Na današnji glavni obravnavi pred 3-članskim senatom Okrožnega sodišča v Krškem, ki mu je predsedoval okrožni sodnik svetnik Gojmir Pešec, je bil novinar Reporterja Jože Biščak oproščen obtožbe, da je v komentarju z naslovom V pomanjkanju pipsa razžalil in pisal z zaničevalnim namenom o tožniku Branimirju Štruklju. Sodnik Pešec je v obrazložitvi, ki jo bodo vpletenim sicer poslali po pošti, dejal, da so bili uporabljeni izrazi in primerjave v mejah dopustnega, da je šlo za komentar in da je bila to kritika nosilcev javnih pooblastil.
Branimirja Štruklja naj bi Biščak razžalil, ko je v komentarju, kjer je kritiziral sporazum med Cerarjevo vlado in sindikati javnega sektorja decembra 2014, med drugim zapisal: »Osebek je ali totalno sprijen in pokvarjen ali mentalno zaostal. (…) Nasproti Cerarja je sicer sedel Štrukelj, ki pa ni veliko drugačen od sogovornika britanskega premierja pred tri četrt stoletja, ki je na svojo stran pridobil Nemce s programom o močni in socialni državi, o preganjanju dobičkarjev, vsakomur dostopnem šolstvu in neusmiljenem boju proti vsem, ki škodujejo javnemu interesu. Skoraj si upam staviti, da bi bili slovenski sindikalisti danes med prvimi podpisniki vsaj 17 od 25 točk programa NSDAP. Madona, a je res zmanjkalo pipsa?«
Štrukelj je zatrjeval, da je ga je Biščak primerjal s Hitlerjem, da ni ne mentalno zaostal ali sprijen, vprašanje »Je res zmanjkalo pipsa« pa naj bi pomenil poziv na uničenje sindikatov. Biščak je vse navedbe zanikal. Dejal je, da ni imel nikogar žaliti, da je podal ostro kritiko sporazuma kot sindikata javnega sektorja, ki ga predstavlja tožnik in ki medtem, ko se zasebni sektor ekonomsko pobira, zahteva zase vse več. Glede primerjave s Hitlerjem pa je povedal, da je primerjal Münchenski sporazum iz leta 1938 ter sporazum med vlado in sindikati. Oba sporazuma sta bila namreč slaba, Münchenski sporazum pa je tako ali tako sinonim za slab sporazum.
Branimir Štrukelj, ki je sicer zahteval tudi 2.000 evrov odškodnine za duševne bolečine, je napovedal pritožbo.
Zagovor našega novinarja Jožeta Biščaka objavljamo v celoti:
Spoštovani senat in vsi navzoči.
Se vam zdim jaz bedak? Mogoče? Tudi sam si rečem, kakšen bedak sem, ko denimo pozabim denarnico, ko grem v trgovino. Se vam zdim konj? Če bi besedo razumeli figurativno in v prenesenem pomenu besede, že mogoče, ampak če jo vzamemo dobesedno, potem zagotovo ne, kar tudi sam ugotavljam, ko se pogledam v ogledalo. Ampak na naslovnici Mladine, kjer tožnik, gospod Štrukelj, sedi v nadzornem svetu, sem lahko prebral: »Samo bedaki in konji bi prodali nacionalnega telekomunikacijskega operaterja tujemu državnemu podjetju in pri tem verjeli, da ne bo varnostnih posledic za suverenost države.« Jaz sem se prepoznal. Nikoli nisem skrival, niti uredništvo Reporterja ne, da se zavzemamo za privatizacijo Telekoma, četudi tujemu podjetju. Če bi zapisano jemal dobesedno, bi mogoče lahko rekel, da je to objektivno žaljivo, da ni nikakršnega dvoma, da gre za nastreljano žaljivko do tistih, ki se zavzemamo za privatizacijo Telekoma. Ampak tisti, ki poznamo serijo Samo bedaki in konji, Rodneya, Del Boya in njunega dedka, ki živijo v 14. nadstropju občinskega stanovanja in prejemajo socialno pomoč, vsi po vrsti so majhni lopovi, ki kršijo zakone, vemo, da zapisanega ne moremo jemati dobesedno, temveč kot neko sočno primerjavo. Nekateri bi bili zaradi zapisanega lahko užaljeni, jaz nisem bil.
