Ne samo da je bila prva slovenska vlada ekonomsko povsem dezoirentirana, bila je škodljiva in njene posledice sodelovanja z rdečimi kriminalci s koreninami v hobotnici SDV čutimo še danes. Poudarek bo v tem članku na dveh desnih magičnih verovanjih. Prvič, da je smiselno pri življenju ohraniti SLS, ki je v realnosti najbolj skorumpirana stranka slovenske desnice. In drugič, da je bil Demosu 1.0 nekaj odličnega v smislu ekonomske politike. Resnica je drugačna, Demos je bil paradoksalno garant za obstoj esdevejevske kriminalne strukture in večino časa tudi njihov instrument.
Resnica o Demosovi ekonomski politiki
Za prvo slovensko vlado, ki je izšla iz Demosa, velja splošno prepričanje, da jo je odlikovala naivnost na področju ekonomske politike. Resnici na ljubo pa je težko govoriti o naivnosti, ker je celotno obdobje njenega obstoja povezano z epizodami, ki se iztečejo v vzpostavitev pozicij, na katerih še danes prosperirajo rdeče plemstvo in njihove hobotnice. Za obstoj interesnih skupin, ki so omrežile vse okoli nas, ima zasluge prva slovenska vlada. Preden omenimo kak primer, da boste lažje razumeli, o čem je govor, naj vas spomnim, kaj natančno je Demosova vlada bila.
Demosovcem se je zdelo smiselno ponuditi položaj ministra za gospodarstvo Jožetu Mencingerju, človeku, ki niti trenutek ni počel drugega, kot da je oboževal in pomagal izgrajevati incestuozen bančno-podjetniški sistem, ki danes dominira v Sloveniji. Še več, v tako bančno shemo se je s podjetjem Delikatesa zapletel sam, seveda potem, ko je v Kranju nadziral propad Iskraemeca. V Demosovi vladi je sedel tudi Dušan Šešok, ki je kasneje izpeljal prav fantastični prevzem Iskre, vmes pa s starimi Brajnikovimi strukturami v Izraelu napeljeval orožarske posle. V Demosovi vladi je sedel Marko Kranjec, sicer akademsko precej sposobnejši in za argumente bolj dostopen kot njegov ministrski kolega Mencinge, ampak človek, ki je pokazal marsikaj, ko je postal guverner Banke Slovenije v časih, ko je kot regulator moral oslepeti, da se je lahko gradila finančno-kreditna piramida slovenske tajkunske mreže.
Demos je na mesto guvernerja Centralne banke Slovenije naplavil uslužbenca Centralne banke in frankfurtske podružnice NLB, imenovane LHB Franceta Arharja, pravnika, čigar mnenja so bila ključna, ko je SDV izgubila kompas v svetu finančnih malverzacij. V Arhivu Slovenije lahko najdete kar precej poročil SDV, v katerih se sklicujejo na mnenje Arharja. Recimo v primeru ropanja sredstev s tako imenovanega Conto autonomo s strani saftijevske Tržaške kreditne banke in prenašanje teh sredstev na off shore podjetje v Liechtenstein Hafing Vaduz (o čemer smo v tej reviji že pisali). Res, SDV je cenila Arharjevo delo. Arhar je bil potem eden prvih ljudi degenerirane slovenske tranzicije, ko je z zapiranjem mej za neposredne tuje investicije omogočil incestuozno prepleteno tajkunsko hobotnico. Da o prvi rekonstrukciji in transformaciji LB v NLB ali popolni odsotnosti identifikacije in preganjanja prakse odlivanja sredstev v davčne oaze niti ne govorimo. Banka Slovenije se je z Arharjem na čelu desetletje delala neumno, posledice so takšne, kot so. Arhar je iz Banke Slovenije odšel, toda prej je izvedel shemo še lastnim uslužbencem. Ni pa seveda odšel, to vam lahko povejo v Banki Slovenije.
Tu je še primer Antona Drobniča, sodelavca SDV, za katerega se zdi, da bi te dni zanj predsednik največje opozicijske stranke dal roko v ogenj. Verjetno tako, kot so dali na tožilstvu pod Drobničevim vodenjem v ogenj možgane, ko so preiskovali primarno akomulacijo slovenske tajkunske mreže. Primeri, kot so bili Smelt/Gio, Avtotehna, DZS, Hydria, Elan, Iskra, Petrol, Primex, Riko itd. in fantomske banke tipa Noricum ali pa zunanje bančne podružnice tipa Proteus, so ostali neraziskani in nesankcionirani. Osupljiva neučinkovitost, ki je v kombinaciji s potezami preostalih ekonomskih veleumov Demosove vlade omogočila, da imamo tisto, kar danes vidite okoli sebe: podivjano in distrofirano ekonomijo. Ko boste prišli do konca članka, boste sami lahko našli odgovor na vprašanje, ali je na tožilstvu dominirala neumnost ali pristranska ljubezen do rdeče-črnih hobotnic.
