Predsednika ustavnega sodišča kolegi izberejo med sabo sami, vrhovnim sodnikom pa to ni dano. Povedali so svoje mnenje, podprli (tudi brez obrazložitve) kolega vrhovna sodnika Vladimirja Horvata in Rudija Štravsa (slednjemu so dali prednost), ki pa sodnega sveta nista prepričala. A ne le njega, na seji sveta je sodeloval tudi pravosodni minister Goran Klemenčič. Ker se je očitno strinjal z »mnenjem« sveta – drugače bi predlog za Štravsa ali Horvata poslal v državni zbor – lahko utemeljeno domnevamo, da ga je tudi tako ali drugače sooblikoval. In da pogledi obeh kandidatov niso bili skladni z ministrovimi predstavami o spremembah, ki jih načrtuje tudi v sodstvu. Ne eden ne drugi ni bila njegova (politična) izbira.
Vrnitev Betettove
Sledil je ogorčen odziv vrhovne sodnice Barbare Zobec. Sodnemu svetu je očitala, da je ponižal vrhovne sodnike, izničil njegovo samostojnost in neodvisnost. Še več, sodni svet je bil rojen, da je bil ugrabljen, je ponovila za predstojnikom katedre za ustavno pravo na Masarykovi univerzi v Brnu. Prepričana je, da bodo novembra za začasno predsednico postavili zdajšnjo podpredsednico Nino Betetto »v upanju, da bo naslednje leto postala prava predsednica«. Betettova je namreč pred Parlamentarno skupščino Sveta Evrope krepko pogrnila kot kandidatka za sodnico Evropskega sodišča za človekove pravice. Zdelo se je razumljivo, da se zato tudi ni potegovala na nobenem od dveh razpisov za predsednico vrhovnega sodišča. Zobčeva je protestirala tudi zoper medijske pozive, »naj vrhovni sodniki strnemo vrste in izberemo pravo kandidatko«. Z drugimi besedami, tista »prava« kandidatka naj bi bila Betettova, govori pa se tudi o njeni dobri prijateljici.
Pojasnilo, ki to ni
Pred šestimi leti je sodni svet potrdil za kandidata podpredsednika vrhovnega sodišča Marka Šorlija, še prej pa je ostal brez podpore kolegov vrhovnih sodnikov na občni seji. Ne glede na to je pravosodni minister Aleš Zalar njegovo kandidaturo poslal v parlament (mnenje namreč formalno ni zavezujoče), kjer pa je prepričljivo pogorel. Zakaj, pravzaprav nismo zvedeli, kot tudi ne, zakaj so bili pred tem proti njemu vrhovni sodniki. Ostal je priokus, da za politiko pač ni pravi in je bilo le še vprašanje, kje mu bo spodletelo.
Sodni svet mnenja, zakaj ni podprl Štravsa in Horvata, prav tako ni obrazložil. Sledila je ostra kritika dekana Fakultete za evropske in državne študije Mateja Avblja v Financah (demokratična javnost ima po njegovih besedah pravico vedeti, zakaj je bil zavrnjen kandidat za predsednika vrhovnega sodišča in povožena občna seje vrhovnega sodišča), zato je predsednik sveta Marko Novak spisal pojasnilo, ki pa spet ni obrazložitev. Krepka polovica skopega besedila je zgolj navajanje pristojnosti predsednika vrhovnega sodišča iz zakona o sodiščih, v vsebinskem delu pa zatrjuje le, da sta bila programa kandidatov »usmerjena bolj v izboljšanje dela vrhovnega sodišča, člane sodnega sveta pa so zanimali pogledi kandidatov na vprašanja, ki se nanašajo predvsem na delo sodišč prve stopnje«. Potem ko je Novak zapisal, da je bil na pogovoru s kandidatoma prisoten minister za pravosodje Goran Klemenčič, torej je bil seznanjen z njunimi odgovori na dodatna vprašanja, je opozoril, da sodni svet od kandidatov »upravičeno pričakuje izdelana stališča glede mreže sodišč, predvidene uvedbe enotnega prvostopenjskega sodnika, ukrepov za izboljšanje kvalitete sojenja in ostalih strateških vprašanj«.