Zakaj tak uvod? Zato ker je tožnik, gospod Štrukelj, vzel inkriminirani citat mojega komentarja iz konteksta in ga vzel dobesedno. Tudi gospod Štrukelj je dve leti prej, ko je bil predsednik vlade Janez Janša, dejal: »Nočemo brutalnega kapitalizma, ki za seboj pušča trupla, brezposelne, revne in obubožane.« Če pustimo ob strani, da se seveda ne strinjam z zapisanim, tožnik najbrž ni mislil, da podjetniki in menedžerje vzamejo pištolo in streljajo delavce. Tako bi bilo, če bi njegove besede razumeli dobesedno. In še en citat gospoda Štruklja, ki ga spet ne moremo jemati dobesedno: »Mi, ki si prizadevamo, da bi bil ta jebeni kapitalizem bolj človeški in pravičen, smo pravzaprav največji borci za njegovo ohranitev.« Kaj pomeni beseda »jebeni«. Jo bomo vzeli dobesedno ter bi bila zato za podjetnike in lastnike podjetij objektivno žaljiva? Je to nastreljana žaljivka in njen namen zaničevalen? Spet. Tako bi bilo, če bi njegove besede razumeli dobesedno.
Ampak, če se vrnem k tožbi. Zasebni tožilec mi očita storitev kaznivega dejanja po 2. odstavku 159. člena v povezavi s 1. odstavkom istega člena KZ RS. Ugotavljam. Prvič, Ustava RS mi zagotavlja svobodo izražanja in širjenja vesti, drugič, zgodovina novinarstva nas uči, da je to zgodovina spopadov za svobodo javne besede, in tretjič, nikogar nisem imel namen žaliti, v komentarju sem podal ostro kritiko dogodka (pogajanja med Vlado RS in sindikati javnega sektorja). Gre predvsem za svobodo kritičnega in ostrega izražanja o javnem ravnanju in delovanju nosilcev oblasti in javnih oseb, kamor nedvomno spada zasebni tožilec, kar v obrazložitvi zasebne tožbe tudi sam prizna, ko opozarja, kako velik je sindikat, ki ga vodi, in kateri sindikati vse spadajo v konfederacijo sindikatov. Zato zelo pogosto (malodane vsak dan) nastopa v medijih, v katerih komentira različne zadeve, daje izjave in podobno. Zato je javna konfrontacija in različnost mnenj o političnih, družbenih, sindikalnih, etičnih in drugih vprašanjih vedno upravičena, saj gre za enega temeljnih postulatov demokracije ne samo demokracije, ampak svobode nasploh.
Sem novinar in komentator revije Reporter. V komentarju, ki je bil 8. decembra. 2014 objavljen na 26. strani revije Reporter in ki je imel naslov »V pomanjkanju pipsa« sem se dotaknil in komentiral pogajanja med Vlado RS in sindikati javnega sektorja o varčevanju v javnem sektorju. Pogajanja so se končala z rešitvijo, in sicer tako, da nekateri varčevalni ukrepi še veljajo, drugi ne. Jaz pa sem se osredotočil tudi na prejšnje izjave tožnika, predvsem na njegove besede: »Naj se stepejo v Bruslju in si izboljšajo pogoje, po katerih moramo doseči ta odstotek. In naj prisilijo banke, ki sedijo na denarju, da bodo začele posojati denar slovenskim podjetjem. Da bomo mi iz svojih žepov financirali gospodarstvo, je neumno.« Samo medklic. Tudi ob teh pogajanjih je dal gospod Štrukelj izjavo, ki bi bila lahko za nekoga, ki je vložil veliko truda v pogajanja, objektivno žaljiva. Takole je dejal: »Če sem čisto odkrit, nismo naredili nobenega napredka. Kot da bi se zamrznili v času, se vrtimo kot veverica v svoji kletki in ne gremo nikamor naprej. Za to v tem primeru nosi odgovornost vlada, v celoti.« Kaj pomeni veverica v svoji kletki? Moramo to jemati dobesedno ali v prenesenem pomenu besede? Celo mediji so zapisali, da je bil oster v izjavah.