Te zgodbe pa še ni konec. Podpredsednik Peterletove vlade, nekdanji jugoslovanski funkcionar Andro Ocvirk, je zgodba zase, ki pove o korumpirani naravi Demosa še kaj več. Ocvirk je v Demosovo vlado prav priletel iz Beograda in se zbudil kot socialdemokrat v Pučnikovi stranki. Zanimivost tega demosovca je bila, da je bil z danes desusevskim mogulom Geržino član uprave Petrolovega ciprskega podjetja Cypeta. Zakaj je to zanimivo? Zaradi sheme, ki se je teraj rodila in najbolje pojasni, kako zelo je bila Demosova vlada potopljena v hobotnici SDV. Petrol je preko svoje dunajske podružnice Petrol Trade z uporabo ciprskega podjetja in po posredovanju hrvaške udbovske hobotnice Ine ter madžarskega družbe MOL, iz Rusije uvažal nafto. Ta uvoz je bil seveda eno samo fascinantno napihovanje cene uvožene nafte, pri čemer se je razlika v ceni ustavljala na Cipru in od tam potovala do podjetji iz davčnih oaz na Karibskem otočju; ali po bizarnem sistemu fiktivnih posojil v Ljubljano na matični Petrol, od tam pa neznano kam.
Bolj kot to pa je zanimivo, kdo so bili ruski dobavitelji (danes tega ne morete izvedeti, ker so Petrolovi posli bolj skrita zadeva kot Sovini črni fondi). Iz dokumentov, shranjenih v Arhivu Slovenije (AS 316, škatla 749), je razvidno, da je šlo za Nafto Moscow, ki je danes v lasti superoligarha Ismaila Karimova, in za Surgutneftegaz, ki ga vodi Vladimir Bogdanov in katerega lastništvo ni razkrito, domneva pa se, da je dejansko v rokah kremeejske oligarhije na čelu s Putinom. Slednje pojasni večno obsesijo vseh desnih vlad, da bi recimo Lukoilu prodali Petrol.
Toda zgodba se tu ne konča, kajti nekdanja Petrolova podružnica na Dunaju je ob začetku dobila nove lastnike, ki morda delujejo kot nenavadna koalicija, ampak glede na zgoraj povedano je jasno, da so pričakovani partnerji: gre za ultraudbovsko podjetje Jugotrade (ki se je kasneje transformiralo v Karanto) in Celovško Mohorjevo družbo. SDV in cerkev? Spet ni nenavadno, saj se je Slovenska cerkev, ne glede na to, kaj se ji je dogajalo v času komunizma, zelo hitro spečala z SDV. Verjetno se še spomnite primer Elana, kajne? Če ne, nič hudega, tudi o tem, kako sta konec osemdesetih let preteklega stoletja poslovala Elan in Kartuzijanski samostan Pleterje, bomo pisali. Recediva tega cerkveno-esdevejevskega poslovanja se kasneje pojavi še enkrat, in sicer v primeru Zvonov Mariborske nadškofije, ampak to je že zgodovina.
Naj vas spomni še na eno mitološko institucijo, imenovano Slovenec? Saj veste, prvi in edini desni časopis. Ta superdesni medij, mokre sanje palete današnjih desničarjev, je bil navaden in umazan presek rdeče-črnih mrež. Omenim naj samo eno umazano epizodo, ko je nemška podružnica SCT, imenovana ISC, z goljufivo transakcijo po garanciji frankfurtske LHB financirala ta časopis. Res težek desni medij, ki sta ga financirala prvo gradbeno podjetje SDV in prva esdevejevska podružnica NLB.
