»Trdim, da je politiko možno izgnati iz tega ’raja’, prav tako nevednost. Menim, da v organih upravljanja ne morejo sedeti ljudje, ki so izbrani s ’plonk’ listki po meri oblasti, ne pa po meri poznavanja medija. Zato morajo biti zagotovljene njihova neodvisnost, strokovnost in tudi zastopanost različnih družbenih skupin.Res je, odnos med oblastjo in mediji je bil vedno izjemno občutljiv, toda takega poseganja politike v medijski prostor, kot smo mu bili priča v zadnjih letih, pa v vsem obdobju demokratične ureditve v Sloveniji še ni bilo.« Nekako tako se je za Sobotno prilogo osrednjega časopisa, kjer se za potrebe gospodarjev vsak teden trudi ena od manjših Delovih črnih vdov, Irena Štaudohar, izrazila Majda Širca. Dolgo poved je uperila kot prapor, dvigajoč se nad vojsko, nanovačeno z vseh vetrov za spremembe zakona o RTV, zakona, ki je bil eden od redkih izglasovan na referendumu.
Slovenskim komunistom ni do živega prišla niti zgodovina, niti forenzika, niti justica. Kar pa jim vseeno zleze za kožo, je – psihoanaliza.
V ospredju refleksa tranzicijske levice z enaindvajsetega stoletja je namreč sublimirana, potlačena zavest krivde. Občutek krivde je objektivno dejstvo in bi v objektivnem redu tako tudi prišlo na površje (bilo sankcionirano), toda slovenski liliput se giblje po zakonih, ki niso vselej kompatibilni z zakoni evropske, zahodne logike. Temeljni mehanizem izrekanja postkomunistov na Slovenskem je zato projekcija. Vse, kar sem jaz počel, počnem, pripišem drugemu. In pri tem rjovem od pravičniške jeze.
RTV je bil seveda monopolistični raj ZKS, v katerem se je svetlemu soncu revolucije nastavljala tudi Majda Širca. Seveda so bili vanj vsi kadrirani politično in – razumljivo – pri tem so kršili najbolj minimalne standarde svobode, pravice in resnice. Odnos med politiko in mediji je bil – spet razumljivo – zelo občutljiv: če je novinar le enkrat narobe pihnil, je bilo joj. In komunisti so si sestop z oblasti predstavljali prav tako, kot so ga tudi izvedli: kot retorično bravuro za nevedne. Če se je kdo lotil demonopolizacije Slovenije, so takoj aktivirali arzenal svojih psihoanalitičnih orožij, najprej projekcije.
Ko so pred štirimi leti pripravljali zakon o RTV, so predlagateljem pripisovali prav tiste »čednosti«, ki so jih sami najbolj poznali: politika v medijih, »plonk« listki za sestavo programskega in nadzornega sveta in podobno. Pri tem so se tedaj zavedali, kot se tudi danes zavedajo dejstva, da je RTV še močno spolitizirana ustanova: kako pa bi tudi ne bila, nastala je kot medijska platforma pluralizma samoupravnih interesov; od ljudi, ki so bili tam zaposleni pred letom 1990, ni bil po volji Demosa odpuščen tako rekoč nihče. Da nekaterih ni več tam, kjer so bili (bi morali biti), je kriva generacijska sprememba, (kdaj pa tudi alkohol, kot je prepeval nekoč Marjan Šifrer).
In očitki Majde Širca, ki jih emblematično lepi na svoj prapor nove kulturne revolucije v ustanovi RTV, so zelo resnični. V primerjavi s Popom je RTV bolj politično pristranska. RTV-mrežah v svojih oddajah v razmerju ena proti sedem do ena proti osem promovira tiste, ki se javno ali neodkrito identificirajo s tranzicijsko levico. V svoje oddaje pripušča celo takšne, ki so v političnih službah, pa jih veselo naslavljajo z »univerzitetni profesor« (zgodovinar Jože Pirjevec, visoki član LDS, npr.), »neodvisni strokovnjak« ipd. Pogledati je treba samo »osebnosti tedna«, ki jih ob nedeljah predstavlja Lado Ambrožič - Novljanov.
RTV je demokratična zaradi nekaj ljudi, večinoma žensk iz informativnega programa, ki so v dveh desetletjih in pol naredile nemogoče. Redka častnost javnega zavoda bi bila pravzaprav ta, da je spomenik njihovemu pogumu v isti meri kot možnostim človeškega idealizma na Slovenskem. Demokratična je tudi zaradi »nasprotnega spola«. Jože Možina je eden največjih politikov današnje Slovenije, pri čemer s to besedo razumemo sposobnost videti korak globlje in dlje od sodobnikov. Tu so še drugi iz informativnega programa, pakultura, Radio (Vasle), pa smo počasi že pri koncu.
Po mnenju Majde Širca (in njenega ozadja) je treba ta minimalni standard demokracije čim bolj »demokratično« zatolči. In spet je tu projekcija. Za potrebe volilne kampanje 2007 so promovirali dva kandidata. Eden od njih se je s prevaro prebil v drugi krog. To je bil Danilo Türk, ki je v prvem krogu začel polemiko s predsednikom Zveze borcev in premagal Gasparija prav za razliko, ki mu jo je za »novi veter« naklonil del desnega volilnega telesa.
Na konflikt s Stanovnikom je Türk pozabil še pred predsedniško prisego, ni pa pozabil na naloge, ki jim mora še opraviti. Od petnajst (ali devetindvajset) članov programskega sveta je izbira desetih (tako!) projicirana na Türka. On bo, kot nesporna nadstrankarska avtoriteta, po tehtnem premisleku izbral deseterico najodličnejših. Upamo si staviti, da bodo med njimi večinoma tisti, ki si danes najbolj krčevito prizadevajo za spremembe zakona o RTV. In da bo ime Majde Širca med prvimi.
Scenarij projekcije je glavni motor razvoja posttranzicijske Slovenije. Deluje pri Muri (nad delavci si sedaj perejo roke prav tisti, ki so si jih tam umazali – Kučan, Kuharič, Semolič), deluje v gospodarstvu, v medijih pa sploh. Revolucija ni končana: da pride v zenit, potrebuje RTV. V krizi socialistične države na Slovenskem še izraziteje kot v dobi njenih konjunktur.