bankrot Cerkve so odgovorni tudi dežurni moralisti kot Ivan Štuhec. V intervjuju za Dnevnikov Objektiv (17. 8. 2013) je relativiziral afero, češ da se je Cerkev zapletla v kriminal oz. po Štuhecu »finančne čarovnije«, ker država ni poskrbela za sistem financiranja Cerkve. Če bi dobili denar od države, se torej ne bi ukvarjali s kriminalom? In ta Štuhec se ima za moralnega teologa?!? Ko trči ob vprašanje odgovornosti in krivde, se raje zateče k priročnim konstruktom – od papeža do »sivih stricev«, medtem ko je papeževo kazen, zahtevo po odstopu nadškofov Stresa in Marjana Turnška, označil za prehitro in prehudo. In potem se Štuhec čudi, da se ljudje vedno manj obračajo na Cerkev za moralno in duhovno vodstvo.
K moralnemu bankrotu Cerkve prispeva tudi sedanji ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore. Kako naj ljudje verjamejo v Boga in zaupajo Cerkvi, če se je Zore letos julija pri Ruski kapelici priklonil tiranu Putinu, ki je zaradi teptanja človekovih pravic v Rusiji in agresije na Ukrajino na črnem seznamu organizacije Human Rights Watch? Ta teden se je isti Zore v nagovoru ob sveti maši za žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov spomnil zla, ki so ga povzročili nekdanji tirani, hkrati pa je ponovno spregledal, da je prav Putin eden zadnjih tiranov v Evropi, ki tukaj in zdaj izvaja zločine proti človeštvu, vendar Zore proti njemu ni dvignil glasu.
Ravno nasprotno, Zore je v svojem govoru za veliki šmaren na Brezjah (15. 8. 2016) v levičarski maniri obsodbo zločinov tiranov razlagal kot lažno pravičništvo in nerazumevanje?!? Hkrati taisti »razumevajoči« Zore nima nobenega razumevanja znotraj lastne kulture in celo znotraj same desnice. Ker ga motijo politične razlike na slovenski desnici, se protestno ni udeležil proslave VSO Za mojo Slovenijo na letošnji dan državnosti, češ da ni bilo enotnosti med pomladnimi strankami. Gre za politikanstvo par excellence!
Največ je k moralnemu bankrotu Cerkve prispeval kardinal Franc Rode, ki se po eni strani brati s komunisti in njihovimi nasledniki, po drugi pa jih nenehno napada. Na to sem opozorila v kolumni Škandal! Kučanov Janez Škrabec in kardinal Franc Rode sta sprevrženi par (glej). Pri tem je najhuje, da Rode svoji ideologiji sovraštva, zaradi katerega je Cerkev izgubila večino simbolnega kapitala, hinavsko pravi celo ljubezen v izdaji Intervju 2016. Hkrati v tem intervjuju od Rodeta nismo izvedeli, zakaj kar naprej napada komunizem in ga krivi za vse zlo, čeprav je imel v komunizmu prisrčne stike z Zdenkom Roterjem, o čemer ta piše v knjigi Padle maske (2013).
Roter namreč ni bil samo Kučanov dolgoletni svetovalec, temveč v propadlem komunizmu tudi pripadnik SDV, določen za nadzor Cerkve in duhovnikov! V knjigi Roter še poroča, da je imel Rode v samostojni Sloveniji tudi pakt o nenapadanju z zadnjim šefom partije, Kučanom. Kljub vsem tem obremenilnim dejstvom je Rode v svoji pridigi v Šentjoštu nad Horjulom 10. julija letos spet zlival gnojnico po komunizmu ob bučnem aplavzu najbolj zadrtih desničarjev, ki ga tudi tokrat niso vprašali o njegovem bratenju s komunisti in Roterjem.
Slovenska desnica je tudi zaradi negativne in hinavske vloge Cerkve v samostojni državi politični invalid. Namesto trdne in dosledne moralne osnove Cerkev desnici ponuja nedoslednost, dvoličnost, dvojna merila za »naše« in »njihove« in neskončno potuho najbolj zavrženim dejanjem. Zato bi bila za prenovo slovenske desnice potrebna dokončna ločitev Cerkve in države ter seveda Cerkve in desnice.