Avbelj: minister pritrdil arbitrarnosti sodnega sveta
Avbelj, ki ima dogajanje glede imenovanja predsednika vrhovnega sodišča za »veliko pravniško mizerijo«, v izjavi za Reporter opozarja, da je treba vztrajati pri zahtevi, da mora sodni svet vse svoje odločitve, vključno z mnenji, obrazložiti. Če zavrne kandidata, ki ga je z večino predlagala občna seja vrhovnega sodišča, mora biti taka odločitev še posebno utemeljena. Če ni, in tudi novo obveščanje javnosti po spletu po njegovem mnenju ni obrazložitev mnenja, je ravnanje sodnega sveta arbitrarno in zato v pravni državi nedopustno. Za Avblja prisostvovanje ministra za pravosodje na seji sveta ni nič neobičajnega in gre za možnost, ki jo poslovnik tega organa izrecno predvideva. »Tako ravnanje ministra gre zato pozdraviti. Grajo pa si zasluži njegov odziv, v katerem je z zahtevo po ponovitvi razpisa pritrdil arbitrarnemu ravnanju sodnega sveta, namesto da bi ga obsodil in sam prevzel politično odgovornost – za to navsezadnje gre – in v državni zbor poslal kandidata, ki je po njegovem mnenju najboljši. Če minister tega ni zmožen storiti, potem res ne vem, zakaj imamo volitve, na katerih se demokratični glasovi pretvorijo v mandat poslancem, vladi in posameznim ministrom, ko ti zadnji tega mandata očitno ne izvršujejo.«
Priložnosti ob zamenjavah ustavnih sodnikov
Poglejmo še na drug konec vrha sodne oblasti. Ustavno sodišče bosta kmalu zapustila Miroslav Mozetič in nato Marta Klampfer, namesto njiju na Beethovnovo prihajata že izvoljena vrhovni sodnik Marko Šorli in docentka Špelca Mežnar z Mednarodne fakultete za družbene in poslovne študije v Celju. Naslednje leto poteče mandat še ustavnim sodnikom Mitji Deisingerju, Jasni Pogačar, Ernestu Petriču in Janu Zobcu. Poziv za zbiranje predlogov možnih kandidatov za ta štiri prosta mesta ustavnih sodnikov je predsednik republike objavil v petek. Od sedanje sestave ostajata Jadranka Sovdat (devetletni mandat ji poteče konec leta 2018), Etelka Korpič - Horvat (mandat poteče leta 2019) in Dunja Jadek Pensa (poteče leta 2010).
Koalicija ima torej dovolj časa (potem se, se govori v državnem zboru, lahko tudi razpusti), zato nas pravzaprav ni presenetilo, ker so se v njej kar na glas veselili ob priložnosti, ki jih prinašajo zamenjave ustavnih sodnikov in sodnic. Tako si je poslanka SMC Jasna Murgel, ki ji miruje funkcija okrožne sodnic, ob propadu novele zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih lani na facebooku dala duška: »… Bomo delali naprej. Eno leto hitro mine. Bomo vmes zamenjali US.« Z drugimi besedami – nastavili bodo prave sodnike, ki bodo ustavili morebitno novo zahtevo za referendum.
Potem še Zalar, nekdanji pravosodni minister
Poslanka vladajoče stranke je morala svojo odkritosrčno domislico zbrisati, priznala je, da je stavek o menjavi sodnikov »nerodno zapisala« in prisegla, da absolutno spoštuje ustavno sodišče in njegove presojo. Nobenega razloga ni za kadrovski cunami ali za izbiranje novih ustavnih sodnikov le po političnih preferencah, je še dodala. Ne glede na posipanje s pepelom je bila puščica izstreljena, ni je mogoče pospraviti nazaj v tulec. Drugo je poslal nekdanji pravosodni minister LDS in predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča Aleš Zalar. »Slovenija je diskriminacijo družbenih manjšin na podlagi spolne usmerjenosti obdala z bodečo žico. Prereže jo lahko le nova sestava ustavnega sodišča,« je zapisal na družabnem omrežju. Da se v koalicijski večini menijo o nastavitvi politično primernih ustavnih sodnikov, ne gre dvomiti. Razočaranje po referendumskem izidu ga je le razkrilo. Izgovarjanje, da so kritizirali le njihove odločbe, je neprepričljivo.