Ampak da se vrnem k tožbi. Tožnik mi očita kaznivo dejanje, ki sem ga storil s komentarjem. Komentar je novinarska zvrst oziroma vrednostno publicistično besedilo, ki je subjektivne narave, saj novinar vrednoti dogodek in poda svoje mnenje o dogodku. Jaz sem vrednotil in podal svoje mnenje o pogajanjih med Vlado RS in sindikati javnega sektorja. Menil sem (in v to sem še danes prepričan), da sta predsednik vlade Miro Cerar in minister za finance Dušan Mramor preveč popuščala sindikatom ter jim na koncu tudi popustila, zato sem tudi posebej poudaril, da sta tako premier kot finančni minister na teh pogajanjih izpadla »kot popolna bedaka«. Gospoda Cerar in Mramor me nista tožila, ker vesta, da je okarakterizirati nekoga za bedaka močna beseda, in sta vedela, da sem mislil povedati, da sta ravnala nespametno. Torej, najprej sem podal kritiko Vlade RS, nato pa še ostro kritiko sindikatov javnega sektorja, katerih predlogi, če bi prišlo do njihove uresničitve, bi bilo zelo škodljivi za državo in davkoplačevalce. In kakšne so bile takrat okoliščine? Te okoliščine, ki jih je v tistem času, ko sem pisal komentar, analiziral tudi inšpektorat za javni sektor. To so bile okoliščine, ki jih je poznal tudi gospod Štrukelj kot predsednik Konfederacije sindikata javnega sektorja, oziroma bi jih moral poznati. Ob teh okoliščinah je gospod Štrukelj dejal, da javni sektor ne bo financiral gospodarstva, da je vztrajanje pri neoliberalnem varčevanju v neskladju z racionalnim. Ta obravnava najbrž ni kraj, da bi razpravljali o neoliberalizmu, čeprav ga gospod Štrukelj pogosto omenja. Že sam pojem je v neskladju z zdravim razumom. Rečem lahko samo to, da je nastal ob konfliktu klasičnih liberalcev in zagovornikov planskega gospodarstva, liberalizem pa, poenostavljeno rečeno, pomeni ekonomsko svobodo, deregulacijo, privatizacijo, prosti trg, in vitko državo, kar pomeni majhno javno porabo. In nekateri pravijo, da nam vlada neoliberalizem. Samo javno porabo poglejmo. Ta znaša danes, ko nam naj bi vladal neoliberalizem, v razvitih državah med 35 in 60 odstotki BDP. Veste koliko je znašala pred 50 leti, v času, kot pravijo, zlate dobe kapitalizma. Med 15 in 30 odstotki? Koliko v začetku 20. stoletja? Med 8 in 17 odstotki. Po tej logiki je takrat vladal ultra, ultra, ultra neoliberalizem. In deregulacija? Ves svet se bolj in bolj regulira. Ali veste koliko zakonom je v Sloveniji danes v veljavi? Okoli 800. Ali veste, koliko podzakonskih aktov je v Sloveniji danes v veljavi? Prek 18.000. In to naj bi bila deregulacija.
Malo sem zašel, zato zdaj na kratko o okoliščinah. Od leta 2004 do leta 2014, ko sem napisal ta komentar, se je zaposlenost v zasebnem sektorju zmanjšala, v javnem sektorju pa povečala. Goran Novković iz GZS je zapisal, da je gospodarstvo od leta 2008 izgubilo 90.000 delovnih mest, medtem ko jih je javni sektor pridobil. In kaj se je zgodilo? Do krize leta 2008 je na enega zaposlenega v javnem sektorju prišlo 3,31 zaposlenega v zasebnem sektorju, po krizi pa je jeseni 2014, se pravi v obdobju pogajanj med vlado in javnem sektorjem, to razmerje znašalo grozljivih 2,74. Enako je z maso plač. Po krizi (od leta 2008 do leta 2014, ko je komentar nastal) se je masa za plače v zasebnem sektorju zmanjšala s 670 milijonov evrov na 654, v javnem sektorju pa povečala s 265 na 274 milijonov evrov. In potem sindikati javnega sektorja pravijo, da je največje breme krize nosil javni sektor. A to še ni vse. V času največje recesije, se pravi od leta 2008 do 2011, ko je takratni finančni minister Franci Križanič državo zadolžil za 7,65 milijard evrov, je masa za plače v javnem sektorju znašala skoraj 300 milijonov evrov na mesec. Vse to je mene kot novinarja in kot človeka, ki delam v zasebnem sektorju, pogrelo, še posebej, ker je tožnik dejal: »Da bomo mi iz svojih žepov financirali gospodarstvo, je neumno.«
