Slovenija

Romana Tomc: Borut Pahor je premagljiv. Marsikatero presenečenje se je že zgodilo in tudi tokrat se lahko.

Deli na:
Romana Tomc: Borut Pahor je premagljiv. Marsikatero presenečenje se je že zgodilo in tudi tokrat se lahko.

Foto: Primož Lavre - Silvester Šurla in Romana Tomc med intervjujem

Romana Tomc je predsedniška kandidatka, ki v kampanji razbija stereotipe o stranki SDS. S svojo umirjeno politično držo in povezovalnim sloganom Spoštujmo in sodelujmo želi nagovoriti čim širši krog volivcev, računa tudi na volivce Nove Slovenije. »Tu sem zato, ker sem najboljša kandidatka,« samozavestno pravi. Pri predsedniku Borutu Pahorju, ki je popularen in všečen, pogreša tisti drugi del, ko bi moral biti predsednik in državnik. Po njenem Slovenija potrebuje predsednika tudi takrat, ko je treba reči kakšno bolj državniško besedo, takrat, ko ljudem ne gre dobro.

Za začetek tri klišejska vprašanja: prvo – zakaj si sploh želite postati predsednica republike?

Zaradi tega, ker si želim sprememb, saj ljudje niso zadovoljni z razmerami v Sloveniji. Razočarani so nad politiko na vseh nivojih. Predsedniška funkcija je najvišji nivo politike, zdi se mi pomembno, da tudi v ta politični prostor vnesem spremembe.

Letos je med devetimi kandidati kar pet žensk, še nikoli toliko. Pa še drugo klišejsko vprašanje – je že dozorel čas, da ženska postane predsednica Slovenije?

Vprašanje, ki cilja na to, da je kandidatura katerekoli izmed nas zgolj zato, ker smo ženske, me nekako celo žali. Nikoli nisem poudarjala ženskih kvot, tudi danes se ne zavzemam zanje. Jih pa sprejemam, saj mislim, da so nekje še vedno potrebne. Tu sem zato, ker sem najboljša kandidatka.

Še tretje vprašanje: je bil Borut Pahor dober predsednik? Kaj mu štejete v plus in kaj vam je pri njegovem opravljanju funkcijo šlo najbolj na živce?

Borut Pahor je popularen, všečen predsednik. Ima dobro komunikacijo z ljudmi, nikoli pa ni končal predvolilne kampanje, ki jo je začel pred volitvami leta 2012. S to všečno kampanjo je zmagal in jo potem tudi nadaljeval. S tem sicer ni kaj zelo narobe, kar pa jaz pogrešam, je tisti drugi del, ko bi moral biti predsednik in državnik. Če vprašate ljudi, po čem si ga bodo zapomnili, ne boste dobili nobenega odgovora, ki bi kazal na kakšno njegovo dobro državniško potezo. Zapomnili si ga bodo po špornih aktivnostih, udeležbi na maturantskih paradah ... Slovenija pa potrebuje predsednika tudi takrat, ko je treba reči kakšno bolj državniško besedo, takrat, ko ljudem ne gre dobro. Ko ljudje pričakujejo, da se bo predsednik postavil zanje. Pri realnih temah in problemih. Da se bo oglasil tedaj, ko gre za čisto majhne človeške krivice, ali tedaj, ko gre za velike kraje, kot je šlo pri aferi NLB.

Ponovil bom vprašanje, ki so vam ga zastavili na prvem soočenju na TV Slovenija: koga ste volili na predsedniških volitvah pred petimi leti?

Moram priznati, da je bil to eden mojih najmanj spretnih odgovorov. Seveda vem, koga sem volila. Želela sem se izogniti odgovoru, pa se je tako nesrečno končalo. V prvem krogu sem volila Milana Zvera, v drugem pa tistega, za katerega sem mislila, da je manj slab kandidat – za Boruta Pahorja.

Foto: Primož Lavre

V Sloveniji predsednika države, ki je bolj protokolarna funkcija, volimo neposredno. V Nemčiji, ki ima podobne pristojnosti, ga volijo posredno na t. i. volilni skupščini. Bi veljalo tako prakso uvesti tudi pri nas?

Pravzaprav ne. Če bi bil naš medijski prostor demokratičen, enakopraven za vse, da bi vsi kandidati imeli priložnost, da se predstavijo, ne pa da odgovorjajo na neka nepomembna, zavajajoča vprašanja, ki ne bodo dala nobene slike o tem, kdo smo, potem mislim, da je sedanji način boljši. Zagovorjam neposredno izvolitev od ljudi, ki da na koncu boljšo sliko, boljši rezultat.

Zakaj ste se v predsedniško tekmo vključili tako pozno? Svet stranke je vašo kandidaturo potrdil šele 9. septembra, slaba dva meseca pred volitvami.

S tem ni nič narobe, saj nismo prvi in edini, ki smo se na to pot odpravili tako pozno. Imeli smo kandidata, ki se je prvi vključil v tekmo, pa ga danes ni nikjer več. To ne pomeni nič. Če te mediji želijo ignorirati, te ignorirajo pol leta. Časa je dovolj, dober mesec, vprašanje pa je, ali bomo vsi dobili enako priložnost.

Ob predstavitvi kandidature v Mariboru ste dejali, da odločitev za kandidaturo ni bila lahka. Zakaj?

Zaradi tega, ker to zame ni avantura. Tudi ne priložnost, da me ljudje bolje spoznajo, ker bi denimo kandidirala na državnozborskih volitvah. Stranka SDS je dovolj prepoznavna, ne potrebuje še dodatne reklame. Gre dejansko za poslanstvo, za željo in odločitev postati predsednica države. Ne pa za kakršnekoli druge špekulacije. Do vseh funkcij se obnašam odgovorno, ker je to najvišja funkcija, še toliko bolj. Najprej moraš razčistiti sam s sabo, ali to zmoreš. Ko človek sprašuje samega sebe, se sprašuje o vrednotah, o znanju, o izkušnjah, o vsem ... To sem razčistila in ugotovila, da zmorem. Na začetku sem res imela pomisleke, potem pa bila presenečena, ko sem hodila po terenu in začutila razpoloženje ljudi. Pa ne samo med člani naše stranke, tudi med člani drugih strank, celo z nasprotnega političnega pola, pa tudi pri tistih, ki so politično neopredeljeni. Celo pri tistih, ki imajo svojega kandidata na teh predsedniških volitvah. Verjamem, da bo kar veliko članov Nove Slovenije obkrožilo mojo številko.

V predsedniško tekmo ste se spustili le s sloganom Spoštujmo in sodelujmo, nimate pa kakega posebnega programa. Kako to?

Tega, da nimam posebnega programa, nekateri niso ravno najbolje razumeli. Naj pojasnim, katere bi bile moje prve poteze kot predsednice. Takoj bi sprožila razprave o najbolj pomembnih strukturnih problemih, ki tarejo Slovenijo. Sodelovanje in spoštovanje pomeni, da je treba skupaj spraviti politike, ki o tem odločajo. Moramo reči bobu bob na področju zdravstva, sociale, pokojninskega in pravosodnega sistema. Predsednik je tisti, ki mora sprožiti te debate, če politiki tega ne zmorejo. Druga stvar pa je, da bi pozvala vlado, da takoj, ampak res takoj udejanji vse neuresničene ustavne odločbe. Nedopustno je, da imamo vlado, ki prezira ustavno sodišče, ki je nekaj odločilo, ustava je vendarle temeljni državni akt, treba jo je spoštovati. Začela bi razpravo o volilnem sistemu, ki sedaj ni optimalen. Vlado bi pozvala, da uresničuje mednarodne zaveze. Diskreditiramo se, ker smo pristopili k mednarodnim integracijam, potem pa zavez ne uresničujemo. Tak primer je Nato. Imamo vojsko, pa vemo, v kakšnem stanju je. Predlagala bi tudi referendumski dan, da bi enkrat za vselej odpravili debate o tem, ali so referendumi pomembni ali ne. V Švici imajo odličen sistem, velikokrat vprašajo ljudi, to je najvišja stopnja demokracije. Postavijo več referendumskih vprašanj na en dan, da se s tem izognejo stroškom. Mi pa iz vsakega referenduma naredimo kraval in obtožujemo tistega, ki ga je predlagal. To je res sprto z vsako logiko! Ljudje imajo v demokraciji pravico, da odločajo.

