To vse skupaj ni nepomembno, saj dokazuje, da je bila ta država ob svojem rojstvu mafijska, enkrat za vselej bi morali razčistiti, kdo je za to kriv in kdo je od tega profitiral. Ni pa odveč povedati, da klavrnost slovenske levice, ki se je pajdašila z italijansko mafijo, bizarno komplementira Demosova odločitev, da posluje z ultraudbovskim črnim fondom, holdingom Iskrinih podjetij v tujini, podjetjem Cranex AG iz Švice. Ko bomo popisali še to epizodo, boste lahko razumeli, kako sprijen in zavožen je bil začetek te države. Toda vrnimo se k italijanski mafiji.
Službena omerta
Dokument SDV, ki je pred vami, je pomemben iz dveh razlogov. Prvič, zaradi informacij, da se je leta 1990 mafijski kapital z investicijami začel stekati v Slovenijo, s čimer lahko sklepamo, da je ta država postala nesankcionirana in prvorazredna pralnica kriminalnega denarja. In drugič, zelo pomembno je, da je nekaj iz tega dokumenta izvzeto. Dokument SDV, ki je nastal 15. februarja 1990, torej malo pred začetkom institucionalne odcepitve od Jugoslavije (Arhiv Slovenije, AS1931, škatla 2336, mikrofiši), priča, da je bila za SDV največja grožnja Sicilsud Leasing, mešano podjetje Instituta Bancario San Paolo di Torino in Bance di Sicilia. Prva finančna institucija naj bi v Jugoslaviji in Sloveniji sodelovala pri večjih gradbenih podjetjih, druga je bila poslovno povezano s Saftijem, natančneje Tržaško kreditno banko.
Iz dokumenta lahko preberete, da je bil tržaški mogotec Vito Svetina identificiran v vsaj eni transakciji, gre za nepremičninski posel, v kateri je na drugi strani bila italijanska mafija. Vita Svetina smo v Reporterju že omenjali, ko smo opisali, kako je denar z posebnega maloobmejnega računa romal preko Tržaške kreditne banke v offshore podjetje v Liechtensteinu Chafing Vaduz, potem pa se je za njim izgubila vsaka sled. Ni odveč še enkrat ponoviti, da dokumenti pričajo, da je v teh poslih s Chafing Vaduzom nastopal tudi preminuli srbski tiran Slobodan Milošević.
Ni kaj, slovenska SDV in partija sta si znala izbirati res odlične poslovne partnerje. Poslovanje s Banco di Sicilia pa ni bila omejeno le na enkratno epizodo, kar je izpričano v arhivih SDV (AS1931, škatla 2261), saj je slovenska SDV posredovala pri finančnih transakcijah med podjetjem Eltrade (nekakšen švercerski podjetniški bastard Iskrine parapodružnice v Trstu) in omenjeno mafijsko banko. Poslovne povezave med Saftijem in njegovimi kloni ter mafijo pa se tu ne izčrpajo, saj vstopijo v tranzicijo. Spomnimo, v Reporterju smo že pisali o tem, da se je frankfurtska podružnica NLB, torej LHB, znašla v obtožnici italijanskega tožilstva zaradi posredovanja gotovine med zločinsko združbo, zbrano okoli Mila Đukanovića, in italijansko Sacro Corono Unido. Zakaj je zdaj LHB klon Saftija? Vprašajte nekdanjega Svetinovega superbančnika Suadama Kapića iz Saftija in LHB. Ali še bolje, pišite Milanu Kučanu, morda je on o tem kaj slišal.
Pomembnejše kot navajanje poslovanja med Banco di Sicilia in ekonomskimi ekspoziturami SDV pa je tisto, kar je ostalo nenapisano. Iz dokumenta namreč sledi, da je bila leta 1990 SDV pozorna na morebitno penetracijo mafijskega kapitala v Sloveniji, toda mar niso v tem letu (še vedno) posojilne službe slovenskih igralnic obvladovali Italijani iz kriminalne združbe Mala del Brento (beneška mafija)? Prejšnji teden smo objavili dokumente, v katerih ste lahko prebrali tako imena mafijcev kot njihove povezave in način sodelovanja s SDV. Na videz torej dokument, ki ga objavljamo danes, nima nobenega smisla, SDV skrbi, da bi v Slovenijo prišel mafijski kapital, medtem kot je ta že ves čas tukaj! Ta pozaba pa je več kot zgovorna. Očitno je, da je SDV skrbela italijanska mafija, ki pa ni bila tudi tista, ki je v igralnicah, skupaj s SDV, izvajala državni posel. Ne pozabite, v igralnici Portorož so poslovno gnezdili osebe – De Maria (pranje denarja), Carraro (umorjeni finančnik beneške mafije), Chiesa aka Fanelli (sodelavec SDV in večkrat obtoženi in obsojeni tihotapec), Pigozzo in drugi. Menim, da je zdaj še bolj očitno, kaj je predsedstvo CK ZKS odobravalo in počelo.