Da razčistimo. Ne razumem, kako bi lahko javni sektor financiral gospodarstvo. Vse, kar dobi javni sektor, vzame prek davkov zasebnemu sektorju oziroma gospodarstvu. Že omenjeni Novkovič je to izjavo komentiral takole: »Trditi, da bi v tako globoki krizi javni sektor v primeru uveljavitve vladnih ukrepov financiral gospodarstvo, je vzvišena izjava, ki postavlja javni sektor v tej državi nad ostale družbene podsisteme.« Povedal bi še primerjavo, ki jo je uporabil hrvaški bloger. Takole gre. Če hočete razumeti, o čem se prepirata ali pogajata vlada in sindikati javnega sektorja, si predstavljajte, da vi, kot predstavnik zasebnega sektorja, ki hrani oba, hodite z 2000 evri po ulici. Nenadoma vas obstopita dva moška, vam vzameta 1000 evrov in se nato vam na očeh, sredi belega dneva prepirata, kako bosta delila plen. Da bi šef lopova zadovoljil svojega podrejenega, vam vzameta še 200 evrov in sta oba zadovoljna, vi pa ostanete brez 1200 evrov. Hočem reči, da sta oba, vlada in javni sektor, porabnika, konzumenta davkov, da so pravi davkoplačevalci na načelni ravni samo tisti v zasebnem sektorju oziroma gospodarstvu, saj vlada in javni sektor denarja za plače ne obirata na bližnjem drevesu. Drži, da bo znižanje plač v javnem sektorju bolelo. A to ne bo najhujše. Še hujše bo, če bo še manj delavcev v gospodarstvu. Javni sektor je tako ali tako preobsežen, zato denarja v javni blagajni primanjkuje. Kaj to pomeni za financiranje v celotni državi, dobro razume celo legendarni ravnatelj Dušan Merc. Tudi mnogi javni uslužbenci to razumejo in dobro vedo, da si bomo, če ne bomo ukrepali, požagali svojo vejo, na kateri sedimo, ne bruseljsko, če spet citiram Novkoviča.
In naprej. Kakšne so še te okoliščine? Znani hrvaški ekonomist Vladimir Šonje je objavil zanimiv graf, ki deli države EU glede na to, koliko vračajo nazaj državljanom, potem ko poberejo davke, prispevke, paradavke. Graf ima štiri kvadrante. Prvi kvadrant predstavlja socialdemokratski raj, se pravi države, ki veliko trošijo in tudi veliko dajejo. Sem spadajo recimo Švedska, Finska, Danska. Drugi je najboljši od vseh svetov, kjer država malo troši, a veliko daje svojim državljanom. Sem se uvrščajo Nizozemska, Nemčija, Avstrija in Irska. V tretjem kvadrantu so države brez moči, se pravi države, ki malo trošijo, a tudi malo dajejo nazaj. Sem spadajo Češka, Slovaška ali Poljska. V četrtem kvadrantu pa so države, ki jih Šonje označuje za „izgubljene v vesolju“, se pravi države, ki veliko trošijo, a malo dajejo nazaj državljanom. Sem pa se uvrščajo Hrvaška, Madžarska in, kakopak, Slovenija. Zaradi vsega tega retorična oziroma figurativna poved: »Ta osebek je ali totalno sprijen in pokvarjen ali mentalno zaostal.«
Kot drugo mi tožnik očita, da ga primerjam z Adolfom Hitlerjem. Nikakor ne. Sporazum med vlado in sindikati javnega sektorja primerjam z Münchenskim sporazumom, ki je postal sinonim za slab sporazum. Tako slabe dogovore primerjajo tudi drugi mediji. Hrvaški Index je denimo dogovor o prodaji Mercatorja Agrokorju primerjal s sporazumom med Chamberlainom in Hitlerjem. Pa ni nihče pomislil, da bi bil lastnik Agrokorja Todorović Hitler. Washington Post je pisal, da mnogi nuklearni dogovor med Iranom in predstavniki šestih velesil primerjajo z Munchenskim sporazumom. Pa ni nihče pomislil, da jih primerjajo z osebami kot so Hitler, Chamberlain in drugi. Ampak če smo že pri tem, da se stvari jemljejo dobesedno, bom spet posegel po Mladini, kjer je tožnik v nadzornem svetu. Februarja 2015 je bila objavljena naslovnica, kjer je bila nemška kanclerka, gospa Angela Merkel, prikazana kot nacistka, kot Hitler v tanku.
