Ta članek razkriva zamolčano resnico o slovenski ekonomiji, čeprav povzema nekaj že znanih epizod uporabe davčnih oaz, domnevam, da vam bo ta kompilacija pokazala, kako pravilna je teza, da tajkunske ekonomije rdečega prašiča ne bi bilo, če ne bi bilo implicitnega dovoljenja slovenskih vlad, da se davčne oaz instrumentalizirajo za preživetje korumpiranih omrežij. Ob petinsedemesetletnici prvega slovenskega podjetja v davčni oazi in petindvajsetletnici te države lahko dodam zgolj to, da ima za pokvečeno sliko slovenske ekonomije največjo zaslugo prva Demosova vlada. To, da leta 1991 niso brutalno porezali vseh finančnih vzvodov iz davčnih oaz, je povzročilo, da je danes, leta 2016 struktura slovenske ekonomije identična tisti pred letom 1990, pri čemer je mreža ostala nedotaknjena. Članek lahko berete kot spomin na to, česa prva slovenska vlada ni zmogla ali hotela uničiti.
Korenine off shore finančnega inženiringa
Leta 1950 je jugoslovanska UDV (Uprava državne varnosti) formalno pridobila pristojnost za vključitev v podjetniško-finančne posle, že leto dni kasneje pa je Niko Kavčič sestavil prvo finančno shemo, ki jo je končalo podjetje z domicilom v davčni oazi. Šlo je za podjetje Colcommerz Vaduz, ki je nastalo z namenom izogibanju italijanski regulativi in seveda zaradi davčne optimizacije. To podjetje je pomembno tudi zaradi tega, ker ne samo zaradi svojega zgodovinskega primata, ampak tudi zato, ker se z njim iznajde sistem umikanja kapitala in uporabe tujih predstavnikov, kot slamnatih lastnikov in pooblaščencev. To podjetje je bilo ustanovljeno zaradi umikanja denarja iz Italije čez Liechtenstein v ljubljanski Continental ter od tod naprej za financiranje slovenske manjšine v Italiji, kasnejše inkarnacije podjetij UDV (in SDV) v davčnih oazah pa so služile popolnoma drugim namenom.
V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je na Dunaju nastala dunajska mreža, ki so jo sestavljali jugoslovanski judje, na čelu z Zdravkom Beraho (človekom, ki je v sodelovanju z UDV ponaredil toliko zlatih britanskih funtov, da še danes velja, poleg Hitlerja in Napoleona, za največjega sovražnika Angleške centralne banke), srbski paraposlovneži z glavnim operativcem državnega »šverca« Djoko Andjelkovićem in prvim srbskim tajkunom Slobodanom Bato Todorovićem (katerega zgodbo je intenzivno in izčrpno popisal Igor Omerza) ter slovenska veja UDV (Kavčič, Ogrizek, Brajnik). Za to mrežo je bila zaradi ilegalnosti poslov (tihotapljenje zlata, cigaret in žganja, na koncu celo orožja) ključna anonimnost, ki jo je zagotavljalo liechtensteinsko podjetje Comest Vaduz. Šlo je torej striktno za legalizacijo denarja iz ilegalnih poslov.
Osemdeseta leta prejšnjega stoletja so veljala za popolno dekadenco in razpad jugoslovanskega ekonomskega sistema. Temu primerno pridejo davčne oaze v zgodbe, vezane na skrivanje denarja za »boljše čase privatizacije«, nadaljevanje ilegalnih poslov ali pa izčrpavanje podjetij za prisvajanje denarja podjetij v imenu SDV. Slednje smo opisali v epizodah, povezanih s Casinojem Portorož (panamski International Pleasure Investment s.a.) in Hitom Gorica (panamski podjetji Sati s.a. in Linkade s.a.), kjer je z italijanskimi združbami organiziranega kriminala po panamskih podjetjih prelivala denar na zasebne račune. Na boljše čase so se pripravljali tudi v socialističnem gigantu Iskra, kjer so uporabili liechtensteinski podjetji Iskra Communications in Iskra 22, fantomski podjetji, o katerih danes molčijo prav vsi, ki so bili v osemdesetih del sistema Iskra. Ni odveč omeniti niti podjetja Hafing Vaduz, kamor je, pod budnim očesom Vita Svetine in v sodelovanju s srbskim trinogom Slobodanom Miloševićem, pritekal denar iz Tržaške kreditne banke, bančne institucije iz sistema Safti.