Beneška mafija, ki je bila podružnica sicilijanske, je preko karibske offshore hobotnice izdatno polnila proračun SDV, zraven pa še kabinet Staneta Dolanca in »izlete« partijskega trdorokca Popita. Torej? Beneška mafija je imela v Sloveniji poseben posel, v zameno je dobila možnost igralniškega finančnega inženiringa, ki jim je omogočal nemoteno pranje denarja. In to je vsa brutalna resnica o slovenski SDV in komunistični partiji tik pred osamosvojitvijo.
Zgodba postaja hollywoodska
Da je imela beneška mafija partijsko koncesijo za poslovanje v Sloveniji, kaže še eno dejstvo iz dokumenta, ki smo ga že objavili v prejšnji številki Reporterja. Na začetku osemdesetih let je v Slovenijo, po posredovanju Vittoria Silvagna (najboljša domneva doslej je, da je šlo za sodelavca italijanske policije), prišel Roberto Calvo, prvi bančnik vatikanske Banco Ambrosiana. Calvo je bil svoj čas eden največjih bančnih inženirjev, saj je, podobno kot pri nas SDV, ustvaril pravo hobotnico offshore podjetij, po katerih se je legaliziral denar iz naslova kriminalnih poslov. Calvov problem se je začel, ko je s kreditno-depozitnimi posli ustvaril Ponzijevo shemo, ki je eksplodirala ter Vatikan postavila v središče enega največjih finančnih škandalov v moderni zgodovini.
Še bolj je Calva obremenilo dejstvo, da je v tej Ponzijevi shemi zapravil denar sicilijanske mafije. Iz dokumentov izvemo, da je Calvo iz Italije pobegnil v Slovenijo, kjer ga je prevzela SDV, pravzaprav je odšel v Rogaško, kjer je predal nekatere dokumente, potem se je čez Avstrije umaknil v London. Epilog Calvove zgodbe je danes znan, na londonskem mostu so ga obesili pripadniki italijanske mafije. V zvezi s tem sta zanimive dve stvari. Prvič, obstajajo dokumenti, kjer je izpričano, da je pri Calvovem vstopu in njegovem prevozu čez Slovenijo sodeloval Chiesa, sodelavec SDV in prvo ime slovenskega igralništva.
To nakazuje, da je Calvova predaja dokumentov bila del še ene operacije, ki sta ju skupaj sestavljala SDV in mafija. Slednje seveda tudi pomeni, da je politični vrh moral zadevo odobriti, nenazadnje ključna informacija, da so ti dokumenti šli v Moskvo, kaže samo na to, da je slovenska partija zavedno in načrtno uporabila svoje povezave z mafijo, da je prišla do želene dokumentacije o propadli vatikanski banki in vatikanskem poslovanju. Drugič, zanimivo je, da so na koncu (in to je danes dokazano) Calva vendarle ubili mafijci. Očitno dokumenti, ki jih je o SDV oziroma vodstvu slovenske politike predal v sovjetske roke, niso bili ustrezno zavarovani, ali pa se je kot neštetokrat poprej pripetilo zgolj to, da nekdo ni držal besede. Primer Calvo je pomemben, ker gre za prvi primer partijske in esdevejevske uporabe mafijske združbe za zagotovitev povsem političnih ciljev. Koliko bo ta primer razkrit, pa je odvisno od morebitne neodkrite dokumentacije.
V tem članku ste lahko prebrali, da je SDV imela za nalogo spremljati mafijske združbe, ki so skušale finančno prodreti v slovensko ekonomijo, spremljali pa so vse, razen tistih, ki so delovali v slovenskih igralnicah. Zadnje vam lahko zgolj še enkrat potrdi tisto, kar smo že dokazali: sodelovanje med beneško mafijo in SDV je bil državni posel, in ker je bil državni posel, je bil odobren pri vodstvu slovenske politike.