Ob tem naj še povem, kar je pomembno za razumevanje naslednjih stavkov v mojem komentarju, da tožnik ni nikoli skrival svojih levih političnih prepričanj. Bil je kandidat Združene levice na volitvah za Evropski parlament, nad Združeno levico pa ni nikoli skrival navdušenja. Če je bil kandidat Združene levice za Evropski parlament, je torej sprejemal tudi program, kjer je med drugim zapisano: »Drugačna Evropa je mogoča! To je socialistična Evropa, ki je demokratična na vseh ravneh družbe, Evropa sodelovanja in solidarnosti, za katero se borimo v Združeni levici.« Tudi drugače ni nikoli skrival svojih levih oziroma socialističnih prepričanj, za levico pa je med drugim značilno, da lahko samo močna in regulatorna država, velika javna uprava in visoki davki zagotovijo socialno državo, prizadeva si za javno šolstvo, javno zdravstvo in drugo. Prav tako je bil vedno proti varčevalnim ukrepom vlade, kritiziral je kapitalizem, zvišal bi davek na dobiček pravnih oseb, ustavil bi privatizacijo. Vse to pa je zapisano tudi v programu nemške nacional-socialistične delavske stranke (Nationalsozialistische Deutsche Arbeiterpartei – NSDAP), ki je pod vodstvom Adolfa Hitlerja prišla na oblast leta 1932. Zato sem tudi zapisal, da si upam staviti, da bi bili slovenski sindikalisti danes med prvimi podpisniki vsaj 17 od 25 točk programa NSDAP.
Poglejmo nekatere poudarke programa:
a. »Industrijska politika mora služiti blaginji večine prebivalstva, zato jo je treba pospremiti s politiko polne zaposlenosti, ki bi delovnim ljudem zagotovila varno in kakovostno zaposlitev.«
b. »Banke morajo opravljati svojo prednostno nalogo: zbirati morajo prihranke varčevalcev in jih usmeriti v družbeno koristne naložbe. Namesto profita morajo upoštevati neposredne potrebe ljudi (npr. stanovanja, razvoj infrastrukture …), pri podjetniških investicijah pa število novo ustvarjenih delovnih mest, razvoj proizvodnje in vpetost v lokalno okolje. Vse bančne investicije se morajo ravnati po kriteriju sonaravnega razvoja.«
c. »... V času trajanja krize bodo največ žrtvovali tisti, ki to najlažje prenesejo: tisti z visokimi dohodki nad 500 mark mesečno morajo plačati dodaten davek namenjen za nastajanje novih delovnih mest ... Tisti z visokimi zaslužki, ki na leto zaslužijo več kot 15 mark, bodo plačali primerno višji davek.«
In nisem bil edini, ki je program NSDAP primerjal s programi drugih strank. V PortaluPlus so program NSDAP primerjali s programom Združene levice, na listi katere je denimo kandidiral tožnik. Poleg tega pa Adolf Hitler (kar je seveda manj znano) ni skrival svojih levih oziroma socialističnih prepričanj: »Mi smo socialisti, mi smo sovražniki današnjega kapitalističnega sistema …«. In to še ni vse. Poslanec Branko Grims je v svojem nastopu v parlamentu program NSDAP primerjal s programom Združene levice (je objavljeno na You Tube), o podobnosti programa NSDAP in levih političnih strank je pisal hrvaški bloger Kdo je John Galt. In tako naprej. Gospod Štrukelj se je torej počutil užaljenega, ker sem Hitlerja omenjal v zvezi z njim, ampak v resnici je šlo samo za primerjavo sporazumov.