V tej čudoviti Demosovi vladi je kot pravosodni minister sedel tudi Rajko Pirnat, nekronani kralj pravnih mnenj vseh vrst. Mislim, da razumete, kaj vam hočem povedati glede smiselnosti mita o Demosu. Dejstvo je, da prva slovenska vlada ni naredila prav nič, da bi iz sistema izrezala vzporedno ekonomijo. Še celo več, omogočila ji je enostaven in miren prehod v slovenski institucionalni sistem. Legalizirali so se črni fondi in blagoslovila se je geneza tajkunske privatizacije. To je ta mitološki Demos – in zdaj bi na desnici sestavljali nov Demos? Bi reševali Petana? Pomagali Jamniku in za ministra razglasili Petriča? Je to to? Kajti zgodovina pravi, da od take kreature, kot je bil Demos, ne morete pričakovati prav ničesar drugega.
Zgodovinska travestija, imenovana SLS
Vrnimo se za trenutek k podpredsedniku Peterletove vlade in članu Pučnikovih socialdemokratov Ocvirku. Andro Ocvirk, ki je po Pučnikovem odstopu kandidiral za mesto prvega v SDSS in bitko izgubil proti današnjemu predsedniku SDS, s tem bolj ali manj končal politično kariero ter se odpravil v gospodarstvo. Usedel se je na farmcevtsko podjetje Lek. Slednje pa ni nepomembno za razumevanje degeneriranega političnega spačka SLS. V dobro znani in popisani zgodbi o koruptivnem financiranju SLS je Metod Dragonja na prošnjo Marjana Podobika financiral kampanjo visoke funkcionarke in nekoč pomembne sivine SLS Metke Karner Lukač. Osebe, ki je nedavno končala kariero na sodišču skupaj s Hildo Tovšak.
SLS je bila, in to smo že pisali, ključen vzvod za izgradnjo imperija KD Group, finančne hiše, ki je vedno rada dajala ministre (Ivanušič) ali pa vstopala v verižne posle z desnimi vladami (operacija Mercator), s tem da se ni bala interesno vstopiti v leve vlade (spomnite se epizode z zadnjo parlamentarno različico LDS in velikega apetita KD Group po lastniškem deležu NLB). Pri tem ostaja vprašanje, do katere mere se je KD zlizala s črnimi fondi SDV, deloma na Goriškem pri ostanku Saftija, imenovanem KB1909, deloma na avstrijskem Koroškem pri Zvezi zadružnih bank Celovec, s katerimi so izvedli celo množico nenavadnih poslov po Balkanu. Tako nenavadnih, da jim ni bilo nerodno v Črni gori poslovati z notoričnimi kriminalci. Ali jim je tudi tam svetoval Marjan Podobnik, osamosvojitelj, pričevalec in podpredsednik Drnovškove vlade, je stvar nadaljnjega raziskovanja.
Ne pozabite niti, da nam je SLS za ministra dala Tita Turnška, danes precej podivjanega voditelja borčevske organizacije. Za SLS je bil Turnškov CV poln socialističnih presežkov, saj veste, Intertrade in Iskra Delta, za vse preostale pa so taista podjetja pomenila zgolj impresivno kariero nekoga, ki je poskusil vsa shematorska delovna mesta, ki jih je ustanavljala SDV.
Prosim, ne pozabite, da v tem članku nisem niti omenil vloge SDS pri poslih prve Drnovškove vlade, niti bizarnosti iz let 2004–2008, ko se je desni vladi zdela dobra ideja to, kar so izvedli v Interevropi, Luki Koper itd.
Demos 2.0 = Forum 21
Glede na povedano lahko slovenski desnici sporočim, da se ji ni treba več truditi in se združevati v boju proti levičarski politično-ekonomski pošasti, ker vsi preostali prekleto drago in še danes plačujemo njihove ekonomske eksperimente tipa Demos. Prva slovenska vlada bi prav lahko uničila vzporedno ekonomijo, pa je ni, namesto tega so z njimi sodelovali in jim omogočili udobno preživetje. Nihče, če je normalen, si njihovega sodelovanja z rdečo aristokracijo ne more več želeti, še manj si ga lahko privošči. Kar se tiče SLS, pa si lahko le iskreno želimo, da bo ta najbolj umazana stranka desnice popolnoma propadla in da bodo vsi njihovi liki za vedno izginili s slovenskega političnega in gospodarskega prizorišča. SLS namreč poosablja, vse kar je narobe z desnico. Če ste pravi desničarji, potem praznujte razkrajanje in umiranje SLS, saj vam ta stranka ne more biti v ponos, častite dejstvo, da so na desnici preveč sprti, da bi sestavili nov Demos, ki bi bil kritje za nove tajkunske ekspanzije levice. Desničarji, delajte, kar hočete, le ne združujte se več – ko ste na kupu, ste vse drugo kot nasprotni pol leve mreže!