Med pomembnimi funkcijami predsednika republike so tudi pomilostitve. Bi vi pomilostili Bahtijarja Bajrovića, lastnika Sportine, kot ga je predsednik Pahor?

Prav gotovo ne. Gospodarski kriminal je zame eno tistih kriminalnih dejanj, za katera ne bi imela posluha.

Javnost vas je najbolje spoznala kot podpredsednico državnega zbora v prejšnjem mandatu. Čeprav ste, kot kažejo statistike, med aktivnejšimi slovenskimi evroposlanci, pa vas v primerjavi s Tanjo Fajon, Igorjem Šoltesom ali Lojzetom Peterletom, ni na javnomnenjskih lestvicah priljubljenosti. Kako si to razlagate?

Javnomnenjske lestvice so narejene tako, da dvigujejo ene kandidate, drugih pa ne. Da bolj ustvarjajo kot merijo javno mnenje.

Pa verjamete tem anketam?

V politiki nimam ravno dolge zgodovine, toda osem let je dovolj, da sem spoznala marsikaj, kar je navadnim državljanom nepojmljivo. Nisem naivna. Eno od teh spoznanj je tudi to, da so javnomnenjske lestvice, če že ne popolnoma ponarejene, pa vsaj prirejene.

Objavljenih je bilo že več anket, a nobena za zdaj ne kaže, da se boste uvrstili v drugi krog. Se na teh predsedniških volitvah lahko zgodi presenečenje? Je lahko Romana Tomc presenečenje? Je Borut Pahor premagljiv?

Borut Pahor je premagljiv. Še pred nekaj meseci je bilo vsesplošno mnenje, da se bo Pahor brez konkurence sprehodil čez te predsedniške volitve. Mislim, da ne bo tako. Ne glede na javnomnenjske raziskave piko na i postavijo volivci na volilni dan. Marsikatero presenečenje se je že zgodilo in tudi tokrat se lahko.

Foto: Primož Lavre - Moj slogan je spoštovanje in sodelovanje, to bi moralo veljati tudi za odnose med SDS in NSI. V preteklosti je bilo nekaj napačnih potez z obeh strani.

Kdo je za vas večja konkurenca na teh volitvah: zdajšnji predsednik ali predsednica Nove Slovenije?

Ne tekmujem niti z Borutom Pahorjem, niti z Ljudmilo Novak, tudi ne z Marjanom Šarcem. Tekmujem sama s sabo v smislu, da želim predstaviti sebe tako, kot sem. Če bom v tem uspela, verjamem, da se bodo volivci odločili zame. V veliko čast in ponos mi je, da so mi moji najbližji – tako v družini kot v političnem prostoru – za popotnico kandidaturi dejali: Bodi to, kar si. Če bo tako, je uspeh zagotovljen.

Janez Pogorelec iz NSI na tviterju piše, da bi imela Ljudmila Novak v drugem krogu večje možnosti od vas, da premaga Boruta Pahorja. Najbrž se s tem ne strinjate?

Seveda se ne. To je njegovo osebno mnenje, na tviterju mu sledim in vidim, da ima le nekaj več kot 600 sledilcev. Janez Pogorelec je tipičen primer človeka, ki navija za svojo kandidatko in hoče ustvarjati javno mnenje. Z njim se ne obremenjujem.

Kako pa kot predsedniška kandidatka SDS gledate na konfikte med strankama v zadnjih letih?