Z zadnjimi vzdihljaji SFRJ pa je prišlo še nekaj, česar vam nikoli niso povedali. Leta 1988 je bankrotirana Jugoslavija poskusila s prodajo svojega dolga. Zgodba o prodaji dolga za ta članek ni pomembna, pomembno je tisto, kar je v zvezi s tem ostalo zapisano v dokumentaciji, ki se danes hrani v Arhivu Republike Slovenije. Izvemo namreč, da je shema z odkupom dolga, vezana na Adrio Airways, potekala na relaciji Ljubljanska banka–Adria Banka Dunaj–Adria Finanz Vaduz. Kaj to pomeni? Nič drugega kot to, da je Ljubljanska banka imela vnukinjo v liechtensteinski davčni oazi. Torej? Morda pa LHB in Interfinanz nista bila glavna črna fonda Ljubljanske banke, morda smo šele zdaj izvedeli, da je denar iz Ljubljanske banke dejansko bežal v liechtensteinsko davčno oazo. Za kaj več bosta morala spregovoriti Ciril Krpač in Jurij Detiček, ampak to žal ne zanima ne NPU ne specializiranega državnega tožilca Harija Furlana.
Tranzicijska veselica ali kako partijske vojvode postanejo kapitalisti
Zadnja leta Jugoslavije so prinesla eksplozijo podjetij v davčnih oazah. V Reporterju smo že opisali primer Petrolovega ciprskega hčerinskega podjetja Cypet Oils ltd., ki se je izkazalo predvsem po poslovanju s korumpiranimi podjetji, ki jih je hrvaška INA ustanavljala v panamskih in karibskih davčnih oazah. Temu lahko prištejemo tudi Cyprimco trading ltd. s Cipra, kamor je bežal kapital iz še enega notoričnega esdevejevskga podjetja, novogoriškega Primexa (podetje je vezano na afero ADIT-Safti). Primex pa je znan še po nečem. V procesu kaotičnega umikanja kapitala je s podjetjem Lagoon Trading ltd., v tedaj še obstoječem novogoriškem območju, ustanovil podjetje Primsell, d. o. o., to pa je sploh prvi odkriti primer uporabe podjetja iz davčne oaze na otoku Man. Na Cipru so malo pred padcem komunizma in SFRJ odprli hčerinska podjetja še Kompas vojvode SDV Egona Conradija (Kompas Trading Cyprus ltd.), Donit (Donit Cyprus ltd.) ter Smelt (Smelt Cyprus ltd.). Za Smelt, najbolj ekstremno privatizacijsko zgodbo, je bil kapitala na Ciper le bežna epizoda, glavna zgodba se je začela še v SFRJ z ustanovitvijo Smelt Intag Zürich, kjer sta bila eni od ključnih oseb nekdanji minister za zdravje Borut Miklavčič in albanski paraposlovnež Hajdin Sejda (Iliria Holding s.a.), ampak to je že tematika nekega drugega članka.
Smelt pa je, ne glede na formulo prečrpavanja poslov v švicarsko podjetje in nastavljanja lupine za privatizacijo, še kar uporabljal davčne oaze. To podjetje je bilo resnično kleptomansko. Uporabljeni sta bili še dve off shore shemi. Najprej z Bostoner International Group Establishment iz Vaduza, ki je bilo solastnik (skupaj s Gio p.o., Smelt International d. d.,in Universal International Development Gmbh iz Avstrije) podjetja USB Hotel, d. o. o., potem pa še preko lupine Smeltove lupine, torej podjetja Gio poslovna aviacija, d. o. o., ki je še do nedavnega po lizinški pogodbi z Inteflight Anstalt s.a. plačevalo uporabo letala. Ker je bil Gio poslovna aviacija v posredni lasti države, smo ekstremne stroške najema tega letala seveda plačevali davkoplačevalci. Smeltovcem je vsekakor treba čestitati, kajti njihov finančni inženiring je preko davčnih oaz in Švice je potekal nemoteno skoraj četrt stoletja.
V času zatona SFRJ in v prvih letih privatizacije se je kapital umikal v davčne oaze, kasneje so bili čisto novi motivi, predvsem zakrivanja prevzemov. Treba je tudi dodati, da izčrpavanje podjetij in vračanje kapitala v proces privatizacije ni potekalo le preko davčnih oaz ampak tudi po vmesnikih. Vmesniki so bili podjetja, ki so jih praviloma ustanavljali člani uprav podjetij, ki so vstopala v privatizacijo, ustanavljali pa so jih zaradi umikanja poslov v svoja zasebna podjetja v tujini. Verjetno sta dva najbolj znan vmesnika Abicom Gmbh, kamor so odtekale bizarne provizije iz DZS, ki so jo pred tem že ugrabili lastniki Abicom, uprava DZS, ki se je preselila v podjetje Finmedia. Drug tak primer je bilo nemško podjetje HT Elektrotechnik Handels Gmbh v navezi z Rotomatiko in Hidria Trading, d. o. o. Seveda je vsa tri podjetja obvladovala enaka ekipa z Edvardom Svetlikom na čelu. Najbolj zabavno v celotni Hidrijini shemi je bilo to, da je ekipa izpeljala vse skupaj z začetnim vložkom 250 jugoslovanskih dinarjev ali tedanjih 35 nemških mark. Drobiž za imperij.
Verjetno je največjo tranzicijsko pošast pomenilo luksemburško podjetje Towra s.a., ki si ga lasti borznik Bogdan Pušnik in ki ga je spridom uporabljal v navezi z omniprezentnim, a nikoli odgovornim Bojanom Petanom. Towra s.a. (prej Michanne s.a.) je postala sinonim za koordinirane prevzeme (Terme Čatež, Marina Portorož), parkirišča (Pivovarna Laško, Premogovnik Velenje, Prevent Global), obkoljevanje podjetij (GP Bosna) ali pa, kako bizarno, trženje potencialnih piramidnih shem (S&G Media). Pomembno pa je razumeti, da Towra večino časa ni nastopala sama, ampak v koordiniranih akcijah z drugimi luksemburškimi podjetji, ki so vsa imela enak naslov: 36 Rue Marie-Therese, Luksemburg. Govor je o družbah Vincent s.a., United Cell Int. s.a., Twopp s.a.h., Sidora s.a, Marbo s.a., Falcone s.a. (zadnji sta bili ključni za vzpostavljanje poslovnega modela Francija Zavrla). Kakorkoli že obrnete Towra s.a., je sinonim za tranzicijsko davčno hobotnico, Petanov časopis Dnevnik pa za off shore vestnik. To ni nepomembno, saj se je kasneje razkrilo, da dobršen del slovenskih mainstream medijev poslovno ali lastniško definirajo prav podjetja iz davčne oaze.
Tajkunska geneza
Naslednji korak uporabe davčnih je bil vezan na izčrpavanje podjetij zaradi menedžerskega prevzema, zapiranje lastniških konstelacij ali pa na bežanje pred slovenskimi davki. Slednjega ne bomo posebno obravnavali, omenimo le, da se je v času prvega Mramorjevega ministrovanja prišlo do množičnega eksodusa, ki je bil posledica birokratsko ponorele in finančno obremenjujoče davčne reforme (primer Matjaža Gantarja). Bolj zanimive so uporabe davčnih oaz iz preostalih navedenih motivov. Naštejmo nekaj zanimivih, za Harija Furlana in Marjana Fanka poučnih primerov. Čas je že, da se ta dva čudežna dečka slovenskih institucij kaj naučita.
Recimo primer Darija Južne. Za njegov poslovni imperij, ki je nekoč obsegal podjetja, kot so CGP Novo mesto, Tiskarna Novo mesto, Lisca, Perspektiva BPH itd., sta bila ključna dva liechtensteinska vzvoda. Prvi je bil Confinvest, na katerega je Južna v nekaj obrokih, pod zastavo fiktivnega posla svetovanja pri reorganizaciji matične družbe, nakazal 4,5 milijona evrov in s tem učinkovito izpraznil CGP. Podobno je uporabljal Ademark Trust. S tem denarjem se je potem, skrit v zavetju offshore anonimnosti vračal v prevzemne posle v Sloveniji.
Drugi primer so bile KS Naložbe Igorja Laha, katerega imperij se je lastniško konfiguriral in finančno odklepal in zaklepal preko luksemburškega Aluberja, ter ciprskih Ampelus Holding, Kalantie in G.I. Dakota. Mehanizem je bil relativno enostaven in je deloval po povratnih poslih ter ustvarjanju obveznosti, ki so se zapirale tako, da so sredstva potovala v davčne oaze, od tam naprej pa so v povezanih akcijah s ostalimi podjetji iz Lahvega imperija lastniško vstopala in izstopala tako, da se je struktura osnovne lastniške sheme zaprla. Seveda je trajalo zelo dolgo, preden je postalo jasno, kdo lastniško gnezdi po slovenskih elektropodjetjih in nepremičninskih shemah.
Tretji primer finalne lastniške konsolidacije imperija s simultano uporabo prelivanja kapitala in vstopanja v navidezno nepovezane, a koordinirane prevzemne akcije je bila Aktiva. Imperiju Darka Horvata se je uspelo odcepiti od slovenskih institucij na relativno blag način in se preliti na Nizozemsko z ustanovitvijo podjetja Aktiva Holdings BV leta 2003. Od tam je brez težav in z davčnimi optimizacijami prevzel Aktivo invest, d. d., eno izmed inkarnacij Aktive DZU, ampak to je zgodba, ki je dobro znana in popisana.
Če k zgornjim trem dodamo relacijo med Factor banko in ciprskim Qwest Investments, o kateri ste lahko brali v prejšnji številki Reporterju, ter dejstvo, da je v Šrotovi shemi s Pivovarno Laško v zadnjem trenutku vskočila Pušnik-Petanova Towra, ter kolobocije okoli podjetniškega prelivanja menedžerske strukture Merkurja in Etola pod okriljem nizozemske ureditve, imenovane B.V., potem postane jasno, da tajkunizacije slovenske ekonomije ne bi bilo na način, kot se je zgodila, če slovenske institucije ne bi verižno spregledale utilizacijo davčnih oaz. NLB je bil samo en element tajkunskih prevzemov. Ti bi bili nemogoči brez davčnih oaz.
Resetiranje in novo upanje za rdečega prašiča
Ob oslepitvi slovenskih institucij se vračamo na začetek zgodbe. Ko so se zaradi gospodarske krize in transformacije NLB v finančno hralnico zamajala tla pod temelji tajkunskih imperijev, je rešitev spet prišla preko davčnih oaz oziroma tam odloženega in kar nekako »spregledanega« denarja.
Recimo rešitev za zagorsko Ultro, ki se je pred časom umaknila na Nizozemsko in v Sloveniji pustila lupino, je prišla iz presenetljive davčne oaze, Združenih arbskih emiratov. Davčne oaze, ki se komajda dobro uveljavlja. Govor je seveda o podjetju Margento Mobile Transaction Solutions, ki je mati podjetja Branch of Imovation, ki skupaj s Petanovim DZS gnezdita v podjetju Imovation. Kaj je Imovation počelo? Prodajalo je inovativne rešitve Pošti Slovenije. Zdaj verjetno razumete, kako se reši podjetje in se ga prenese v davčno oazo, potem pa se potiho vrne in brez pompa posluje naprej. Seveda se v kontekstu ni nepomembno spomniti, kaj sta Petan in hrvaška različica Ultre počela v navezavi z NLB, če želite razumeti, da je začetek finančnega toka v paradržavnih podjetjih, ne glede na to, kam se slovenski superpodjetniki »umaknejo«. Ciprska rešitev pa je očitno prišla po nekem zanimivem ovinku, tudi za povezavo iz ACH. Torej?
Zdaj pa predlagam, da mirno spremljate, kako se bodo rdeči prašiči iz DUTB reševali preko podjetij iz davčnih oaz. Če ne verjamete, potem vam preostane le, da živite v iluziji, da so davčne oaze namenjene temu, da tam denar puščajo boksarji, košarkarji in avtomehaniki. Za konec mi dovolite, da vam dam v premislek tole tezo: davčne oaze ne hranijo samo tajkunov in medijev, temveč tudi slovenske politične stranke.