Naj poudarim, da moj komentar ni imel namen nikogar žaliti, ampak z ostro, robato kritiko opozoriti na resnost gospodarske situacije v Sloveniji, ter polemizirati z izjavami in ravnanji sindikatov javnega sektorja in Branimirjem Štrukljem, ki je njihov predstavnik. Tovrstne ostre besede uporabljajo tudi drugi komentatorji doma in v tujini. Tako je Evropsko sodišče za človekove pravice lani oprostilo novinarja Mladine Jureta Aleksića, ki je o poslancu Srečku Prijatelju zapisal, da so njegove izjave in delovanje »normalni domet cerebralnega bankrotiranca«. Prav tako so višji sodniki oprostili novinarja Dela Boruta Tavčarja, ki je v komentarju v kritiki dfelovanja ljubljanskega župana Zorana Jankovića zapisal: »Vsi smo ena velika družina, je o odnosu med mestno upravo in Javnim holdingom Ljubljana, v katerega sklopu delujejo štiri javna podjetja, večkrat povedal ljubljanski župan Zoran Janković. V podjetjih se s tem ne strinjajo povsem, nekateri celo 'zlobno' namigujejo, da je imel tudi Josef Fritzl veliko družino, a je vprašanje, ali je bil del nje v kleti srečen.« Sodišče je v tem primeru ugotovilo, da ne gre za žaljivo vrednostno oceno in da je odveč ugotavljanje, ali je novinarja vodil zaničevalen namen, saj je primerjava bila figurativna, kot v mojem primeru. Tudi stavek na koncu, »Madona, a je res zmanjkalo pipsa«, je retorično vprašanje, je figurativno, je vprašanje, ali se res ne da izničiti sporazum med vlado in zasebnim sektorjem. Tudi če bi se stavek nanašal na sindikate javnega sektorja, ne more biti žaljiv. Pips je že dolgo, dolga leta, zelo popularen sprej, postal je nekakšen sinonim. Pri nas doma smo govorili, te bom popipsal, pa nikoli nismo mislili, da bomo komu škodovali ali ga uničili. Celo neka CD plošča ima v naslovu Pips.
Naj počasi zaključim. Moje kritično pisanje o delovanju in izjavah Branimirja Štruklja in sindikatov javnega sektorja predstavlja utemeljeno, upravičeno in resno kritiko, saj opozarja na škodljive posledice, ki jih lahko imajo nekateri kompromisi. Čas je pokazal, da je bil sporazum škodljiv, kot bo čas pokazal, da je bil kompromis med vlado in sindikati škodljiv, saj je finančni minister menil, da bo vlada morala privarčevati dodatna sredstva, če želi, da Slovenija zmanjšati javnofinančni primanjkljaj in javni dolg.
Osebno Branimirja Štruklja ne poznam, niti nisem imel motiva, da bi tožnika žalil. Prav tako ni res, kar piše v zasebni tožbi, češ da ne postavim kakršnekoli na dejstvih zgrajene premise »o delovanju zasebnega tožilca in sindikatov, na katero bi si potem, v okviru svobode govora in časnikarskega poklica, lahko privoščil tudi kakšno sočno primerjavo, da bi poudaril svojo poanto, ki pa jo v njegovem tekstu med nastreljanimi žaljivkami, bralec zaman išče«. Iz celega komentarja je jasno razvidna rdeča nit tako kritike samega sporazuma in kritike javnega sektorja, ki bi se moral zavedati, kdo ga hrani, kot kritika regulacij. Pomena besede ali besedne zveze, ki je za tožnika lahko objektivno žaljiva, namreč ni mogoče presojati od tega izolirano, ampak je treba njen pomen in žaljivost oceniti v kontekstu celotnega objavljenega komentarja ter pri tem kritično presoditi tudi rubriko (žanr), v katerem je bilo besedilo objavljeno.
Za konec samo še to. Upam in prepričan sem, da bo to sodišče spoznalo, da moj namen ni bil ne žaljiv ne zaničevalen do gospoda Štruklja, da je bila to ostra kritika sporazuma med vlado in sindikati javnega sektorja, da je bila to neusmiljena kritika oblastnikov, kjer so bile uporabljene močne besede in primerjave. Zato upam, da bo sodišče razsodilo onkraj vsakega dvoma, ker menim, da ni prav nikakršnih dokazov, da je bilo zapisano v komentarju na kakršenkoli način obrekljivo, žaljivo, ponižujoče ali zaničevalno. Zato tega kazenskega pregona ne razumem samo kot poskus ustrahovanja ne le mene, ampak novinarjev različnih opredelitev, da bi se vzdržali in samocenzurirali pri poročanju ali podajanju lastnih mnenj o osebah, ki so javno izpostavljene. Ne. Še huje. To razumem kot poskus ustrahovanja zasebnega sektorja s strani javnega sektorja. To razumem kot proces javnega sektorja proti zasebnemu sektorju, in sicer, da zasebni sektor ne bi z ostro kritiko problematiziral ravnanj in delovanje javnega sektorja. Ta tožba je v neposrednem nasprotju z načeli 39. člena in 41. člena ustave, ki govorita o svobodi izražanja misli in govora ter o svobodi opredelitev v javnem in zasebnem življenju.