Nepotrebni so, popolnoma nepotrebni. Moj slogan je spoštovanje in sodelovanje, to bi moralo veljati tudi za odnose med SDS in NSI. V preteklosti je bilo nekaj napačnih potez z obeh strani. Mislim, da je veličina tudi v tem, da znaš včasih priznati, da kake stvari nisi naredil ravno najbolje in da se to lahko popravi. Take drobne napake, ki so se zgodile in se množile, ne smejo vplivati na to, da na desnici ne bi sodelovali. Izjava Ljudmile Novak, da ne bodo sodelovali z Janezom Janšo, je bila nespametna. Šlo je za izključevanje, za vtikanje v interne zadeve druge stranke.

Na enem od predvolilnih soočenj sem opazil, da Ljudmila Novak uporablja vaš slogan o spoštovanju in sodelovanju ...

To pa je problem. Trudim se, da tudi v primerih, ko mislim podobno kot moji konkurenti, to povem drugače. Zdi se mi izredno neprimerno, ker imamo neki vrstni red, da nekdo, ki je pred tabo na vrsti, uporabi besede, ki jih je slišal, ali celo slogan. Pa dajmo, recimo, da je to Ljudmili Novak ušlo, da bo drugič povedala drugače ali uporabila svoj slogan, kajne?

Prihodnje leto bodo redne volitve v državni zbor. Med pristojnostmi predsednika republike je tudi predlaganje mandatarja za izvolitev v državnem zboru. Bi moral po vašem predsednik najprej predlagati kandidata stranke, ki je dosegla relativno zmago, ali kandidata, ki to ni, pa mu je uspelo zbrati večino glasov poslancev v parlamentu?

Takšne situacije smo v Sloveniji že imeli. Prepričana sem, da bo relativni zmagovalec naslednjih volitev sposoben sestaviti vlado in da tega vprašanja ne bo.

Foto: Primož Lavre

Zakaj se vam je zdelo potrebno tik na začetku kampanje na svoji spletni strani, ki zdaj miruje, objaviti daljše pojasnilo o svojem glasovanju o migrantskih kvotah? Pred dvema letoma ste prav tam objavili članek z naslovom Migranti rešujejo Evropo. Bi danes še enkrat glasovali enako?

Bi. Zanimivo vprašanje, hvala, da ste mi ga postavili. Ste prebrali članek Migranti rešujejo Evropo?

Ne, prebral sem pojasnilo.

Vsebina tega članka je taka kot pojasnilo, ki je nastalo tik pred zdajci. 90 odstotkov bralcev je prebralo samo naslov članka, ki negira vsebino. O migrantski problematiki ves čas mislim enako, me pa niso vsi dobro razumeli. Ko se po družbenih medijih začne valiti »resnica«, ki to ni, je ta val težko ustaviti. S tem pojasnilom sem želela ljudi še enkrat spomniti, da naj pogledajo, kaj sploh kritizirajo, ker se motijo.

Pa pojdiva k vsebini: zakaj ste glasovali za migrantske kvote in zakaj bi to ponovili še enkrat?

Glasovanje bi ponovila, če bi bile razmere in okoliščine natančno take, kot so bile tedaj. Mislim, da sem glasovala prav, po svoji vesti in po smernicah vrha stranke SDS, kateri pripadam. Poleg tega bi Slovenija v tistem času, ko je čez naše ozemlje šlo več kot 500.000 oseb, ki smo jih registrirali, po Dublinski konvenciji lahko vse te osebe dobila nazaj. Si to predstavljate, kam bi jih namestili? Ker pa so danes okoliščine drugačne in ker me je v zadnjih letih in pol Evropa globoko razočarala glede načina, kako se je lotila reševanja migrantske krize, bi imela pomisleke. Šlo je za glasovanje, ki ga sploh ne razumem kot glasovanje o kvotah. To je bilo glasovanje o pomoči državam, ki so se znašle v veliki stiski – šlo je za Italijo, Grčijo, Ciper in Malto. Šlo je za omejen obseg, za omejeno kvoto ljudi, tistih, ki so že bili na evropskih tleh. Da bi se začasno prerazporedili, da bi si države med sabo pomagale.

