Kot boste videli iz tega članka, Banka Slovenije ni bila prav nikoli nič drugega kot zasebna institucija starih fantov, ki jih je tolažila z regulatorno slepoto vsakič, ko jim vlade niso mogle ali hotele priskočiti na pomoč. Ob petindvajsetletnici Banke Slovenije lahko zatrdimo, da tako slabega upravljanja centralne banke nima niti Donbas, ruski projekt v Ukrajini. Zahvala za to gre seveda vsem tem, ki so popisani v tem članku.
Prolog k rojstvu tranzicijskega spačka
Danes ni nikogar, ki ne bi vedel in razumel, da so se leta 1990 tedaj komaj dobro nastale opozicijske stranke združile v koalicijo Demos in po zmagi na prvih demokratičnih volitvah sestavile vlado. Precej manj pa je tistih, ki se spomnijo ali se še želijo spomniti, kako je Demos naredil prve korake k ekonomski osamosvojitvi države. Demosov program je bil v tistem času precej kakofoničen glede ekonomske politike, toda odločen v smeri popolne ekonomske osamosvojitve. Slednje je pomenilo tudi ustanovitev centralne banke in sprejetje lastne valute. Prvo se je vzpostavilo z zakonom o Banki Slovenije (25. 6. 1991), drugo z zakonom o denarni enoti Republike Slovenije in zakonom o uporabi denarne enote Republike Slovenije (oba sta bila sprejeta 7. 10. 1991, veljati sta začela dan kasneje). To ni ravno neznano, bolj neznano je, da je bil ključni del Demosove vlade, ki mu je bila zaupana monetarna osamosvojitev, dejansko zavora v procesu ekonomskega osamosvajanja.
Prva, ki sta bila v Demosovi vladi določena za uvedbo nove valute oziroma za formalno slovo od komunističnega dinarja, sta bila minister za gospodarstvo Jože Mencinger in minister za finance Marko Kranjec. Za oba velja, da nista bila samo skeptika, ampak sta bila celo izrazito proti ekonomski osamosvojitvi. Mencinger jo je poudarjal potencialno katastrofalno za slovensko ekonomijo zaradi izgube jugoslovanskih trgov, Kranjec pa je trdil, da je Slovenija premajhna, da bi sploh lahko imela svojo valuto. Predvsem za Mencingerja, za katerega obstaja legendarna anekdota, da je v času ekonomskega osamosvajanja na enem izmed ključnih sestankov vlade raje odšel po velikonočno šunko na tržnico, kot da bi delal, to ni bila prva bizarna izjava, je pa pomenila začetek njegove kariere napačnih napovedi, zagovarjanja neprimerne in pristranske ekonomske politike.
Njuna nepripravljenost na uvedbo tolarja je bila še bolj osupljiva v kontekstu dejstva, da je prav tedaj Miloševićeva administracija s tiskanjem fiktivnega denarja in konverzijo iz Narodne banke Jugoslavije dobesedno ukradla milijardo tedanjih nemških mark. Tega nikakor ne gre pozabiti. Ne Kranjec ne Mencinger nista dočakala slovenske osamosvojitve v vladi. Namesto tega sta šla novim izzivom naproti.
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA
