Za akad. kiparja Jiřija Kočico, ki je v okviru nekdanje iniciative Mreže za Metelkovo od leta 1993 sodeloval pri je »projekt v trajanju«, za katerega skoraj nihče od sodelujočih ni verjel, da bo sploh kdaj zaživel, je prostor, kjer od leta 2003 stoji Hostel Celica, zaznamovan kot prostor resnice, mučenih in zatiranih.
Simbol sam v sebi
»Tu so se v minulem stoletju in skozi obdobja različnih držav, razen slovenske, zbirali vojaki, zaporniki, od tod so bili zbrani in poslani v taborišča. Jugoslovanska vojska je zapirala politične osumljence, v njem so bili zaprti Agop Stepanjan, Janez Janša …Ta prostor je zame kot Kristusov križ, ki je simbol sam v sebi.«
Vse to je bil tudi razlog, kot pojasnjuje Kočica, da so sodelujoči umetniki želeli ob spreminjanju tega z mučenjem zaznamovanega prostora »raztopiti« del, ki otežuje sproščenost, doseči pogled naprej, razklenjenje te teže skozi stoletje: »Hoteli smo ga osvoboditi uklenitve v vedno isto mantro, v vedno iste besede ‘težko je meni’, znane iz življenja v nekdanji Jugoslaviji. Ob ustvarjanju, v dolgih pogovorih, kakšen naj bo koncept, smo želeli, da se naredijo ključni obrati, da vsebinsko dobimo drugačno smer. Tako je danes v tem prostoru veliko podrobnosti, ki kažejo na to.«
S svojim znanjem je izstopal arhitekt Janko Rožič , ki je za Jiřija Kočico eden izmed najbolj zaslužnih za to, da se je projekt po desetih letih ter ob sodelovanju Mestne občine Ljubljana in Študentske organizacije Univerze Ljubljana vendarle uresničil: »Vsi drugi smo bili takrat, ko je projekt začel nastajati, še več ali manj študenti, smo pa na ta prostor, na svoj umetniški izraz, ki smo ga pustili v njem, čustveno vezani. Vsak izmed nas je svoj umetniški ‘jaz’ , sploh pristop k umetnosti, izoblikoval s to stavbo. Vprašanje je, ali bi sam toliko razmišljal o etiki v umetnosti brez te izkušnje, se pa zavedam, da nekateri poskušajo zlorabiti etiko za svoj problematični vidik.«
Taborski vojašnici, prepovedani tabori
Za pridobitev posebne izkušnje je vsak sodelujoči umetnik, projekt namreč ni dokončen in se še vedno nadaljuje, odpeljan v kletni del stavbe, kjer so temnice. To je bila izhodiščna točka tudi za naš ogled dostopnih prostorov v Hostlu Celica z umetnikom Jiřijem Kočico.
V spodnji, najbolj temačni del stavbe vodijo stopnice, povsem ohranjene iz časa postavitve vojašnice leta 1889. Ob deseti obletnici Hostla Celica sta umetnika Žiga Okorn in Janko Rožič na steno ob stopnicah dodala lesene lopute z vžganimi letnicami ključnih dogodkov nekdanje vojašnice, ki so slikovno in tekstovno prikazani za loputami. Kočica pojasnjuje: »Zanimivo je, kako s ‘pokritjem jezika’ pride do ‘pokritja koncepta’ V letih, ko so bili prepovedani tabori, s katerimi smo Slovenci spodbujali prebujanje narodne zavesti, sta bili zgrajeni kar dve vojašnici na Taboru, ena v Mariboru, druga v Ljubljani.«
Obrat s plesom življenja
Ta del stavbe s temnicama je v njej najbolj avtentičen, saj so ga umetniki hoteli ohraniti takega, kot je bil najden. Dodano mu je le nekaj zanimivih umetniških stvaritev. V prostoru, iz katerega se nato spustimo v najtemnejši del, kjer so temnice, so avtorji Žiga Okorn, Maja Šubic, Jiři Kočica ustvarjali na steno za zdaj še nedokončano fresko plesa življenja, obrat k srednjeveškemu mrtvaškemu plesu.
Na stropu so v krogu narisani meseci s slovenskimi imeni. Namen plesa življenja je, da se upodobljene gole figure plesalcev držijo, skupaj zaobjamejo prostor in tako ples smrti nadomestijo s plesom življenja. Naokoli je narisanih še natančno 365 figuric.
DRUGI DEL ČLANKA V TISKANI IZDAJI POLETNEGA MAGAZINA, KI JE ŠE VEDNO NA VOLJO PRI PRODAJALCIH ČASOPISOV