Najbolj pomembno pri tem je, da se s takim načinom reševanja migrantske krize za naprej ne strinjam. Pristojni v institucijah EU niso odgovorili na vprašanje, ki ga postavljam že tri leta – kdo prihaja v Evropo; so to migranti, begunci, nekaj časa so jih imenovali prebežniki, ne boste verjeli, odkrila sem celo termin, da so to razseljene osebe. Iščemo tisoč in eno besedo, kako bi jih imenovali, saj sploh ne vemo, kdo prihaja. Kljub temu menim, da je treba pomagati beguncem, tistim, ki bežijo iz vojne. Migranti pa iščejo boljšo ekonomsko prihodnost. Izkazalo se je, da v Evropi ne iščejo samo dela, ampak tudi socialne transferje. Dajmo si že enkrat naliti čistega vina, da bomo potem znali bolje pristopiti k temu problemu. Ampak poglejte, kolegi z levice si ne želijo rešitve tega vprašanja.

Zakaj?

Očitno bi radi destabilizirali Evropo tako, da k nam lahko pride kdorkoli in kadarkoli. Vsi, tudi poslanci, ki potujemo iz Strasbourga domov, vedno pokažemo potne liste na mejah. A komu drugemu pa tega ni treba? A bomo kar vse sprejeli?

Ko vas takole poslušam, ste kar na liniji višjegrajskih držav, kar je bilo v Bruslju večkrat obsojano. Madžarski premier Viktor Orban je pred časom še enkrat ponovil, da Madžarska ne bo nikoli država priseljevanja … Bi morala podobno odločno izjavo dati tudi uradna politika v Sloveniji?

Načeloma se z Orbanovo politiko strinjam, kar pa ne pomeni, da se strinjam z vsako njegovo odločitvijo. Drži, da mora država najprej poskrbeti za svoje državljanke in državljane in šele potem, če ima možnosti, pomagati drugim. Kljub temu da smo v Evropi unija držav, to ne pomeni, da nima vsaka država suverene pravice odločati o sebi. Samo poglejte, kako so stvari lahko sprevržene. Kaj bi bilo, če bi se na Madžarskem zgodilo nekaj podobnega, kot se je v Španiji? Si predstavljate, kako bi reagirala EU in kako bi tudi vsi drugi planili v zrak, da so take stvari nesprejemljive, da gre za kršenje človekovih pravic. Če bi se kaj takega zgodilo na Madžarskem, bi silovito napadli Orbana. Ko pa je španska vlada v Kataloniji dvignila roko nad svoje državljane, je bila EU zelo oprezna, zelo tiho. To je dvojna igra.

Ta vaša kritika ne leti samo na vodstvo Evropske komisije, ampak tudi na vodstvo Evropske ljudske stranke, ki ji pripadate, denimo na izjave Manfreda Webra.

Seveda. Pripadam Evropski ljudski stranki, delim iste vrednote, kar pa ne pomeni, da se s čisto vsem strinjam. Tokrat je bil odziv mlačen. Katalonci bodo sami povedali in na koncu odločili, ali želijo samostojno državo. Jaz se ne bom odločala namesto njih, samo pravim, da morajo imeti Katalonci pravico, da odločajo sami o neodvisnosti. Ta pravica jim pripada, ne glede na to, kako je to zapisano v ustavi. Je pa res, da so v drugačnem položaju, kot je bila Slovenija. Gre za diktaturo pravil igre, ki ne upoštevajo volje ljudi. Če so pravila postavljena slabo, je treba spremeniti njih, ne pa ljudi. Treba je upoštevati, kar hočejo ljudje. Španska vlada je naredila nekaj elementarnih napak. Če bi pustila Kataloncem, da izpeljejo referendum brez pritiskov, bi bil rezultat lahko bistveno drugačen. Morda tudi udeležba ne bi bila takšna. Z napačnimi potezami pa so sprožili pravo revolucijo.

Bi se vi v funkciji predsednice republike aktivno prizadevali, da bi Slovenija med prvimi priznala neodvisno Katalonijo?

