Današnje zaslišanje prič pred preiskovalno komisijo DZ, ki se ukvarja s štetjem izbrisanih, je po mnenju njenega predsednika Roberta Hrovata (SDS) potrdilo, da je notranja ministrica Katarina Kresal zavajala javnost o številu izbrisanih.
Prepričan je, da je njeno vodenje ministrstva nestrokovno in politično škodljivo za interese Slovenije.
"Po današnjem zaslišanju je jasno, da je ministrstvo za notranje zadeve pod njenim vodstvom spregledalo dejstvo, da preko 10.000 osebam, ki so v računalniških evidencah vodene kot izbrisane, to niso, ker računalniške evidence po 20 letih še vedno niso usklajene," je po današnji seji komisije zapisal Hrovat.
Poudarja, da podatki o pravem številu izbrisanih ležijo po upravnih enotah. "Ministrica Kresalova zaradi političnih koristi glede izbrisanih ni zmogla toliko zdrave pameti, da bi se ji kot politično odgovorni osebi zdelo nenavadno, zakaj je pod njenim vodstvom število spet naraslo," je še zapisal Hrovat.
Ocenjuje, da je "poleg razkritih dejstev o Nacionalnem preiskovalnem uradu to še eden izmed dokazov, da ministrica Kresalova osebne koristi in interese LDS postavlja pred nalogo, ki ji je bila zaupana v korist vseh državljank in državljanov".
Pred preiskovalno komisijo sta namreč danes nastopila nekdanji generalni direktor direktorata za upravne notranje zadeve na notranjem ministrstvu Bojan Trnovšek ter nekdanja vodja sektorja za migracije in naturalizacijo na notranjem ministrstvu Alenka Prvinšek.
Nekdanji generalni direktor direktorata za upravne notranje zadeve na notranjem ministrstvu Bojan Trnovšek je pojasnil, da so konec leta 2008 in v začetku 2009 na direktoratu opravili obdelavo podatkov, da bi ugotovili, kakšna je bila struktura izbrisanih. Podatke so po njegovih besedah črpali iz treh registrov, in sicer matičnega registra, registra tujcev in registra stalnega prebivalstva.
Kot je pojasnil, je šlo izključno za računalniške evidence, saj ročnih evidenc ni več od leta 2005. Na podlagi teh računalniških evidenc so nato strukturirali podatke izbrisanih glede na starost, spol ter dejstvo, ali imajo že urejen status. Trnovšek poudarja, da so izhajali iz računalniških evidenc, saj so že leta 2002 na upravne enote posredovali dopise, da je treba ročne evidence uskladiti z računalniškimi. "Po šestih letih nismo dvomili, da so to tudi naredile," je dejal Trnovšek.
Poudarja, da so bili na ministrstvu stoodstotno prepričani, da so upravne enote računalniške evidence ažurirale, in so bili presenečeni, ko se je pri analizi podatkov izkazalo, da določeni podatki niso bili ažurirani.
Ob tem je Trnovšek poudaril, da so pri izdajanju dopolnilnih odločb izbrisanim vse podatke preverili tudi na upravnih enotah in so jih izdajali individualno. Tako so denimo najprej ocenjevali, da bodo izdali okrog 3300 odločb, a so jih izdali le okrog 2600, saj se je pri preverjanju na upravnih enotah izkazalo, da nekateri ne izpolnjujejo pogojev.
Na vprašanje predsednika komisije Roberta Hrovata, od kod razlika v številu izbrisanih med prvim štetjem leta 2002 in drugim leta 2009, Trnovšek odgovarja, da pri ročnem štetju lahko hitro pride do napake in zato "bolj zaupa računalniški evidenci".
O pravilnosti štetja leta 2002 Trnovšek, kot pravi, ne more soditi, ob zadnjem štetju pa so bili podatki korektni in transparentni. Na Hrovatovo vprašanje, ali je torej številka 25.671 prava, pa Trnovšek odgovarja, da je bila prava 24. januarja 2009, ko je bila pripravljena analiza, a gre za živo evidenco in je številka danes lahko tudi spremenjena.
Nekdanja vodja sektorja za migracije in naturalizacijo na notranjem ministrstvu Alenka Prvinšek pa je leta 2003 vodila projekt izdajanja dopolnilnih odločb izbrisanim. Kot je pojasnila, je bilo zaradi kompleksnosti problema ugotavljanje dejanskega stanja deloma v pristojnosti tedanjega sektorja za migracije, deloma pa sektorja za register prebivalstva, s podporo centra za upravno informatiko.
Na vprašanje predsednika komisije, iz katerih evidenc so črpali podatek za izdajo dopolnilnih odločb, je Prvinškova odgovorila, da je že leta 2002, torej še pred odločbo ustavnega sodišča, ministrstvo pripravilo analizo stanja, celotne tujske problematike, migracij in državljanstva. Med drugim so pripravili analizo stanja, koliko je oseb, ki so bili do 26. februarja 1992 stalni prebivalci Slovenije, po tem datumu pa niso postali državljani oz. si niso uredili tujskega statusa.
Kot je pojasnila, sektor, ki ga je vodila, ni imel dostopa do teh evidenc, zato so podali zahtevo na register stalnega prebivalstva in center za upravno informatiko. Njihov cilj je bil napraviti zajem oseb, ki od 26. februarja 1992 niso bili slovenski državljani, a so bili pred tem datumi prijavljeni kot stalni prebivalci.
Po Horvatovih besedah izhaja, da so tedaj pridobili številko 29.064 oseb, ki so bile prenesene v register tujcev, nato na osnovi pregleda po upravnih enotah ugotovili, da številka ni prava, ker informacijski sistem ni bil ažuriran s podatki iz ročnih evidenc. Na upravne enote so nato podali več dopisov, kako naj se podatki ažurirajo in po tem pregledu so dobili številko 18.305 oseb. Zato ga je zanimalo, na kakšen način hranili podatke za te osebe.
Prvinškova je ponovila, da sektor za migracije ni mogel voditi registra prebivalstva, dobili pa so računalniški izpis. Podlaga za ta izpis pa je bil presek stanja v celotni evidenci, za vsako posamezno osebo pa se je ugotavljalo, ali je bila stalni prebivalec Slovenije.
Kot je še pojasnila, se izbris 26. februarja 1992 v praksi ni zgodil, saj se je stanje ugotavljalo za vsakega posameznika in se, ker ni bilo računalniške aplikacije, izbris ni zgodil vsem naenkrat.