Ali ustavno sodišče v Sloveniji prevzema oblast?
Da je za koalicijo (vsaj njen del) moteča sedanja sestava ustavnega sodišča, so pokazali tudi odzivi na odločbo ustavnih sodnikov, s katero so odločili, da morajo biti javno veljavni programi zasebnih osnovnih šol brez koncesije enako financirani kot programi javnih šol. Tudi javno veljavni programi zasebnih osnovnih šol morajo biti financirani stoodstotno, s čimer je koncept državnega šolstva dobil pomemben korektiv. V SD so takoj napadli: »V Sloveniji namesto parlamentarne demokracije dobivamo vladavino (ustavnih) sodnikov,« je dejal vodja njihovih poslancev Matjaž Han. Še vedno se v SD naprezajo s podporo Desusa ter opozicijskih ZAAB in ZL s spremembo ustave zaobiti odločbo ustavnega sodišča. Ko je spomladi predsednik ustavnega sodišča Miroslav Mozetič predstavljal poročilo o delo sodišča, je izrazil skrb, da so v ozadju odlaganja izvršitev odločb politični in ideološki razlogi, »morda celo z mislijo, češ, saj se bo nekaterim sodnikom iztekel mandat in bo morda potem ustavno sodišče odločalo drugače«.
Za manevri SD in njenimi so bili mediji in tudi kak politolog s FDV, denimo z mnenjem, da je ustavno sodišče postalo pomemben akter v boju za oblast, ker negativno vpliva na sodno vejo oblasti in tudi na zaupanje v politični sistem. V časopisju se je znašel naslov: Ali ustavno sodišče v Sloveniji prevzema oblast? Ali Kako je desnica ugrabila ustavno sodišče. Ne manjka spraševanja, ali se je fokus političnega odločanja preselil na Beethovnovo, kjer ima sedež najvišja sodna instanca v državi.
Varovati države pred samovoljo večine
Posamezniki v izvršni oblasti ali blizu nje imajo težave pri pojmovanju sodobne vloge ustavnega sodišča, ene od vej oblasti, ki z drugimi tvori sistem vzajemnih zavor in ravnovesij. S tem se postavljajo meje njihovi samovolji. Še enkrat se je pokazalo, da se nekateri nosilci političnih funkcij z omejevanjem oblasti, kot je po ustavi namenjeno ustavnemu sodišču, ne sprijaznijo zlahka. Primer Poljske je zgovoren. Lani prepričljivo izvoljena vlada oziroma stranka Zakon in pravičnost, ki jo vodi Jarosław Kaczyński, si je v vnovičnem osvajanju države nemudoma poželela ustavnega sodišča, nastavila svoje sodnike in spremenila zakon. Določila, da se lahko njegove sodbe sprejemajo le z dvotretjinsko večino in da se postopki ne morejo začeti takoj, pač pa šele po šestih mesecih od vložitve zahteve, in to po kronološkem zaporedju. Nedavno je tudi Evropski parlament v resoluciji opozoril poljsko vlado, da ohromitev ustavnega sodišča in odločitev vlade, da ne objavlja vseh njegovih sodb, ogrožata demokracijo, temeljne pravice in načelo pravne države.
Cerar je zahteval …
Pri nas se kaj takega (opraviti imamo z nekakšno kvazilustracijo) ne dogaja, a ravnanje koalicijski poslancev in nekateri odmevi oziroma komentarji na še vedno najbolj vročo odločbo ustavnih sodnikov glede financiranja zasebnega šolstva razkrivajo, da ima postkomunistična Slovenija pri prehodu v demokracijo, s pravo in ne le formalno pluralnostjo, nemalo zadreg. Predsednik vlade Miro Cerar je v zadnjem pogovoru na nacionalni televiziji odločno zagotovil, da je zanj kot pravnika izvrševanje odločb ustavnega sodišča absolutna prva stvar. »Zahteval sem, da gre ministrica naprej z zakonom, ne glede na to, da soglasja v koaliciji zanj ni. Potem pa upam, da bo v državnem zboru zakon dobil dovolj glasov in bo sprejet. Ustavna odločba mora biti uresničena.« Kmalu bomo lahko spoznali, ali so verodostojne njegove besede, da »pravna država je in bo vedno ostala moj cilj«.