Če bi bili vsi postopki speljani, kot je treba, s tem nimam nobenih težav. Absoultno, zakaj pa ne. Kar spomnite se, ko smo se sami osamosvojili, smo težko pričakovali, da nas bo še kdo priznal. Po mojem pa bo pot Katalonije v samostojnost daljša, kot si mislimo. Vprašanje je, ali bo do nje sploh prišlo. Če pa bo, potem bi takoj priznala neodvisno Katalonijo.

Zadnja leta veliko kritik leti na bruseljski establišment, zlasti na predsednika komisije Jeana-Clauda Junckerja. Je po vašem mnenju prava oseba v današnjih za EU precej turbolentnih časih na čelu Evropske komisije?

Moje iskreno mnenje je, da je Jean-Claude Juncker v zadnjem letu precej boljši predsednik, kot je bil na začetku.

A res?

V zadnjem času je prinesel v parlament veliko potrebnih rešitev, je pa tudi res, da so bile marsikatere narejene prepozno. Tudi osebnostno se je spremenil, saj je opustil način obnašanja, ki ga je imel na začetku, kar je marsikoga zmotilo, tudi mene. Se pa strinjam, da bi na čelo Evropske komisije lahko postavili bolj odločnega in kredibilnega človeka.

Zakaj Evropska komisija ne naredi več za implementacijo arbitražne sodbe o meji med Slovenijo in Hrvaško? Bili ste kritični do slovenske diplomacije, do javnih prepirov med Erjavcem in Cerarjem ...

Nekateri še vedno živijo v iluziji, da nam bo pomagal svet, da nam bo pomagala Evropa. Zanašamo se na Evropsko komisijo, po eni strani jo tožimo, po drugi kličemo na pomoč. Tisti, ki pozna visoko politiko in diplomatski jezik, ve, da bo mednarodna skupnost vedno dejala, da je treba spoštovati pravno zavezujoče akte mednarodnih sodišč. In nam bo dala načelno prav. Toda samo ta načelnost ni dovolj, prepričana sem, da bomo morali s Hrvati sami razrešiti odprta dvostranska vprašanja. Na evropskem prizorišču sem spoznala, da se mednarodna skupnost v takih sporih ne bo nikoli, ne glede na vse, postavila na eno ali drugo stran. Smo sanjači, če mislimo, da Hrvaška ne išče in nima istih zaveznikov, za katere mi mislimo, da so naši zavezniki, so pa hkrati tudi zavezniki Hrvaške. Prepustili nam bodo, da sami rešimo to odprto vprašanje. Lahko ga rešimo, a ne tako hitro, kot mi mislimo, da ga lahko. Po roku, ki je določen za uveljavite odločbe, se po mojem ne bo zgodilo nič, saj enostranska implementacija ni mogoča. Nekateri še vedno mislijo, da je ta odločitev dobra za Slovenijo, pa ni. Zakaj potem hitimo? Res je, zelo sem kritična do obnašanja slovenske diplomacije. To je popolna blamaža Slovenije.

Tri leta ste že v Bruslju oz. Strasbourgu. Je biti evropski poslanec sanjska služba?

Niti pod razno ne.

Veliko očitkov leti tudi na visoke plače evropskih poslancev. Da na mandat prejmete tam okoli pol milijona evrov. Če boste izvoljeni za predsednico države, se bodo ti prejemki nekoliko znižali.

Ni čisto tako. Ljudje radi najprej pogledajo na svetle plati bruselskega življenja. Nikoli se nisem pritoževala nad plačo, toda celotna slika našega življenja je precej drugačna. Tisti, ki nas kdaj pridejo obiskat, lahko vidijo, kako živimo in potem spremenijo takšno mnenje.

Kaj vas najbolj moti v Bruslju?

Najbolj ločenost od družine, pa stalna potovanja, visoki stroški, ki jih imamo z življenjem tam. Da za predsednico države ne kandidiram zaradi plače, je pa najbrž jasno.

Če ne boste izvoljeni, se boste potegovali še za en mandat poslanke Evropskega parlamenta?

Kam me bo vodila pot čez pet, deset ali petnajst let, ni bilo nikoli vprašnje, ki bi si ga zastavljala. O tem danes sploh ne razmišljam. Trenutno se ukvarjam s tem, kako postati predsednica države.

Foto: Primož Lavre - V veliko čast in ponos mi je, da so mi moji najbližji – tako v družini kot v političnem prostoru – za popotnico kandidaturi dejali: Bodi to, kar si. Če bo tako, je uspeh zagotovljen.

Kaj o stanju demokracije govori nizka volilna udeležba, ki smo ji zadnja leta priča v Sloveniji? Ne samo na evropskih, tudi parlamentarnih volitvah, na referendumih, pa tudi na predsedniških volitvah. Pred petimi leti je bila v prvem krogu manj kot 50-odstotna.

Nad tem bi se morali vsi zamisliti. V politiki ni velikih naključij.

Kaj je vzrok za tako široko pasivizacijo volilnega telesa?

Nekaterim očitno to zelo koristi. S tem, ko diskreditirajo politiko kot tako, povzročijo tudi, da je udeležba nizka. Tudi nekateri politiki vlečejo poteze, ki mečejo slabo luč na celotno politiko. Kar pa me najbolj moti pri tem, je, da nas potem vse mečejo v isti koš.

Vsi so isti ...

Da, ta mantra vsi so isti, vsi kradejo, postaja del našega vsakdana, mediji pa jo napihujejo. V državnem zboru smo imeli kar precej slabih zgledov: poslance, ki so brali z listkov, ki so preklinjali, delavcem niso plačevali prispevkov, pa še danes sedijo tam. Ljudje potem pravijo, poglejte, kakšni so politiki, saj ne znajo ničesar povedati, saj klatijo same neumnosti. Pa to ni res. Povejte z imenom in priimkom, kdo je ta politik. Pa povejte z imenom in priimkom Romane Tomc, kaj je naredila narobe. Takrat bom prevzela svojo odgovornost, kot sem jo vedno v življenju, za sosedovega tatiča pa je ne bom. Če bi imeli normalni medijski prostor, bi morali tudi mediji narediti korak k temu, da se ta megla razblini, da se pokaže, kdo je kdo, kaj kdo zna, kje kdo goljufa, kdo ne goljufa ...

Zaradi vaše umirjene politične drže so vas nekateri že pred leti videli na vrhu SDS. Sploh imate take ambicije?

Nikoli jih nisem imela, nikoli. Če boste pogledali mojo kariero, tudi politično, nikoli nisem bolestno stremela k nekim funkcijam, vedno sem bila povabljena nanje. Verjamem, da zaradi tega, ker sem imela kaj pokazati. Če pa sem bila povabljena, sem to priložnosti izkoristila. Pravijo, če greš po poti, moraš izkoristiti znamenja ob cesti.

Po rodu ste Ljubljančanka, zdaj živete tudi v Novem mestu, od koder prihaja vaš partner. Opazili smo, da vas pogosto spremlja med kampanjo, pa javnost gotovo zanima, kdo je ta gospod in koliko časa ste že v zvezi?

Že kar precej časa. To je Andrej, je magister ekonomskih znanosti, sicer univerzitetni diplomirani inženir strojništva. Zaposlen je na vodstvenem položaju ene od zavarovalnic, skupaj imava štiri otroke. Živiva krasno življenje, razpeto med Ljubljano, Novim mestom in Brusljem. Ljubljana in Novo mesto sta moj dom. Partner mi stoji ob strani, zato ga lahko tudi vidite v predsedniški kampanji.

Ta zadnji odgovor me je nekoliko zmedel. V vaši uradni biografiji namreč piše, da ste mama dveh odraslih otrok, sina in hčerke. Se bosta tudi otroka vključila v kampanjo?

S partnerjem imava skupaj štiri otroke, dva sta moja, dva njegova, vsi pa so najini. Otroke želim držati čim dlje od mojega političnega življenja. Tudi sami ne kažejo kakih posebnih ambicij, da bi pri tem sodelovali. Me pa podpirajo in tudi podobno vrednostno razmišljajo, kar mi je v veliko veselje. En član družine v politiki pa je kar dovolj.